Jedro

Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini. Takšna metoda je sprejemljiva v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Pritožba je bila zaradi zmotnega ravnanja sodišča (ko bi moralo že ob prejemu pritožbe preveriti, ali se je osebni stečaj nad toženko že začel in pozvati upraviteljico na odobritev ravnanja preden je vročalo pritožbo nasprotni stranki) vročena tožnici, kar je pogojevalo procesno dejanje le-te in stroške. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa je v okviru drugega odstavka 156. člena ZPP mogoče subsumirati pod pojem naključja, ki se je pripetilo toženki.

Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki dolžni povrniti stroške nasprotne stranke v korist proračuna in je upravičenec v obeh primerih država, pobotanje ne pride v poštev. Pobotanje se lahko opravi le v primeru, ko imata stranki istočasno položaj upravičenca in zavezanca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 693,96 EUR nadomesti z zneskom 796,15 EUR. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 19,79 EUR pritožbenih stroškov v 15. dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sta pravdni stranki dolžni v korist proračuna sodišča povrniti pravdne stroške, toženka v znesku 693,96 EUR (I. točka izreka), tožnica pa v znesku 511,12 EUR (II. točka izreka), v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica. Čeprav v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper II. točko izreka sklepa, je iz vsebine pritožbe razvidno, da se pritožuje zoper obe točki njegovega izreka, saj meni, da v proračun ni dolžna ničesar plačati, da pa je toženka dolžna plačati v proračun več kot znesek 693,86 EUR, in sicer 1.218,40 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa v omenjenem obsegu. Priglaša pritožbene stroške.

3. V bistvenem meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi stroške za postopek z rednim pravnim sredstvom (v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo zoper sodbo z dne 14. 7. 2020) ter pavšalni znesek iz naslova materialnih stroškov po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v skupnem znesku 276,21 EUR, kot je bilo s sklepom sodišča Bpp 410/2020 z dne 24. 11. 2020 tudi odmerjeno. Zmotno je stališče sodišča, da ni šlo pri odgovoru na pritožbo za potreben strošek. Drži, da pritožba toženke ni prispevala k odločitvi o njej. Pritožba je bila zavržena in o njej ni bilo meritorno odločeno, vendar pa je bila tožnica, po tem ko je toženka osebno vložila pritožbo, pozvana s strani sodišča z dne 24. 9. 2020, da odgovori na pritožbo. Tožnica je nanjo odgovorila. Naknadno pa toženkina stečajna upraviteljica na poziv sodišča ni odobrila toženkine pritožbe zoper sodbo. Zato je bila njena pritožba zavržena. V takšni situaciji pa tožnica ni dolžna nositi breme stroška zaradi zavrženja pritožbe toženke. Sodišče je prezrlo določbo drugega 0dstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da mora stranka, ki umakne sredstvo, nasprotni stranki povrniti stroške nastale zaradi pravnega sredstva. Toženka je bila v času vložitve tožbe že v stečajnem postopku in je bilo že tedaj potrebno soglasje stečajne upraviteljice za vložitev tožbe, toženka pa tega ni imela, upraviteljica pa tudi kasneje ni odobrila vložitve pritožbe. Zato je toženka dolžna nositi in povrniti tožnici stroške, ki so ji nastali s sestavo odgovora na pritožbo. Sodišče bi moralo zato tožnici poleg odmerjenih stroškov v znesku 1.857,56 EUR priznati tudi znesek 276,21 EUR, torej skupno 2.151,77 EUR.

Zmotno sodišče tudi ugotavlja, da je tožnica v pravdi uspela s 37 %. Sodna praksa dopušča vrednotenje po temelju in višini, česar sodišče ni upoštevalo. Tožnica je po temelju uspela 100%, po višini (glede na prisoji znesek 32.000 EUR od vtoževanih 86.000 EUR) pa 37%. Ker je sodišče odločalo tudi o temelju zahtevka in v postopku izvajalo dokaze, je treba uspeh tožnice upoštevati po temelju in višini. Upoštevaje pravilen uspeh strank v pravdi, je tožnica upravičena do povračila 68,5 % stroškov od 2.151,77 EUR, torej 1.473,96, toženka pa do povračila 31.5% stroškov od v izpodbijanem sklepu odmerjenih stroškov 811.30 EUR, kar znaša 255,56 EUR. Ker bi moralo sodišče prve stopnje opraviti medsebojni pobot teh stroškov, pa neutemeljeno ni, je po pobotu toženka dolžna plačati tožnici oziroma zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči v proračun sodišča znesek 1.218,40 EUR, tožnica pa posledično ni dolžna v proračun plačati ničesar.

4. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila pravdnima strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje (in tudi v pritožbenem postopku v zvezi s sodbo) dodeljena brezplačna pravna pomoč1, zato sta stranki (določene) stroške nasprotne stranke (glede na uspeh v pravdi) dolžni na podlagi 44. in 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) plačati v korist proračuna. Glede na čas uvedbe pravdnega postopka so bila upoštevana določila Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in v tem okviru tudi pravilno uporabljena določba 36. člena tega zakona, ki določa nagrade glede na vrednost predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna, kamor sodi tudi primer brezplačne pravne pomoči. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in upoštevalo uspeh pravdnih strank v postopku (tožničin 37 %, toženkin 63 %). Golo dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za odškodninski spor, v katerem sta bila sporna tako temelj in višina, ne utemeljuje vrednotenja uspeha ločeno po temelju in po višini. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ob upoštevanju vseh okoliščin primera torej sodišče lahko oceni uspeh stranke v postopku tudi na način, da posebej ovrednoti njen uspeh glede temelja in višine zahtevka ter nato izračuna aritmetično sredino obeh ocen. Vendar je novejša sodna praksa drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.2 Tudi starejša sodna praksa je zgolj izjemoma dopuščala takšno vrednotenje. Takšna metoda je sprejemljiva v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov.3 Da bi šlo v obravnavni zadevi za takšno izjemo, tožnica ne trdi, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ne gre za takšno situacijo. Po oceni pritožbenega sodišča okoliščine v obravnavani zadevi ne odstopajo od običajnih okoliščin v odškodninskih sporih do te mere, da bi zahtevale uporabo izračuna aritmetične sredine uspeha po temelju in višini. V obravnavani zadevi je tožnica zahtevala odškodnino v višini 86.000 EUR, dosojena pa ji je bila v višini 32.000EUR. Res je bil sporen tudi temelj zahtevka in so se posamezni dokazi izvajali tudi zaradi ugotavljanja le-tega, a to ne spremeni pravilne odmere sodišča prve stopnje v skladu z tožničinim uspehom v pravdi, saj gre za situacijo, ki praviloma nastopi v večini odškodninskih sporov. Iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče dokazni postopek vodilo predvsem glede temelja, s katerim je tožnica uspela v celoti, pač pa tudi glede višine tožbenega zahtevka.4

8. Pritožnica pa utemeljeno opozarja na napačno odločitev sodišča prve stopnje, da stroškov za postopek z rednim pravnim sredstvom in pavšalni znesek iz naslova materialnih stroškov, z DDV, ne prizna. Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnici ti stroški ne gredo, ker z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločanju o pritožbi. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje toženkino pritožbo z dne 16. 9. 2020 zavrglo, ker njena stečajna upraviteljica ni podala soglasja k njeni vložitvi. O pritožbi (in posledično s tem o odgovoru na pritožbo) sicer ni bilo meritorno odločeno. A ključno je, da je toženka zoper sodbo z dne 14. 7. 2020 podala pritožbo dne 16. 9. 2020, čeprav je bila že s 15. 9. 2020 v osebnem stečaju. Sodišče prve stopnje je vročalo pritožbo tožnici s pozivom, da lahko nanjo odgovori. To je tožnica storila z vložitvijo odgovora dne 26. 10. 2020. Šele kasneje (14. 10. 2021) je sodišče prve stopnje pozvalo stečajno upraviteljico, na katero so z začetkom osebnega stečaja nad toženko prešla vsa pooblastila, ali odobrava opravljeno pravno dejanje – vložitev pritožbe zoper sodbo. Procesnega ravnanja toženke ni odobrila. Zato je sodišče s sklepom z dne 30. 11. 2021 zavrglo njeno pritožbo. Glede na takšno postopanje, ob tem, da po presoji pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo vsebinsko konkretno in obrazloženo odgovarja na vse pritožbene očitke toženke, sodišče sodi, da je šlo z vidika pravice do odgovora na pritožbo za potreben strošek (155. člen ZPP).5 Dejstvo je, da je bila pritožba zaradi zmotnega ravnanja sodišča (ko bi moralo že ob prejemu pritožbe preveriti, ali se je osebni stečaj nad toženko že začel in pozvati upraviteljico na odobritev ravnanja preden je vročalo pritožbo nasprotni stranki) vročena tožnici, ki je pogojevalo procesno dejanje le-te in stroške. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa je v okviru drugega odstavka 156. člena ZPP mogoče subsumirati pod pojem naključja, ki se je pripetilo toženki.6 Zato je toženka dolžna povrniti tudi potrebne stroške, ki jih je imela tožnica s sestavo odgovora na pritožbo. Te tožnica v pritožbi opredeljuje v znesku 276,71 EUR, kar je v okviru tar. št. 3210 in 6002 ZOdvT, upoštevaje tudi 36. člen tega zakona. Kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, je bilo tožnici tudi za to opravilo dodeljena brezplačna pravna pomoč.

9. Ker je treba tožnici dodatno priznati tudi stroške za odgovor na pritožbo v višini 276,21 EUR, znašajo njeni celotni pravdni stroški (skupaj z v izpodbijanem sklepu priznanimi stroški v višini 1.875,56 EUR) 2.151,77 EUR. Toženkini pravdni stroški, ki jih tožnica konkretno ne izpodbija in tako niso pritožbeno sporni, pa znašajo 811,30 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Upoštevajoč uspeh pravdnih strank (tožnica 37 % in toženke 63%) in tretji odstavek 46. člena ZPBB je toženka dolžna povrniti pravdne stroške (namesto tožnici) v proračun v znesku 796,15 EUR (37 % od 2.151,77 EUR), torej 103,19 EUR več, kot je bilo prisojeno z izpodbijanim sklepom. Tožničina obveznost povrnitve pravdnih stroškov v znesku 511,12 EUR (63 % od 811,30 EUR) pa je ostala nespremenjena.

10. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje odmerjene pravdne stroške medsebojno pobotati. Da slednje ne drži, je razbrati že iz vsebine 46. ZBPP, ki govori o tem, da mora stranka stroške, ki so nastali nasprotni stranki (ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči), namesto tej vrniti v korist proračuna. Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki dolžni povrniti stroške nasprotne stranke v korist proračuna in je upravičenec v obeh primerih država, pobotanje ne pride v poštev. Pobotanje se lahko opravi le v primeru, ko imata stranki istočasno položaj upravičenca in zavezanca, za kar v navedenem primeru ne gre.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka ustrezno spremenilo tako, da je toženka dolžna v korist proračuna plačati 796,15 EUR. V ostalem pa je pritožba zavrnjena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v II. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

12. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela (19,5 %)7 potrebnih stroškov pritožbe (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je na Okrožnem sodišču v Krškem, Sektor za brezplačno pravno pomoč, preverilo, da tožnica ni prosila dodelitve brezplačne pravne pomoči tudi za sestavo obravnavane pritožbe zoper izpodbijani sklep, zato ni podlage, da bi toženka tudi te morala povrniti v korist proračuna, temveč je te dolžna povrniti neposredno tožnici, ki so jo ti stroški bremenili in ji nastali. Tožnica je priglasila pritožbene stroške v znesku 105,86 EUR (100 točk po OT8 za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV in dodatno sodna taksa 31,20 EUR). Ker pa pritožbeni stroški, upoštevaje pritožbeno sporni zahtevek, ob pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi ZOdvT, znašajo nekoliko manj, in sicer 101,47 EUR (48 EUR (30 EUR × 1,6) po tar. št. 3210 ZOdvT, 9,6 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, povečano za 22% DDV in dodatno 31,20 EUR sodne takse), glede na pritožbeni uspeh pa 19,79 EUR, jih je toženka v tem znesku dolžna povrniti tožnici. Te mora plačati v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Brezplačna pravna pomoč pomeni pravico upravičenke, da se njeni stroški pravne pomoči (torej zastopanja po odvetniku) in stroški sodnega postopka (npr. izvedenina) krijejo iz proračuna. To pa ne pomeni, da je upravičenka upravičena do oprostitve plačila stroškov nasprotni stranki oziroma namesto njej v proračun (ko ji je bila prav tako dodeljena brezplačna pravna pomoč). 2 Primerjaj odločbe VSL II Cp 1897/2021, I Cp 1489/2021 3 Primerjaj odločbe VSL II Cp 1418/2016, I Cp 109/2014, VSM I Cp 294/2021 id. 4 Izvedba dokaza s postavitvijo sodne izvedenke je bila glede temelja in višine zahtevka. 5 Odgovor na pritožbo je pravica pritožnikovega nasprotnika, ki je potreben, če se je v njem stranka soočila s konkretnimi pritožbenimi razlogi in je nanje poskusila odgovoriti. To je v tem odgovoru na pritožbo mogoče najti. Takšen odgovor na pritožbo je bil potreben. 6 Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, UL RS, 2006, str. 34. 7 S 102,19 EUR od 524,54 EUR (1.218,40 - 693, 96 EUR); tožnica je zahtevala v pritožbi odpravo njene plačilne obveznosti z hkratnim povečanjem toženkine obveznosti za skoraj enak znesek. 8 Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/2015) se glede na 20. člen OT niti ne uporablja v tem postopku.