Jedro

Pritožbene trditve o protiustavnosti in protizakonitosti prenosa obveznosti izbrisanih družb na družbenike na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je odločeno o procesnem nadaljevanju prekinjenega postopka, ne morejo vplivati. O prehodu obveznosti na družbenika je bilo namreč odločeno s sklepom I 424/2008 z dne 7. 1. 2009, ki je postal pravnomočen dne 18. 9. 2010, določbe naknadno sprejetega ZPPDID (na podlagi katerih je bil izpodbijani sklep izdan po uradni dolžnosti) pa glede na ugotovitve ESČP v zadevi Lekić proti Sloveniji ne dajejo podlage, ki bi omogočala upoštevanje pritožbeno izpostavljenih dejstev v predmetnem izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršbo, dovoljeno s sklepom opr. št. Ig 161/1998 z dne 16. 4. 1998 in nadaljevano s sklepom opr. št. I 424/2008 z dne 7. 1. 2009 ter spet prekinjeno s sklepom opr. št. I 424/2008 z dne 27. 6. 2018, nadaljevalo z dnem 11. 12. 2018. 2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje dolžnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navaja dejstva, s katerimi očita protizakonitost in protiustavnost prenosa odgovornost za obveznosti družbe nanj ter zahteva pojasnilo sodišča. Izpostavlja težke socialne in finančne razmere.

3. V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo v posledici ugotovitve, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Lekić proti Sloveniji dne 11. 12. 2018 sprejelo dokončno odločitev, v kateri je ugotovilo, da Republika Slovenija ni kršila 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) s sprejetjem pravne ureditve prenosa obveznosti izbrisanih družb na družbenike.

6. Ker iz drugega odstavka 2. člena Zakona o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb izhaja, da če ESČP ugotovi, da Republika Slovenija ni kršila človekovih pravic s sprejetjem pravne ureditve prenosa obveznosti izbrisanih družb na ustanovitelje oziroma na družbenike na podlagi zakonov navedenih v prvem odstavku prejšnjega člena, se prekinjeni postopki nadaljujejo po uradni dolžnosti po dokončnosti sodbe ESČP, je izpodbijano odločitev potrditi kot zakonito.

7. Pritožbene trditve o protiustavnosti in protizakonitosti prenosa obveznosti izbrisanih družb na družbenike na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je odločeno o procesnem nadaljevanju prekinjenega postopka, ne morejo vplivati. O prehodu obveznosti na družbenika je bilo namreč odločeno s sklepom I 424/2008 z dne 7. 1. 2009, ki je postal pravnomočen dne 18. 9. 2010, določbe naknadno sprejetega ZPPDID (na podlagi katerih je bil izpodbijani sklep izdan po uradni dolžnosti) pa glede na ugotovitve ESČP v zadevi Lekić proti Sloveniji ne dajejo podlage, ki bi omogočala upoštevanje pritožbeno izpostavljenih dejstev v predmetnem izvršilnem postopku. Na tem mestu je dolžniku zgolj pojasniti, da je o posegu v človekove pravice (konkretno v pravico do spoštovanja premoženja) v zvezi s prenosom navedene odgovornosti na družbenike odločalo ESČP1, ki kršitve 1. člena Protokola št. 1 k EKČP ni ugotovilo.

8. Tudi pritožbeno zatrjevano slabo socialno in premoženjsko stanje dolžnika glede na zgoraj navedeno pravno podlago ne preprečuje nadaljevanja prekinjene izvršbe, je pa socialni položaj dolžnika varovan v postopku oprave izvršbe, in sicer z določbami o omejitvi izvršbe pri posameznem izvršilnem sredstvu (pri izvršbi na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet konkretno z določbo 101. in 102. člena ZIZ).

9. Pritožbene trditve so neutemeljene, prav tako pa niso podane tiste kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k hitrejši razjasnitivi izpodbijane odločitve, ki je zgolj procesne narave ter sprejeta po uradni dolžnosti. Vsled navedenemu stroški, nastali v zvezi z njegovo vložitvijo, za predmetno izvršbo niso bili potrebni, zato jih krije upnik sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Sodba v zadevi Lekić proti Sloveniji z dne 11. 12. 2018, dostopna na http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-195210.