Jedro

Tožnica je spornega dne med nekajminutnim odmorom med delovnim časom zapustila proizvodno halo in stopila ven na podest. Ko je tam stala, se je robni del podesta odlomil, v posledici česar je tožnica padla 30 cm nižje in si hudo poškodovala desni gleženj. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da prvo tožena stranka v zvezi s podestom ni zagotovila varnega delovnega okolja.

Tožnica ni soprispevala k nastanku škode. Tudi če bi imela namen sestopiti s podesta na pločnik po krajši poti (sodišče prve stopnje je sicer prepričljivo sledilo tožnici, da tega namena ni imela), ne da bi pri tem uporabila stopnice, ji s tem ni mogoče očitati nepazljivega ravnanja, saj se je škodni dogodek zgodil zaradi odloma plošče podesta že pri stanju tožnice na podestu in ne pri sestopanju s podesta. Pa tudi, če bi do odloma plošče prišlo med sestopanjem s podesta na pločnik (ne da bi pri tem uporabila stopnice), ob dejstvu, da je prvo tožena stranka vedela, da delavci na tak način sestopajo s podesta, tega pa ni preprečila, ter ob dejstvu, da takšno sestopanje ne bi pomenilo povečanega tveganja za nastanek poškodb, saj je bila višina sestopa s podesta na pločnik 30 cm, tožnici ne bi bilo mogoče očitati ničesar, kar bi bilo možno ovrednotiti kot njen soprispevek k škodnemu dogodku.

Izrek

I. Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "I. Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni tožnici solidarno plačati odškodnino v znesku 38.000,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 dalje do plačila. Kar tožnica zahteva več, tj. solidarno plačilo 10.718,80 EUR odškodnine od prvo in drugo tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 dalje do plačila, se zavrne.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Prvo tožena stranka je dolžna v roku 15. dni tožnici plačati še odškodnino v znesku 24.281,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 dalje do plačila."

IV. Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni, v roku 15 dni, solidarno povrniti: - 1. tožnici pravdne stroške v znesku 275,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila,

2. plačniku BPP za tožnico Delovnemu sodišču v Kopru znesek 1.074,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila na TRR ...,

3. znesek 512,44 EUR iz naslova sodnih taks z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila na račun sodnih taks ...."

II. V ostalem se pritožbi toženih strank zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna prvo toženi stranki povrniti 478,41 EUR, drugo toženi stranki pa 222,57 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvo tožena in drugo tožena stranka dolžni tožnici solidarno plačati odškodnino 48.718,80 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 do plačila (I. točka izreka) ter da je prvo tožena stranka dolžna tožnici plačati še odškodnino 24.281,20 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (III. točka izreka). Prvo toženi in drugo toženi stranki je naložilo, da sta dolžni solidarno povrniti: tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.057,75 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (prva alineja IV. točke izreka); plačniku BPP za tožnico (Delovnemu sodišču v Kopru) 2.080,20 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (druga alineja IV. točke izreka) ter 991,68 EUR iz naslova sodnih taks na račun sodnih taks, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (tretja alineja IV. točke izreka).

2. Prvo tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da bi bili ukrepi, s katerimi bi lahko delodajalec ugotovil in preprečil odlom podesta, nesorazmerni, saj bi mu nalagali preveliko breme. Res je, da se podest šteje za delovno mesto, saj so se zaposleni tam nahajali med pavzami, vseeno pa bi morale biti zahteve po primernem nadzoru, pregledovanju in vzdrževanju podesta, prilagojene stopnji tveganja za nastanek poškodb na tem delovnem mestu in naravi tega. Podest se je uporabljal le za vstopanje in izstopanje zaposlenih v oziroma iz proizvodne hale, tam so se tudi krajši čas zadrževali, zato ga ne moremo šteti za delovno mesto v ožjem smislu, kjer bi delavci opravljali svoje naloge in bi bili zato izpostavljeni povečanim tveganjem za nastanek poškodb. Pred tožničino nesrečo na tem mestu ni prihajalo do nesreč, podest tudi ni kazal znakov poškodb ali nestabilnosti. Prvo tožena stranka je imela ustrezen sistem javljanja popravil infrastrukture. Vodja službe infrastrukture A.A. in strokovni sodelavec za varstvo pri delu B.B. sta izpovedala, da sta šla velikokrat mimo tega podesta, vendar nista opazila potrebe po njegovi sanaciji. Izvedenca niti nista znala povedati, na kakšen drug način bi lahko tožena stranka podest nadzorovala in pregledovala. Ne strinja se, da je življenjska doba podesta potekla, saj ne gradbeni predpisi ne predpisi varstva pri delu ne določajo življenjske dobe objektov. Odlom plošče na podestu je bil nepričakovan. Razloga za odlom sta splet skrite napake v materialu (vgrajen rotorski list) in stanje tožnice ravno na robu plošče, zaradi česar dotrajani spojni material v plošči ni vzdržal. Tožnica je nadalje soprispevala k nastanku škode. Bila je nepazljiva, saj je nameravala s podesta sestopiti po krajši poti na pločnik, kjer so se zaposleni navadno zadrževali med odmori, ne da bi za pravilen sestop uporabila za to namenjene stopnice. C.C. je izpovedala, da so največkrat vsi, vključno s tožnico, sestopali kar preko podesta, ne pa po stopnicah, saj je to skrajšalo pot. Tožnica bi s pravilnim sestopanjem prispevala k večji varnosti uporabe podesta. Ni pravilno stališče sodišča, da je podana odgovornost prvo tožene stranke za rušenje gradbe. Prav tako tožnica ni podala jasnih trditev glede takšne odgovornosti, za prvo toženo stranko je zato sodba v tem delu sodba presenečenja. Višina odškodnine je prisojena previsoko. Sodna praksa, na katero se je pri presoji oprlo sodišče, je neprimerna. Zahtevek iz naslova primarnega strahu je zastaral, saj zastaranje teče za vsako vrsto škode posebej, primarni strah pa je trajal le do hospitalizacije (22. 7. 2008), kar pomeni, da je subjektivni rok potekel pred vložitvijo tožbe (12. 3. 2013). Nasprotuje odmeri stroškov postopka, saj sodišče ni upoštevalo stroškov ustnega zaslišanja izvedenca medicinske stroke, ta strošek pa je bil krit iz predujma prvo tožene stranke. Sodna taksa, ki je je bila tožnica oproščena in naložena v plačilo toženi stranki, bi se morala všteti v pravdne stroške tožene stranke, šele nato bi se lahko opravil pobot stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Drugo tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je drugo tožena stranka nadzor in vzdrževanje podesta izvajala na ustrezen in primeren način. Izvedenca sta pojasnila, da ne obstajajo predpisi, ki bi delodajalcu nalagali, kako mora pregledovati oziroma vzdrževati zunanje podeste. Nadzor nad stanjem podesta je prvo tožena stranka izvajala tako, da so delavci, ki so vsakodnevno uporabljali podest, prvo toženi stranki poročali o morebitnih pomanjkljivostih podesta. Delavci pa teh pomanjkljivosti niso odkrili. Obdobni pregledi ne bi mogli odkriti skrite napake, to bi bilo možno odkriti le z določenimi fizikalnimi preizkusi obremenjenosti previsne plošče. Ni podane vzročne zveze med kršitvami tožene stranke in nastalim dogodkom. Podest je bil trden in stabilen, ni imel zunanjih znakov poškodb, do odloma plošče je prišlo zaradi naključja - že tožnica sama ni mogla pričakovati, da se bo plošča odlomila. Šele odlom plošče je vplival na stabilnost podesta in na varnost zaposlenih. Prvo tožena stranka tako ni krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo, niti ni podana njena odgovornost po 160. členu OZ. Nasprotuje višini prisojene odškodnine po vseh postavkah. Meni, da se je sodišče sklicevalo na neprimerno sodno prakso in navaja, katera sodna praksa je primerljiva s konkretno zadevo in jo citira po posameznih postavkah odškodnine: glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti (VII Ips 182/2013), II Ips 2/2013, II Ips 786/2008), glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (VII Ips 182/2013, II Ips 2/2013, II Ips 97/2009), glede odškodnine za strah (VIII Ips 182/2013, II Ips 2/2013, II Ips 97/2009), glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti (VIII Ips 182/2013, II Ips 2/2013, II Ips 786/2008). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne (oziroma, da prisojeno odškodnino zniža), podredno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev tudi materialnopravno pravilna, razen v delu, ki se nanaša na odmero višine prisojene odškodnine, ter v delu, ki se nanaša na obstoj odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke po 160. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.). Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče o zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 747/2016 z dne 11. 5. 2017 na tožničino pritožbo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, zlasti v posledici zmotne uporabe materialnega prava, saj odgovornosti prvo tožene stranke ni presojalo skozi vidik zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. V zvezi s tem tudi ni postavilo izvedenca za varstvo pri delu, ki ga je predlagala tožnica. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do padca tožnice prišlo zaradi odloma kosa podesta pod njeno težo, medtem ko je stala na podestu. Zaključilo je, da prvo tožena stranka ni zagotavljala varnega delovnega okolja, saj ni zagotovila ustrezne trdnosti oziroma stabilnosti podesta, prav tako pa bi morala s skrbnimi pregledi opaziti, da je podest dotrajan. Tako je tožničinemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo tako iz naslova krivdne odgovornosti prvo tožene stranke za nastanek škode, kot tudi iz naslova njene odgovornosti za rušenje gradbe.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da je podana tudi odgovornost prvo tožene stranke po 160. členu OZ, ne pomeni sodbe presenečenja, kot to napačno navaja pritožba prvo tožene stranke. Gre za pojem, ki je povezan z vprašanjem kontradiktornosti postopka oziroma kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč odločitve ne sme opreti na podlago, s katero stranka ni bila seznanjena, saj bi s tem izgubila možnost učinkovitega pravdanja. V sporu je bil okvir presoje odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke po tem členu OZ jasen, saj je že tožnica sama med postopkom zatrjevala odgovornost prvo tožene stranke po tej podlagi. Sicer pa je presoja sodišča prve stopnje, da (poleg krivdne odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke) obstoji tudi njena odgovornost za rušenje gradbe, napačna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica 22. 7. 2008 med nekajminutnim odmorom med delovnim časom zapustila proizvodno halo in stopila ven na podest. Ko je tam stala, se je robni del podesta odlomil, v posledici česar je tožnica padla 30 cm nižje in si hudo poškodovala desni gleženj. Nebistven je pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da je želela tožnica s podesta sestopiti. Do padca ni prišlo zaradi tožničinega nepazljivega sestopanja s podesta, temveč zaradi odloma plošče podesta, medtem ko je tožnica (še vedno) stala na podestu, pri čemer ni bistveno, ali je tožnica tam zgolj stala ali pa je želela s podesta sestopiti. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila tožnica upravičena uporabljati celotno površino podesta, ne pa samo njegovega osrednjega dela. Da je stala bolj na robu, ob dejstvu, da prvo tožena stranka takšne rabe podesta ni preprečila, ne gre za morebiten soprispevek tožnice, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Res je, da izvedenec gradbene stroke D.D. glede podesta ni odkril kršenja gradbenih predpisov, vendar to prvo tožene stranke samo po sebi ne razbremenjuje njene odškodninske odgovornosti. Vseeno pa je treba izpostaviti ugotovitev navedenega izvedenca, da je bil material podesta dotrajan: podest je bil grajen leta 1984, njegova življenjska doba pa je 20 let. Res je, da z vidika gradbene stroke v tem ni nič spornega, saj ne obstajajo pravila o dolžnosti sanacije, je pa to relevantno za presojo skrbnosti prvo tožene stranke v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu.

10. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da prvo tožena stranka v zvezi s podestom ni zagotovila varnega delovnega okolja. Delodajalec mora zagotavljati varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen sprejeti vse potrebne ukrepe (prvi odstavek v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.). Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu to obveznost v 9. členu aplicira tudi na zahtevo, da mora delodajalec zagotoviti, da imajo objekti, v katerih so delovna mesta, ustrezno stabilnost in trdnost, ki ustrezata naravi njihove uporabe. Prav tako pa druga alineja 6. člena tega pravilnika delodajalcu nalaga tekoče izvajanje tehničnega vzdrževanja delovnih mest ter sprotnega odpravljanja vseh ugotovljenih pomanjkljivosti, ki bi lahko vplivale na varnost in zdravje delavcev. Sporni podest je delovno mesto, to izhaja že iz drugega člena tega pravilnika (delovna mesta so tudi drugi prostori, do katerih ima dostop delavec, med katera sodijo tudi prostori za počitek). Prvo toženi stranki je bilo namreč znano oziroma je dopuščala, da so njeni delavci za počitek uporabljali sporni podest in prostor okoli njega. Za presojo njene odgovornosti zato ni relevanten pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da podest ni delovni prostor v ožjem smislu, saj tam ni potekalo neposredno opravljanje dela. Obveznost zagotavljanja varnega delovnega okolja se nanaša na vse prostore prvo tožene stranke, kot so zajeti v drugem členu tega pravilnika, torej tudi na podest. Pravilnik ne dopušča, da se odgovornost delodajalca na določenih mestih presoja mileje. To bi bilo tudi nedopustno z vidika splošnega načela, da mora delodajalec zagotavljati varno delovno okolje, ki se z enakim merilom dolžnosti oziroma skrbnosti nanaša na celotne (delovne) prostore pod možnim nadzorom delodajalca.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvo tožena stranka ni zadostila navedenim zahtevam pravilnika. Iz mnenja izvedenca za varnost pri delu E.E. namreč izhaja, da podest ni imel več ustrezne stabilnosti in trdnosti, saj se je odlomil, prvo tožena stranka pa bi morala zagotoviti stabilnost in trdnost podesta po vsej njegovi površini (torej tudi na robnih delih). Tukaj se z vidika zagotavljanja varnosti delovnega okolja kaže kot pravno relevantna tudi ugotovitev izvedenca gradbene stroke, da je bil podest dotrajan. Dejstvo, da prvo tožena stranka tako dotrajanega podesta ni sanirala (tudi ugotovitev izvedenca gradbene stroke), že zaradi same starosti materialov podesta vzpostavlja njeno toliko večjo odgovornost po zagotavljanju temeljitega pregleda takega podesta oziroma še več: da dotrajani podest sanira ne glede na to, da ni zunanjih znakov poškodb oziroma ne glede na to, da je k temu ne zavezujejo gradbeni predpisi. Zaradi dotrajanega podesta je bila vprašljiva varnost delavcev, za katere je prvo tožena stranka vedela, da se tam zadržujejo, odlom plošče zato ni bilo nepričakovano dejstvo. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil vzrok odloma plošče skrita napaka v materialu, saj po drugi strani pritožba tudi priznava, da zaradi te skrite napake v plošči spojni material zaradi dotrajanosti ni zdržal in se je plošča odlomila. To pa že samo po sebi potrjuje stališče, da je bil podest oziroma materiali, iz katerih je bil zgrajen, dotrajan, dolžnost delodajalca pa je, da odpravi oziroma sanira takšne pomanjkljivosti, da ne pride do nezgode.

12. Z vidika varnosti in zdravja delavcev pri delu je nesprejemljivo, da bi bil delodajalec dolžan aktivno ukrepati in dotrajane dele stavbe sanirati šele, ko pride do njihove poškodbe, oziroma le v primeru, ko ga kdo od zaposlenih opozori na napake. Sodišče prve stopnje pa je prepričljivo ugotovilo tudi, da je imela prvo tožena stranka neustrezen sistem pregleda stanja njene infrastrukture. Nadzor nad stanjem objektov je bil notranji, slonel je pretežno na opozorilih samih delavcev. Strokovna delavca, zadolžena za infrastrukturo in varnost pri delu, B.B. in A.A., sta izpovedala, da sta hodila mimo podesta ter da nista videla njegovih pomanjkljivosti. Zgolj zunanji pregled (dotrajanih) delov stavbe je nezadosten, prvo tožena stranka bi se lahko odgovornosti (ob dejstvu, da dotrajanega podesta ni sanirala) razbremenila le, če bi z ustreznim tehničnim pregledom (z raznimi obremenitvami pohodnih plošč) preverila, ali so morda določeni deli stavbe ne glede na njihovo dotrajanost (še vedno) varni. Krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke je torej podana.

13. Niso utemeljene pritožbene navedbe prvo tožene stranke, da je tožnica soprispevala k nastanku škode. Tudi če bi tožnica imela namen sestopiti s podesta na pločnik po krajši poti (sodišče prve stopnje je sicer prepričljivo sledilo tožnici, da tega namena ni imela), ne da bi pri tem uporabila stopnice, ji s tem ni mogoče očitati nepazljivega ravnanja, saj se je škodni dogodek zgodil zaradi odloma plošče podesta že pri stanju tožnice na podestu in ne pri sestopanju s podesta. Pa tudi, če bi do odloma plošče prišlo med sestopanjem s podesta na pločnik (ne da bi pri tem uporabila stopnice), ob dejstvu, da je prvo tožena stranka vedela, da delavci na tak način sestopajo s podesta, tega pa ni preprečila, ter ob dejstvu, da takšno sestopanje ne bi pomenilo povečanega tveganja za nastanek poškodb, saj je bila višina sestopa s podesta na pločnik 30 cm, tožnici ne bi bilo mogoče očitati ničesar, kar bi bilo možno ovrednotiti kot njen soprispevek k škodnemu dogodku.

14. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost prvo tožene stranke za rušenje gradbe po 160. členu OZ. Posebna oblika objektivne odgovornosti, ki jo določa ta člen, ni mišljena za vsak objekt, temveč le za tiste gradbene objekte, iz katerih izvira večja oziroma povečana nevarnost, da objekt ne bo v redu zgrajen, posledično pa večja nevarnost za njegovo porušenje oziroma rušenje njegovega dela. Taka povečana nevarnost pa ne velja za podest. Ta ni nevaren že ob običajni gradnji, temveč lahko postane potencialno nevaren le zaradi slabe kvalitete gradnje oziroma zaradi dotrajanosti (kot v tem primeru), kar pa se presoja le s pravili krivdne odškodninske odgovornosti.

15. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj glede posameznih postavk nepremoženjske škode (razen glede duševnih bolečin zaradi skaženosti) ni pravilno določilo višine pravične denarne odškodnine, ki tožnici pripada na podlagi 179. člena OZ.

16. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti tožnice med zdravljenjem je prisojena v previsokem znesku (28.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zlom vseh treh gležnjev z izpahom desnega skočnega sklepa, med samim zdravljenjem se je kot komplikacija poškodbe pojavila Sudeckova atrofija in kronični regionalni bolečinski sindrom. Tožnica je trpela hude telesne bolečine dva meseca, srednje hude telesne bolečine sedem mesecev, lahke telesne bolečine pa je imela dve leti. 5 x je bila hospitalizirana (3 x operirana), trpela je tudi ostale nevšečnosti: dobivala je infuzije tekočin, injekcije, bila je dlje časa v zdravilišču, hodila je na mnogo fizioterapij, po operativnih posegih je nosila longeto, 300 dni skupno pa je uporabljala bergle. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodna praksa ne zajema enakih primerov, obstajajo pa podobni primeri. Primerljiva je zadeva VIII Ips 182/2013, v kateri je tožnik utrpel podobne posledice: zdrobljen zlom leve petnice z dislokacijo med fragmenti. Dvakrat je bil hospitaliziran, hude bolečine je trpel 2-3 dni, sprednje hude ob operativnih posegih, zbadajoče bolečine v peti pa je čutil še vsaj 7 let. Sodišče mu je iz naslova telesnih bolečin prisodilo 12.000,00 EUR (12 takratnih povprečnih plač). Kljub sorodnosti narave poškodb, je tožnica trpela nekoliko hujše bolečine ob samem zdravljenju, imela je tudi en operativni poseg več kot v primerjani zadevi, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 15.000,00 EUR (približno 13,5 povprečnih plač).

17. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (36.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničin desni gleženj zadebeljen in praktično negiben. Tožnica je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, prvo tožena stranka ji je bila dolžna zagotoviti pravico do dela v skrajšanem delovnem času od polnega po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami: da pri delu pretežno sedi, itd. Težje hodi po stopnicah, težje vozi avto in je omejena pri prostočasnih dejavnostih. V primerljivi zadevi VIII Ips 182/2013 je tožnik zaradi posledic škodnega dogodka postal invalid II. kategorije, omejen je še pri opravilih, ki zahtevajo daljšo hojo, in pri dvigovanju bremen. Sodišče mu je iz naslova zmanjšanjih življenjskih aktivnosti prisodilo 20.000,00 EUR (20 takratnih povprečnih plač). Oba tako imata primerljive posledice na kakovosti njunega življenja, vseeno pa je tožnica v konkretnem primeru ocenjena kot invalid lažje kategorije, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ji iz tega naslova pripada pravična denarna odškodnina 18.000,00 EUR (približno 16,5 povprečnih plač).

18. Dosojena nepremoženjska škoda zaradi prestanega strahu (6.000,00 EUR) je previsoka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ob nesreči utrpela močan primarni strah, ki je trajal do dokončane prve oskrbe, sekundarni strah pa je trajal ves čas zdravljenja. Ker padec ni bil travmatične narave, saj tožnica ni padla z visoke višine, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravična odškodnina iz tega naslova 2.000,00 EUR.

19. Ni utemeljena pritožbena navedba prvo tožene stranke, da je zahtevek iz naslova primarnega strahu zastaral, češ da je primarni strah trajal le do hospitalizacije (22. 7. 2008), zastaranje pa poteče za vsako vrsto škode posebej, kar naj bi pomenilo, da je za to vrsto škode že potekel subjektivni zastaralni rok (tožba je bila vložena 12. 3. 2013). Takšno stališče pritožbe je napačno in ne izhaja iz določb OZ in ne iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba (sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1580/2014 z dne 16. 7. 2015). Zastaranje za nepremoženjsko škodo v celoti (ne pa posameznih postavkah) začne v primerih, kot je obravnavani, teči od zaključka zdravljenja oziroma od takrat, ko se obseg škode stabilizira. Kot pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in v 10. tč. obrazložitve ustrezno pojasnilo, je tožnica vložila tožbo znotraj subjektivnega zastaralnega roka.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo višino odškodnine iz naslova skaženosti (3.000,00 EUR). V zvezi s tem je ugotovilo, da je gleženj zadebeljen, da ima tožnica v posledici operativnih posegov okoli gležnja tri brazgotine. Zaradi zadebeljenosti gležnja mora tožnica tudi izbirati ustrezno široke čevlje, prav tako pa zaradi škodnega dogodka tudi šepa.

21. Glede na navedeno je treba prisojeno odškodnino znižati. Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica, znaša tako 38.000,00 EUR oziroma približno 34,5 povprečnih neto plač.

22. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama toženih strank delno ugodilo in I. in II. točko izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Odškodnina se je znižala na 38.000,00 EUR, kar ne presega zavarovalne vsote na strani drugo tožene stranke, ki je na dan škodnega dogodka 22. 7. 2008 znašala 48.718,80 EUR. Prvo tožena in drugo tožena stranka sta zato za plačilo celotnega prisojenega zneska odškodnine tožnici solidarno odgovorni. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko za plačilo odškodnine nad višino zavarovalne vsote pa je pritožbeno sodišče zavrnilo. Zaradi spremenjene odločitve je delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, saj se je uspeh strank v postopku spremenil. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbi toženih strank zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnica je v tem postopku uspela v 46 % (vtoževala je 82.000,00 EUR, prisojeno ji je bilo 38.000,00 EUR), medtem ko je prvo tožena stranka uspela v 54 %. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka. Pritožba prvo tožene stranke neutemeljeno navaja, da pri odmeri njenih stroškov sodišče ni upoštevalo stroškov ustnega zaslišanja izvedenca medicinske stroke, ki je bil krit iz njenega predujma. Iz odredbe sodišča prve stopnje z dne 2. 10. 2018 namreč izhaja, da je bil tak predujem že nakazan prvo toženi stranki. Priglašeni stroški tožnice tako znašajo 1.257,40 EUR, skupno priglašeni stroški prvo in drugo tožene stranke pa 560,96 EUR. Tožnica je glede na uspeh v postopku upravičena do povračila stroškov v znesku 578,40 EUR, toženi stranki pa skupno do povračila stroškov v znesku 302,92 EUR. Po pobotu zneskov sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožnici solidarno povrniti stroške v znesku 275,48 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnici podeljena brezplačna pravna pomoč za stroške zastopanja na prvi stopnji v postopku pod Pd 54/2013, za stroške izvedenca gradbene stroke, za stroške pritožbe zoper sodbo Pd 54/2013 ter za stroške izvedenca za varstvo pri delu. Pravilno je ugotovilo, da je bilo skupno iz naslova brezplačne pravne pomoči za navedene stroške tožnice izplačanih 2.336,78 EUR. Upoštevajoč uspeh tožnice sta zato prvo in drugo tožena stranka dolžni plačniku BPP povrniti znesek 1.074,92 EUR. Ker je bila tožnica oproščena plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo Pd 54/2013 v znesku 1.114,00 EUR, morata prvo tožena in drugo tožena stranki glede na uspeh tožnice (skladno z drugim odstavkom 15. člena ZST-1) delno povrniti takso. Tako sta dolžni plačati sodno takso v znesku 512,44 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba prvo tožene stranke, da bi se morala taksa, ki je je bila oproščena tožnica, všteti v pravdne stroške toženih strank, šele nato pa bi se lahko opravil pobot stroškov. Sodne takse, stroški BPP in ostali stroški postopka se morajo v tem primeru ločeno obravnavati, saj se plačilo izvede na račun različnih prejemnikov: prvi se plačajo na račun sodnih taks, drugi na račun BPP, ostali pa na račun strank. V primeru pobotanja stroška sodnih taks (ki ga je bila tožnica oproščena) z drugimi pravdnimi stroški bi bila tožnica oškodovana, saj bi posredno krila stroške sodne takse, čeprav je bila plačila le te oproščena. Zato se znesek plačila sodnih taks po drugem odstavku 15. člena ZST-1 upošteva ločeno od ostalih stroškov postopka.

24. Toženi stranki sta s pritožbo delno uspeli, in sicer je prvo tožena stranka uspela znižati njej v breme prisojeno plačilo odškodnine za 48 %, uspeh drugo tožene stranke glede znižanja njej v breme prisojenega plačila odškodnine pa je 22 %. Tožnica je zato prvo in drugo toženima strankama dolžna, skladno z njunima uspehoma v pritožbenem postopku ter skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP, povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je prvo toženi stranki priznalo: 991,68 EUR sodne takse in 5,00 EUR materialnih stroškov, skupno 996,68 EUR. Skladno z uspehom prvo tožene stranke (48 %), ji je tožnica dolžna povrniti 478,41 EUR. Drugo toženi stranki je priznalo: 991,68 EUR sodne takse in 20,00 EUR materialnih stroškov, skupno 1.011,68 EUR. Skladno z uspehom drugo tožene stranke (22 %), ji je tožnica dolžna povrniti 222,57 EUR.