Jedro

Disciplinska odgovornost delavca za hujšo kršitev sklepanja škodljive pogodbe je podana le, če je dokazana delavčeva krivda - naklep ali malomarnost, katere presoja pa je odvisna tudi od tožnikovega znanja in sposobnosti pri sklepanju pogodb.

Dokazno breme glede obstoja resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja je na strani delodajalca, ki mora krivdo dokazati, kar izhaja tudi iz določbe 9. čl. Konvencije o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158 (Mednarodne pogodbe, Uradni list SFRJ, št. 4/84 ter akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92).

Ocenjevanje vsebine posameznih pogodb z vidika njihove škodljivosti ni mogoče brez upoštevanja širšega okvira razmer na trgu, navezovanja poslovnih stikov s kupcem na novem trgu ter samih razmer pri delodajalcu oz. toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in spremenilo sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 15.1. in 13.4.1993 tako, da je tožnika oprostilo očitanih kršitev in disciplinski postopek ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delovno mesto vodje komerciale ter mu povrne 164.410,00 tolarjev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1996 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožnikovega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima sodba hude pomanjkljivosti, saj so njeni razlogi nejasni, v odločilnih dejstvih pa obstaja nasprotje med razlogi v spisu in obstoječimi listinami. Zaradi posledic tožnikovega ravnanja kot direktorja in komercialnega direktorja v eni osebi je tožena stranka prišla v finančno nezavidljiv položaj in je pred stečajnim postopkom. Sodišče prve stopnje je nekritično povzelo izvedensko mnenje, ki ga je izdelal D. K. in ki ga tožena stranka odklanja. Pogodbo, ki jo je sklenil tožnik je mogoče v najboljšem primeru opisati kot delitantizem najslabše vrste. V konkretnem primeru je šlo za izdelavo in podpis pogodbe, ki nima določene niti cene. Stališče sodbe, da je bil dogovor o 20 % avansu izjemno ugoden, je navadna neumnost, saj je izjemno uspešen posel tisti, ki jim funkcionira v popolnem avansiranju. Navedeno je potrebno upoštevati v kontekstu, da bi moral tožnik dolgovanih 80 % plačati v roku 8 dni.

Objektivno je pogodba, ki jo je zasnoval tožnik povzročila toženi stranki milijonsko škodo. Tožena stranka poudarja, da tožnika ne krivi za to, da tuji partner ni plačal, temveč da je pogodbo zasnoval tako, da je bilo tujemu partnerju zelo enostavno izigrati toženo stranko. Sodba temelji le na izvedenskem mnenju, katerega avtor je zakonec odvetnice, ki je v pravdi pri Okrožnem sodišču v A. zastopala družbo W. iz Avstrije (ki nastopa kot tožeča stranka proti toženi).

Sodišče prve stopnje si je dovolilo tudi svojevrstno razlago očitka, da je tožnik storil carinski prekršek z nepravilnim uvozom žebljičkov, ter da ga je tožena stranka spoznala za odgovornega tega prekrška. V postopku pri pristojnem organu sta bila tako tožnik kot tožena stranka spoznana kot kriva in sta plačala kazen za carinski prekršek. Že to plačilo je evidentno povzročilo premoženjsko škodo toženi stranki, še hujši problem pa je, da zaradi "prešvercane robe" ni bilo nikakršnih dokumentov, ki bi v nadaljevanju toženi stranki omogočili reklamacijo pokvarjene pošiljke žebljičkov. V tem primeru tožnik ni iskal nobenega soglasja od podrejenih delavcev.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da kršitve delovnih obveznosti v primeru Wank, ki se mu očitajo v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, niso istovetne ugotovljenim kršitvam iz odločb delavskega sveta. Kršitev delovnih obveznosti s povzročitvijo premoženjske škode zahteva opredelitev vseh elementov "splošnega civilnega dilikta", kar pa tožena stranka v disciplinskem postopku ni storila. Sodni izvedenec je bil določen sporazumno, določitev drugega izvedenca pa je onemogočila tožena stranka, saj ni poravnala svojega dela stroškov. Navedbe tožene stranke o popolnem avansiranju izvoznih poslov kažejo nivo njenega poznavanja gospodarske prakse. Tožnik se tudi ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni prišlo do zastaranja vodenja disciplinskega postopka, niti se ne strinja s tem, da sodišče ni niti ugodilo, niti zavrnilo njegovega dajatvenega tožbenega zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da naj bi sodišče bistveno kršilo določbe postopka (kot smiselno izhaja iz pritožbe, naj bi šlo za očitek kršitve po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP), ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni oz. naj bi obstajala v odločilnih dejstvih nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu. Tožena stranka tudi sama ne konkretizira v čem naj bi ta nasprotja obstajala, teh nasprotij pa ne ugotavlja niti pritožbeno sodišče iz razlogov po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema očitkov tožene stranke zoper izvedenca finančne stroke. Kot izhaja iz pritožbenih navedb tožena stranka smiselno uveljavlja pristranost izvedenca D. K., vendar pa zgolj iz pritožbenih navedb o tem ne moremo sklepati. Tudi če drži, da je izvedenec zakonec odvetnice, ki v drugi zadevi zastopa firmo W. iz Avstrije kot tožečo stranko proti toženi stranki (v tem sporu), ta podatek še ne kaže za pristranost izvedenca. Ta v konkretnem sporu ni imel naloge izdelati mnenja v zvezi z poslovanjem oz. postopanjem tožnika pri uvozu žebljičkov od avstrijske firme W., temveč je bila njegova naloga le podati oceno vsebine prodajne pogodbe ter pregleda poslovanja tožene stranke do francoskega naročnika A. P. P. Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju izrečno navedel, da pri svoji oceni ni upošteval in presojal ravnanja tožnika v primeru uvoza žebljičkov iz Avstrije, ker je pri tem šlo za carinski prekršek, ki bo predmet obravnavanja drugega postopka in kot tak ni bil neposredno predmet njegove naloge. Tožena stranka se sicer v postopku ni strinjala z zaključki izvedenca ter je njegovim ugotovitvam tudi izrečno nasprotovala, ni pa izvedenca tudi izločala iz razlogov po 254. čl.ZPP. Zato zgolj na podlagi teh ugotovitev in navedb tožene stranke v pritožbi s tem v zvezi ni mogoče zaključiti o kršitvi določb postopka.

V zvezi z vprašanjem zastaranja disciplinskega postopka se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbo 67. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), ki v 1. odst. in 2. odst. govori o zastaranju začetka disciplinskega postopka, v 3. odst. pa o zastaranju vodenja disciplinskega postopka, pravilno pa opozarja tudi na 93. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Glede na določbo 1. in 3. odst. 67. čl. ZTPDR je sicer pomembno, kdaj se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca, pri tem pa v dosedanjem postopku ni izkazano, da bi organi, ki so upravičeni zahtevati disciplinski postopek pri toženi stranki (opozoriti pa je potrebno na to, da je bil prav tožnik direktor tožene stranke) zvedeli za disciplinske kršitve že pred 3 meseci od začetka disciplinskega postopka in da tudi vodenje disciplinskega postopka ni bilo končano prej kot v 6 mesecih odkar se je zvedelo za kršitev in za storilca. Po stališču pritožbenega sodišča zastaralni rok v konkretnem primeru ni tekel od takrat, ko je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev nedokončnosti takrat še prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, podrejeno pa razveljavitev tega sklepa (od 27.1.1993), do pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje o zahtevku po tej tožbi (sklep in odločba Sodišča združenega dela v A., opr. št. S ../93, z dne 15.3.1993, ki sta postala pravnomočna 7.4.1993).

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenimi razlogi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni odgovoren za prvo očitano kršitev delovnih obveznosti, ki naj bi jo storil s tem, da je s podjetjem A. P. P. sklenil škodljivo pogodbo (in v končni fazi oškodoval podjetje za 210.000,00 FFR v tolarski protivrednosti).

S tem v zvezi se pridružuje stališču izvedenca, ki ga je smiselno povzelo tudi sodišče prve stopnje, da ocenjevanje vsebine posameznih pogodb z vidika njihove škodljivosti ni mogoče brez upoštevanja širšega okvira razmer na trgu, navezovanja poslovnih stikov s kupcem na novem trgu, pa tudi razmer pri toženi stranki sami. Pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov sodbe sodišča prve stopnje, niti zaključkov izvedenskega mnenja, dodaja pa, da tudi v primeru, če bi lahko govorili o sklenitvi škodljive pogodbe, to še ne bi zadostovalo za zaključek o tožnikovi odgovornosti, saj je v takem primeru potrebno izkazati tudi njegov krivdni odnos (naklep ali malomarnost, katere presoja pa je odvisna tudi od tožnikovega znanja in sposobnosti pri sklepanju pogodb). S tem v zvezi je potrebno opozoriti tudi na 9. čl. konvencije o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158 (Mednarodne pogodbe, Ur. l. SFRJ, št. 4/84 ter akt o notifikaciji nasledstva Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92), ki določa dokazno breme za obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja na strani delodajalca, kar se nanaša tudi na vprašanje krivdnega ravnanja tožnika pri sklepanju predmetne pogodbe.

Pač pa se pritožbeno sodišče ne strinja z kratkim zaključkom sodišča prve stopnje glede druge očitane kršitve. Iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 2.10.1992 izhaja, da se tožniku očita kršitev, ki naj bi jo storil z nezakonito nabavo žebljičkov v tujini (pri firmi W.), iz prvostopnjske odločbe pa izhaja, da naj bi storil carinski prekršek z nepravilnim uvozom žebljičkov avstrijskega partnerja W-a. Gre za nekoliko različno formulacijo v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in odločbi o disciplinski odgovornosti, ki pa ni bistvena. Tako zahteva in odločba sta v tem delu tudi nekoliko nepopolni, saj ne konkretizirata, kdaj, kje ter kako naj bi prišlo do tega nepravilnega uvoza, vendar zgolj zato še ne moremo govoriti o nezakonitosti odločbe v tem delu, saj so konkretni podatki ugotovljivi iz dokumentacije, zanje je tožnik vedel in dejanskemu stanju glede nepravilnega uvoza niti ni ugovarjal, v zvezi s tem pa mu je bila omogočena tudi obramba. Tožena stranka je tožnika res spoznala za krivega storitve carinskega prekrška, kar sicer ni določeno kot kršitev delovne obveznosti, vendar je navedla tudi, da gre za carinski prekršek z nepravilnim uvozom žebljičkov, torej lahko govorimo tudi o disciplinski kršitvi nepravilnega uvoza žebljičkov od avstrijskega partnerja W.-a, to pa bi lahko predstavljalo tudi disciplinsko kršitev, za katero se v skladu z podjetniško pogodbo tožene stranke obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Če že torej ne moremo govoriti o disciplinski odgovornosti tožnika za storitev carinskega prekrška, bi lahko govorili o njegovi odgovornosti za hujšo kršitev, ki jo je storil z nepravilnim uvozom žebljičkov avstrijskega partnerja Wank-a, seveda pa bo mogoče dokončno zaključiti o njegovi disciplinski odgovornosti in disciplinskem ukrepu šele po dopolnitvi dokaznega postopka v tej smeri. Tožena stranka je v obrazložitvi disciplinske odločbe tudi sama navedla, da je "vsaka kršitev, ki jo je delavec storil, že sama po sebi dovolj huda, da se zaradi nje izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja".

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki naj v ponovnem postopku ugotovi predvsem dejstva v zvezi z očitano kršitvijo tožniku, ki naj bi jo storil z nepravilnim uvozom žebljičkov avstrijskega partnerja W.-a, nato pa o zadevi ponovno razsodi. Odločitev o stroških pritožbe stranke je odpadla, ker jih le-ta ni zaznamovala, stroški odgovora na pritožbo tožnika pa so nadaljnji stroški postopka.