Jedro

Dokončnost sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni pogoj za odločanje o pravočasnosti pritožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30. 8. 2002 (2. točka izreka); s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa združilo postopka, ki se vodita kot U 2061/2002 in U 1944/2003 tako, da postane vodilna U 2061/2002. S svojo odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Davčnega urada L. z dne 17. 6. 2002, s katerim je organ prve stopnje kot prepozno zavrgel pritožbo zoper odločbo Davčnega urada L. z dne 19. 9. 2001. S to odločbo je Davčni urad L. tožniku kot davčnemu zavezancu naložil plačilo razlike DDV za tam navedena davčna obdobja.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke, da je bila pritožba vložena prepozno. Glede pravilnega vročanje se opira na 87. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS št. 80/99 in 70/2000); glede ugovora, da mora biti sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, dokončen, preden se odloči o pravočasnosti pritožbe, pa na prvi odstavek 108. člena ZUP.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je treba najprej odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in šele po dokončnosti te odločitve, nato odločiti o (ne)pravočasnosti pritožbe. Upravno sodišče je kršilo določila ZUS, ker ni opravilo predlagane glavne obravnave. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, tako da odpravi odločbo tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklep v 2. točki izreka sodbe in sklepa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je dokončnost sklepa, s katerim je v upravnem postopku odločeno o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zakonski pogoj za odločanje o (ne)pravočasnosti pritožb. 9.Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi oziroma tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu, da je pritožba prepozna, pravilna. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bil tožnik obveščen o pošiljki (odločba 416-1576/01-TK z dne 19. 9. 2001) dne 28. 9. 2001. V skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP, ki med drugim določa, da če naslovnik spisa ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka, je fikcija vročitve nastopila 13. 10. 2001. Petnajstdnevni pritožbeni rok se je iztekel 28. 10. 2001. Glede na to, da ni sporno, da je bila pritožba vložena 19. 12. 2001, morala pa bi biti najkasneje 28. 10. 2001, je odločitev sodišča prve stopnje, da je pritožba prepozna (ob upoštevanju, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen) po presoji Vrhovnega sodišča pravilna.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da davčnemu organu ni treba čakati na dokončnost sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje za odločitev o pravočasnosti pritožbe. Navedeno jasno izhaja iz prvega odstavka 108. člena ZUP, ki določa, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne ustavi postopka, vendar pa organ, ki je pristojen za odločitev o njem, lahko začasno prekine postopek, dokler ne postane sklep o predlogu dokončen. Začasna prekinitev postopka zaradi vloženega predloga torej ni nujna, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

11. Glede ugovora, da upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da le ta v obravnavani zadevi, ko gre za odločanje o procesnem vprašanju, ni bila potrebna. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru pomembna le odločitev ali je utemeljena zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ali ne, (ki je predmet postopka U 1943/2003) izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

12. Tožnik ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar, kot že navedeno, v reviziji dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, saj revizije po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi kot tudi revizijski razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.