Jedro

Če niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, se ta zavrže.

Izrek

Pritožba tožnika in obeh stranskih intervenientov se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

S 1. točko izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 18.6.2006, s katero je tožena stranka imenovala dr. A.A. za v.d. Dekana Fakultete ... za obdobje šestih mesecev, in sicer od 28.6.2006 do 27.12.2006, z 2. točko izreka je ob smiselni uporabi navedenih določb ZUS zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je zavrnilo zahtevo dr. B.B. in dr. D.D., da se jima prizna stranska intervencija v tem upravnem sporu, s 4. točko izreka pa odločilo, da mora tožnik povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 49.353,00 SIT v roku 15 dni od izdaje tega sklepa brezobrestno, po izteku navedenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je odločilo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 1939/2006-2 z dne 30.8.2006, po katerem naj v novem postopku opravi preizkus tožbe, preizkus procesnih predpostavk po 34. členu ZUS. Glede odločitve pod 1. in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje navaja, da tožnik kot posameznik oziroma kot delavec Fakultete ... ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke o imenovanju dr. A.A. za v.d. dekana navedene fakultete. Ta odločitev v ničemer ne posega v tožnikove pravno varovane pravice in interese. Ker ni podana aktivna legitimacija za tožbo, tudi ni pogojev za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje utemeljuje s tem, v konkretnem primeru po ZUS dr. B.B. in dr. D.D. ni mogoče priznati stranske intervencije v tem upravnem sporu. Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo in v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe zahtevala povrnitev stroškov postopka od teh, ki so v tožbi navedeni kot tožniki, je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 161. člena ZPP in razdelilo stroške, ki so nastali do ločitve postopkov. Toženi stranki je priznalo stroške za odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe v višini 500 točk, za odgovor na tožbo 500 točk, za seznanitev stranke z odločitvijo sodišča skupno 100 točk ter na materialne stroške v višini 2% in 20 % DDV. Drugih priglašenih stroškov ni priznala, ker so že vključeni v glavnih opravilih oziroma so priglašeni v previsokih zneskih. Glede na razdružitev spisa U 425/2006 je navedene stroške po navedenih delih razdelilo med vse tri postopke. Pri tem je upoštevalo tudi določbo 2. odstavka 161. člena ZPP, saj je ugotovilo, da pooblaščenec tožnika nima pooblastila zakonitega zastopnika Fakultete ... (kot prvotožnice pred razdružitvijo zadev).

V pritožbi tožnik in oba stranska intervenienta predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in v celoti razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjujejo, da tožnik izkazuje pravni interes, ker je hkrati z navedeno fakulteto izpodbijal odločbo tožene stranke o njegovi razrešitvi s funkcije prodekana, kakor tudi odločbo tožene stranke in v.d. dekana, sodišče prve stopnje pa je razdružilo postopek in tudi tožbene navedbe. Zatrjujejo, da navedena fakulteta in tožnik kot njen delavec izkazujeta aktivno legitimacijo in pojasnjujejo stališče, da je prizadet tožnikov položaj in položaj navedene fakultete. Zatrjujejo tudi, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Odločba o razrešitvi učinkuje takoj, ko je vročena nasprotni stranki in postane dokončna. Zato je nujno zadržati učinkovanje izdanih določb oziroma vzpostaviti stanje pred njeno izdajo. S tem bo omogočeno nadaljnje upravljanje funkcije prodekana. To je realizacija ustavne avtonomije. Njen bistveni del je samostojno, neodvisno in avtonomno izbiranje svojih statutarno predvidenih organov. Sodišče prve stopnje je aktivno legitimacijo v svojih dosedanjih sklepih priznalo. Pritožniki pritožbi obširno pojasnjujejo svoje stališče do okoliščin, v katerih sta bili sprejeti odločitvi tožene stranke. Navajajo svojo razlago vsebine odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-34/94 in določbe 58. člena Ustave RS. Zatrjujejo, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, ker se do te razlage ustrezno ne opredeljuje. Kršeni sta bili določbi 14. in 8. točke 1. odstavka 339. člena ZPP. Ključno je, da po 4. odstavku 24. člena Zakona o visokem šolstvu dekana oziroma direktorja članic Univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članic univerze. Ureditev v 2. odstavku 337. člena Statuta Univerze, po kateri ima tudi senat Univerze pravico predlagati razrešitev s funkcije dekana oziroma prodekana, je v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Tudi o prijavljeni stranski intervenciji je bilo nepravilno odločeno. Uporabiti bi bilo potrebno določbe ZPP (členi 199. do 202), ne pa določbe ZUS. Pritožnika, ki sta priglasila stransko intervencijo, nista uveljavljala položaja stranke. V tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti. Tudi odločitev o stroških je napačna. O stroških bi moralo sodišče glede na enotno vloženo tožbo odločati enotno. Tudi Fakulteti ... bi moralo naložiti del stroškov. Sicer pa toženi stranki niso nastali nikakršni potrebni stroški obstoj procesnih predpostavk tako za zahtevano začasno odredbo kot za vloženo tožbo mora sodišče ugotavljati po uradni dolžnosti. Strošek seznanitve z odločbami sodišča v odvetniški tarifi ni predviden. Tožniki vlagajo stroškovnik: sestava pritožbe 200. točk, poročilo stranki 50 točk, vse z materialni stroški 2%, z 20% davkom na dodano vrednost in 20% povečanjem zaradi zastopanja treh strank in sodno takso po odmeri sodišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv tako, da se ne da preizkusiti, in da je podan razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena ZUS. Po presoji pritožbenega sodišča ima izpodbijani sklep razloge o odločilnih dejstvih, to je v tistih, ki so pomembni za odločitev o tem, ali so podane procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe, to je o aktivni legitimaciji tožnika za izpodbijanje odločbe tožene stranke o imenovanju dr. A.A. za v.d. dekana, ima pa tudi razloge o stroških postopka. Okoliščine, ki jih v pritožbi ponovno navaja in obširno razlaga tožnik, nanašajo pa se na razumevanje vsebine 58. člena Ustave RS in navedene odločbe Ustavnega sodišča RS in okoliščine, v katerih naj bi bili izdani s pritožbo izpodbijani odločbi, pa za odločitev obstoja aktivne legitimacije niso pomembne. Niso povezane z vprašanjem obstoja navedene procesne predpostavke. Zato se do takih navedb, ki jih vsebuje tudi pritožba, tudi pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Ni podlage za pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 8. točke 1. odstavka 369. člena ZPP, ki je sicer glede na določbo 3. odstavka 72. člena ZUS relativna kršitev postopka, kar pomeni, da je treba ob ugotovitvi, da je nezakonito postopanje podano, ugotavljati tudi, ali je to vplivalo na pravilnost odločitve. Po 8. točki 1. odstavka 339. člena ZPP gre za takšno nezakonitost postopanja, ki strankam onemogočajo pošteno obravnavanje oziroma enako obravnavanje pred sodiščem. Ne gre pa za nezakonito ravnanje, če se kot v obravnavanem primeru, sodišče prve stopnje ni opredelilo do tistih tožbenih zatrjevanj, oziroma ni izvedlo tistih predlaganih dokazov, ki za odločitev niso pomembna in ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke o imenovanju dr. A.A. za v.d. dekana, ker ta odločitev neposredno ne vpliva na tožnikove pravno varovane pravice in interese. ZUS namreč pri opredelitvi, kdaj je upravni spor dopusten (1. odstavek 4. člena) priznava samo prizadetost v pravnem položaju. Za takšno prizadetost pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre glede na določbe Zakona o visokem šolstvu in statuta Univerze. Ker je bila tožba na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilno zavržena zaradi pomanjkanja procesne predpostavke aktivne legitimacije, kar pomeni, da upravni spor ni dopusten, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pogojev za odločanje o pogojih za izdajo začasne odredbe in je bila tudi ta, ob enaki pravni podlagi kot tožba, pravilno zavržena.

Pravilna je tudi odločitev o priglašenih stranski intervenciji dr. B.B. in dr. D.D. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje, se v skladu z določbo 16. člena ZUS v upravnem sporu primeroma uporabljajo določbe ZPP za vprašanje postopka, ki niso urejeni z ZUS. Vprašanje strank v upravnem sporu pa ZUS določa. Tožnik je tako lahko posameznik, ki misli, da je z upravnim aktom kršena kakšna njegova pravica ali na zakon oprta korist (18. člen ZUS). Člen 20. ZUS pa določa tudi dva stranska intervenienta takoimenovano prizadeto osebo (oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo) in tretjo osebo, kateri bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njene pravice). Pogoje za udeležbo drugih oseb v upravnem sporu določa torej ZUS in ne ZPP, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da dr. B.B. in dr. D.D. nista bila stranki v postopku imenovanja v.d. dekana Fakultete ... Nekdo, ki ni bil stranka v upravnem postopku in meni, da izdani akt posega v njegove pravice ali pravne koristi, pa lahko izkazuje tožbeno legitimacijo, vendar mora tožbo vložiti v odprtem tožbenem roku, ki velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka. Takšno tožbo sta imenovana v zvezi z izpodbijano odločbo tudi vložila. Glede na navedeno jima v tem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče priznati niti položaja stranke niti položaja stranskega intervenienta. Zato je sodišče prve stopnje njun predlog v tem postopku pravilno zavrnilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Upoštevani so bili stroški, ki so nastali z ločitvijo postopkov. Stroški za odgovor na začasno odredbo in stroški za odgovor na tožbo so bili utemeljeno priznani, saj je ta procesna dejanja tožena stranka opravila po pooblaščencu, v teh vlogah, ki so ji bile posredovane s strani sodišča, pa je opozarjala prav na okoliščine, ki jih je ugotovilo (tudi) sodišče, in na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev sodišča prve stopnje o tožbi in o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Glede na uveljavljeno sodno prakso je bila pravilno priznana tudi postavka, ki se nanaša na seznanitev stranke z odločitvami sodišča (tar. št. 40 Odvetniške tarife). Nobene podlage tudi nima ugovor, da bi moralo sodišče o stroških postopka odločiti enotno in tudi ne ugovor, da bi del stroškov moral biti naložen Fakulteti ..., kot to uveljavlja pritožba. Vprašanje sosporništva oziroma nezdružitve postopka po tožbi vloženi 25.7.2006 in sprejem odločitve po 1. odstavku 41. člena ZUS, ne more biti predmet pritožbene presoje. Gre za sklepe, zoper katere po določbi 2. odstavka 42. člena ZUS pritožba ni dovoljena. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo naložitev stroškov le tožniku.

Pritožniki v pritožbenem postopku niso uspeli. Zato morajo sami nositi stroške pritožbenega postopka (določba 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 165. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v povezavi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.