Jedro

Ker tožnik ob spremembi tožbe za nobenega od nedenarnih zahtevkov ni ocenil njihove vrednosti, revizija ni dovoljena.

Glede dovoljenega dela denarnih zahtevkov revizija ni obrazložena, uradni preizkus pa je pokazal, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Izrek

Revizija proti odločitvi o plačilu 43.000 EUR najemnine, vrnitvi posojila 15.000 EUR v tolarski vrednosti, plačilu 40.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (izreki prvostopenjske sodbe v točkah I-8 in 9 ter del točke II-4) se zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrže. Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Tožnik je v pravdni zadevi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod II P 1014/98 kot tamkajšnji toženec vložil nasprotno tožbo, ki jo je sodišče izločilo iz skupnega obravnavanja in o njej odločilo v samostojni pravdi pod P 1845/2000-III. Z nasprotno tožbo je sedanji tožnik zahteval razveljavitev izročilno darilne pogodbe in pogodbe o dednem odpravku, ki so jo 24.2.1986 sklenile pravdne stranke, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Vrednost spora iz te tožbe je ocenil z zneskom 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR). Iz tožbe je razbrati, da kot razlog razveljavitve uveljavlja svoj sum, da naj bi šlo za načrtovano prevaro na strani tožnikovega očeta oziroma prvega toženca po nasprotni tožbi. Zaradi pomanjkljivosti tožbenih navedb je tožnik na poziv sodišča večkrat dopolnjeval in spreminjal svoje trditve, spreminjal pa je tudi tožbeni zahtevek. Tako je sodišče odločalo o tožbenih zahtevkih, ki jih je in kot jih je tožnik opredelil nazadnje v vlogi z dne 7.11.2004 na redni številki 31 spisa. V tej popravi, dopolnitvi in spremembi tožbe je primarno uveljavljal različne tožbene zahtevke v 15 točkah, podrejeno primarnima tožbenima zahtevkoma pod točko 9 in 10 pa še tri zahtevke. V navedeni spremembi tožbe ni več v sami nasprotni tožbi uveljavljanega tožbenega zahtevka za razveljavitev pogodbe z dne 24.2.1986 z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, pač pa je na prvem mestu tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti iste pogodbe. Pretežna večina tožbenih zahtevkov, o katerih sta sodišči odločali, je nedenarne narave, vendar je tožnik oceno vrednosti spornega predmeta navedel le za v nasprotni tožbi uveljavljani zahtevek, za kasneje spremenjene tožbene zahtevke pa take ocene ni podal. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarne tožbene zahtevke: – za ugotovitev, da je nična izročilna pogodba in pogodba o dednem odpravku z dne 24.2.1986 (izrek pod točko I-1), – za ugotovitev verodostojnosti dogovora z dne 26.5.1998 med tožnikom in pooblaščencem tožencev o sporazumni razveljavitvi pogodbe z dne 24.2.1986 (izrek pod točko I-2), – za ugotovitev, da je tožnik po izstopu obeh soustanoviteljev postal edini pravni naslednik obrtne dejavnosti K., (izrek pod točko I-3), – za ugotovitev, da je tožnik na tujem zemljišču zgradil veliko garažo - predprostor in delavnico z lopo, stoječih na določenih parcelnih številkah (izrek pod točko I-4), – za naložitev prvima dvema tožencema, da morata tožniku izstaviti za vpis lastninske pravice sposobno listino za navedeno delavnico z lopo na navedeni parcelni številki (izrek pod točko I-5), – za naložitev tretji toženki, da mora tožniku vrniti posest na stari delavnici z lopo in garažah, stoječih na drugi parc. št., skupaj z osnovnimi in proizvodnimi sredstvi po treh seznamih ter vse vtoževano po tožbenem zahtevku v spisu II P 516/98 naslovnega sodišča (izrek pod točko I-6), – za dovolitev tožniku, da na podlagi te sodbe v zemljiški knjigi vzpostavi staro stanje na dan pred podpisom pogodbe z dne 24.2.1986 tako, da se po razdružitvi parcel vpiše lastninska pravica na eni od parcel, stavbišče in hiša, na prvega toženca (izrek pod točko I-7), – da mora druga toženka tožniku vrniti najemnino za garsonjero in garažo za dobo 11 let v znesku 43.000 EUR (izrek pod točko I-8), – da mora tretja toženka vrniti tožniku 15.000 EUR v tolarski vrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.1986 (izrek pod točko I-9) in – da mora tretja toženka plačati tožniku denarno nadomestilo za uporabo delavnice in opreme za obdobje 15.6.1986 do 8.11.2004 v mesečnem znesku 500.000 SIT, kar v seštevku znese 50.500 SIT (izrek pod točko I-10). S sodbo je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek: – da mora tretja toženka prvemu tožencu in drugi toženki izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino za vpis lastninske pravice vsakemu do 1/3 za delavnico z lopo in dvoriščem na določeni parcelni številki (izrek pod točko III-1), – da mora tretja toženka tožniku izročiti v posest 1/3 stare delavnice, lope, predprostora med delavnicama in dvorišča na določeni parcelni številki, skupaj z osnovnimi in proizvodnimi sredstvi po treh seznamih ter vse po tožbenem zahtevku v zadevi II P 516/98 naslovnega sodišča (izrek pod točko III-2) in – da se tožniku dovoli, da v zemljiški knjigi vzpostavi tako lastninsko stanje, da se lastninska pravica na delavnici vpiše v enakih delih do 1/3 na J., V. in R. Š., lastninska pravica na lopi, predprostoru med delavnicama in dvorišču pa v celoti na tožnika.

Sodišče prve stopnje je v isti odločbi s sklepom zavrglo tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka: – za ugotovitev, da so tožnik, prvi toženec in druga toženka z dogovorom z dne 15.9.1971 ustanovili skupno obrtno gospodarsko dejavnost in trajno uredili vse pravice in obveznosti (izrek pod točko II-1), – za ugotovitev, da je prvi toženec iz te obratovalnice kot soustanovitelj izstopil 31.12.1980 (izrek pod točko II-2), – za ugotovitev, da je druga toženka iz te obratovalnice kot soustanoviteljica izstopila 31.12.1982 (izrek pod točko II-3), – za naložitev tretji toženki, da mora tožniku za izgubljene plodove in materialno škodo plačati 50.000 SIT, za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi njenih neutemeljenih in krivih prijav ter blatenja pred organi, poslabšanega zdravja ter razpada družinske skupnosti nadaljnjo odškodnino 40.000.000 SIT (izrek pod točko II-4), – za naložitev tretji toženki, da tožniku povrne vse, kar je dobila s sodnimi izvršbami pri Okrajnem sodišču v Domžalah in pravdne stroške tega postopka, v ocenjenem znesku 500.000 SIT (izrek pod točko III-5).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski odločbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev odločb obeh sodišč ter vrnitev zadeve drugemu prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V uvodu zatrjuje, da sta razpravljajoči sodnik in predsednik prvostopenjskega sodišča kršila tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, prvi s tem, da je ignoriral tožnikovo prošnjo za podaljšanje pritožbenega roka, drugi pa s tem, da je zavračal tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč med postopkom in za pritožbo ali pa je o njih odločal šele po preteku rokov, o enaki prošnji za sestavo revizije pa kot običajno molči. V nadaljevanju se revizija ukvarja le z grajo razlogov o odločitvah glede tožnikovih nedenarnih tožbenih zahtevkov.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je dovoljena le proti odločitvam obeh sodišč glede tožbenih zahtevkov za plačilo najemnine, vrnitve posojila in plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (izreki pod točkama I-8 in 9 ter del točke II-4), v vsem ostalem delu pa ni dovoljena.

O nedovoljenem delu revizije: Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski odločbi. Revizija je tako v premoženjskih sporih dovoljena le proti tistim odločbam drugostopenjskega sodišča, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela presega 1.000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena in drugi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3). Zato mora tožnik takrat, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spora, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, v skladu z zahtevo iz drugega odstavka 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Tako mora ravnati tudi, kadar spremeni svojo tožbo. Če tožnik uveljavlja več zahtevkov z različno podlago, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Kadar tožnik ne ravna po zakonski zahtevi iz drugega odstavka 180. člena ZPP in kasneje tudi na drug, v zakonu predpisan način ne pride do ocene vrednosti spornega predmeta, take ocene ni in zato tudi ni pravice do revizije.

Tožnik je vrednost spornega predmeta ocenil le v sami nasprotni tožbi, v kateri pa je uveljavljal drugačen zahtevek. Razlogi za razveljavitev pogodbe terjajo ugotavljanje druge dejanske podlage in presojo drugih pravnih razlogov kot razlogi za ničnost pogodbe. Zato bi moral tožnik ob spremembi tožbe podati tudi oceno vrednosti spremenjenega spornega predmeta oz. spremenjenih tožbenih zahtevkov, vendar tega ni storil. Njegova revizija je tako nedovoljena glede vseh nedenarnih zahtevkov, o katerih sta odločili nižji sodišči in ki jih je revizijsko sodišče povzelo v alineah v prvem delu te revizijske odločbe.

Revizija je nedovoljena tudi glede odločitve o denarnem zahtevku proti tretji toženki, da naj plača tožniku 50.000 SIT za izgubljene plodove in materialno škodo, ker ta denarni zahtevek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 384. člena ZPP, glede na drugačno dejansko in pravno podlago drugega dela tega zahtevka v zvezi z odškodnino z nepremoženjsko škodo pa ga tudi ni mogoče upoštevati seštevka obeh denarnih zahtevkov.

Revizijskega praga nadalje ne presega denarni znesek glede zahtevanega nadomestila za uporabo delavnice in opreme v daljšem časovnem obdobju, ki ga je tožnik uveljavljal v seštevku 50.500 SIT oziroma sedaj 210,73 EUR (izrek pod točko I-10). Čeprav je seštevek drugačen, kot ga je opredelil tožnik v tožbenem zahtevku, nižji sodišči napake v seštevanju ali množenju ne bi mogli in tudi ne bi smeli upoštevati, ker sta vezani na tak zahtevek in njegove meje, kot ga uveljavlja tožnik (prvi odstavek 2. člena ZPP). Isto pravilo velja tudi za revizijsko sodišče. Tožbeni zahtevek, v katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo v izreku pod točko II-5, da mora tretja toženka tožniku povrniti vse, kar je dobila s sodnimi izvršbami Okrajnega sodišča v Domžalah, ni dovolj jasen, saj gre lahko za predmete, stvari, nepremičnine ali pa za denar. V prvem primeru je revizija nedovoljena, ker ni ocene vrednosti spornega predmeta, v drugem pa zato, ker morebiti prejeti denarni zneski niso opredeljeni tako, da bi bila znana njihova višina.

O dovoljenem delu revizije: Zaradi preseganja mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena glede odločitev o plačilih 43.000 EUR najemnine (izrek pod točko I-8), o vrnitvi posojila 15.000 EUR v tolarski vrednosti (izrek pod točko I-9 in o plačilu 40.000.000 SIT oziroma sedaj 166.917,04 EUR za nepremoženjsko škodo (drugi del izreka pod točko II-4).

Že v prvem delu te odločbe je revizijsko sodišče pojasnilo, da se revizija vsebinsko ukvarja le z razlogi odločitev o nedenarnih tožbenih zahtevkih, saj denarnih niti ne omenja. Na denarne zahtevke se tako lahko nanašajo le tiste trditve v uvodu revizije, s katerimi tožnik zatrjuje kršitev ustavno varovane pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kar pa ni utemeljeno. Razpravljajoči sodnik ni mogel tožniku podaljšati roka za vložitev pritožbe, ker ta rok določa zakon, zakonski roki pa so nepodaljšljivi. Sodišče lahko podaljša le tisti rok, ki ga je določilo samo, ker ni določen v zakonu (prvi in drugi odstavek 110. člena ZPP). Že pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo tudi na nadaljnjo trditev tožnika v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi v postopku o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, ki bi jih tožnik smel in moral uveljavljati s predvidenimi pravnimi sredstvi v tistem postopku.

Zato je revizijsko sodišče o dovoljenem delu revizije presojalo le v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Sodišči sta tožbeni zahtevek za plačilo 43.000 EUR za garsonjero in garažo za dobo 11 let zavrnili zato, ker je lastnik teh objektov tožnikov sin in ne tožnik. Če se je drugotoženka okoristila z zatrjevano neutemeljenim pobiranjem najemnine, lahko obogatitveni zahtevek uveljavlja le prikrajšanec, ki je v obravnavani zadevi tožnikov sin kot lastnik teh objektov (pravno pravilo o neupravičeni pridobitvi iz četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.) Ker tožnik ni dokazal, da naj bi tretji toženki dal 15.000 EUR posojila, je bila odločitev o zavrnitvi tega tožbenega zahtevka materialnopravno skladna s prvim odstavkom 557. člena ZOR.

Tožbo glede odškodninskega zahtevka za plačilo 40.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel tožnik zaradi zatrjevanih neutemeljenih in krivih prijav druge toženke ter njenega blatenja pred organi, poslabšanega zdravja ter razpada družinske skupnosti, je prvostopenjsko sodišče s sklepom zavrglo kot nesposobno obravnavanja zaradi njene pavšalnosti in nedoločenosti. Prvostopenjsko sodišče je tožnika večkrat pozvalo na dopolnitev tožbe v zvezi z njegovimi številnimi tožbenimi zahtevki ter njihovimi popravami in dopolnitvami. Glede odškodninskega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode tožnikova tožbena trditvena podlaga ni vsebovala kaj več, kot je izhajalo iz samega tožbenega zahtevka. Zato so pravilni tudi razlogi pritožbenega sodišča na koncu enajste strani njegove odločbe, da tožnik ni navedel nobenih dejstev v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine. Taka tožba pa je tako pomanjkljiva, da ni sposobna obravnavanja (108. člen ZPP), zaradi česar je odločitev o njenem zavrženju pravilna.

Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi z prvimi odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na revizijo pritrjevala razlogom izpodbijane sodbe le glede odločitve o nedenarnih zahtevkih, z dovoljenostjo tega dela revizije in utemeljenostjo ostalega dela izpodbijane sodbe pa se ni ukvarjala. Glede na tako vsebino revizijskega odgovora v povezavi z razlogi te revizijske odločbe stroški revizijskega odgovora niso bili potrebni. Zato jih mora tožena stranka kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).