Jedro

Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Nasprotna udeleženka sama krije stroške svojega odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi nepristojnosti sodišča Republike Slovenije (RS) zavrglo predlagateljev predlog v delu, ki se nanaša na odločanje o vzgoji in varstvu skupnega otroka, plačevanje preživnine zanj in odločanje o stikih.

2.Obrazložilo je, da ima otrok običajno prebivališče v Republiko Srbiji, kjer prebiva tudi mati, nasprotna udeleženka, ki je pristojnosti sodišča RS za ta postopek nasprotovala. Odločitev je oprlo tudi na določbe Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (MKSOVO). Eden od dveh pogojev za atrakcijo pristojnosti sodišča, ki je pristojno za razvezo zakonske zveze (kot je v našem primeru sodišče RS), je namreč tudi ta, da oba roditelja sprejemata pristojnost sodišča v RS tudi za odločitev o ukrepih za zaščito koristi otroka (1 b 10. čl. MKSOVO). Prvi pogoj, ki je v danem primeru sicer izpolnjen, je običajno prebivališče enega od roditeljev v zadevni državi, konkretno RS, tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo.

3.Zoper sklep se pritožuje predlagatelj (oče otroka), ki predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev. Navaja, da ima nasprotna udeleženka očitno še vedno prebivališče v Republiki Sloveniji, in sicer na naslovu A., saj je na vratih tam še vedno njen priimek. Meni, da bi o tem moralo sodišče opraviti poizvedbe. Nasprotuje odločitvi sodišča, ki je presodilo, da morata biti podana oba atrakcijska pogoja in očita, da je pri tem zanemarilo koristi otroka. Navaja, da mati že ves čas preprečuje stike med njim in otrokom, sam pa ne bi posegal v stike med otrokom in njo. Meni, da je zakonodaja RS takim ravnanjem enega od staršev nenaklonjena. Gre namreč za desetletno sistematično onemogočanje stikov med očetom in otrokom.

4.Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter priglasila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Relevantna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo (kolizijske predpise), kršitev določb postopka pa tudi ni storilo.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb MKSOVO, ki jo je treba kot temeljno uporabiti v tej zadevi. Primarna navezna okoliščina za pristojnost države pogodbenice za odločanje o ukrepih za varstvo otroka je običajno prebivališče otroka (1. odst. 5. čl. MKSOVO). V našem primeru sploh ni sporno da je to v Beogradu, Republika Srbija, kjer je otrok rojen in od rojstva tam živi, govori le srbski jezik, je državljan Republike Srbske, tam ima razvito svojo socialno mrežo (pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v tč. 16 obrazložitve njegovega sklepa).

8.Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da bi lahko prišla v poštev tim. atrakcija pristojnosti. Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO. Prav tako pa po relevantnih določbah MKSOVO ni pomembna navedba o domnevnem materinem prebivališču v RS.

9.Ker tudi ni nobene druge podlage, po kateri bi ob ugotovljenih naveznih okoliščinah ter materinem ugovoru pristojnosti sodišče RS lahko bilo pristojno tudi za predmetni spor glede ukrepov za varstvo koristi otroka oz. konkretno za odločanje o njegovi vzgoji, varstvu, preživljanju in stikih, je sodišče prve stopnje kot sodišče RS pravilno odklonilo svojo pristojnost ter predlog v tem delu zavrglo.

10.Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 42. čl. ZNP-1), odločitev o priglašenih stroških za odgovor na pritožbo pa temelji na 101. čl. ZNP-1).