Jedro

Pritožba ima prav, da izpodbijanega sklepa o odmeri izvedenine ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 331. člena ZPP. Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec, tako v primeru, da gre za izvedence, ki imajo status sodnih izvedencev, kot tudi tistih, ki jih sodišče postavi kot strokovne institucije, pravico do povračila stroškov za izvedensko delo in pravico do nagrade za to delo. Sodna praksa pri načinu določitve izvedenine in kriterijih za njeno odmero v primerih, ko mnenje izdelajo strokovne institucije oziroma zavodi, ki za izdelavo mnenja izstavijo račune, ni enotna. V večini primerov se sklep o določitvi nagrade in povračilu stroškov izvedencu naslanja na določbe 39. - 47. člena Pravilnika, ker je že zahtevek izvedenca za odmero nagrade in povrnitev stroškov izdelan skladno s temi določili. V drugim primerih je bilo upoštevano, da je v primeru strokovnih institucij kot izvedencev nagrada predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo. Vendar mora biti v vsakem primeru že zahtevek za odmero nagrade in povrnitev stroškov, ki je podan bodisi v obliki stroškovnika ali računa, sestavljen tako, da so aktivnosti izvedenca specificirane, da je razvidna vrsta in obseg opravljenega dela in morebitni materialni stroški, katerim morajo biti priložena dokazila. Račun izvedenca v konkretni zadevi vsega tega ne vsebuje, posledično je tudi sklep prvostopenjskega sodišča o odmeri izvedenine neobrazložen, ker iz njega ni moč razbrati, zakaj je sodišče nagrado za izvedensko delo izvedencu priznalo v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom odmerilo L. d.d., za opravljeno storitev – izvedensko delo, nagrado in stroške v znesku 6.000,00 EUR ter mu priznalo in obračunalo od tega zneska DDV v višini 22 %, kar znaša 1.320,00 EUR. Plačilo skupnega zneska nagrade in stroškov z DDV 7.320,00 EUR je naložilo v izvršitev finančno računovodski službi sodišča, upravniku predlagateljev pa naložilo, da založi manjkajoči znesek predujma za delo, ki ga je opravila strokovna institucija v višini 4.320,00 EUR na račun sodišča. 2. Predlagatelji se proti temu sklepu pravočasno pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sklepa. Navajajo, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker se v pritožbi sklicuje samo na 45. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki določa zgolj način vrednotenja in priznanja materialnih stroškov. Iz obrazložitve ni razvidno, koliko je priznane nagrade in koliko stroškov. Sodišče svoje odločitve sploh ni obrazložilo in odločbe ni moč preizkusiti. Ni navedeno, koliko je nagrade in koliko stroškov, niso navedeni kriteriji, ki jih je sodišče uporabilo pri odmeri nagrade, niti predpisi in metoda določanja stroškov in nagrade.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 245. členu določa pravila, po katerih sodišče postopa pri postavitvi izvedenca. V obravnavani zadevi je sodišče izvedeniško delo skladno z določbo tretjega in četrtega odstavka 245. člena ZPP zaupalo strokovni instituciji – L., d.d., pri čemer je izvedencu v sklepu izrecno naložilo, da mnenju priloži stroškovnik, sestavljen v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik). Izvedenec je po izdelavi izvedenskega mnenja sodišču 31.3.2014 priporočeno po pošti poslal račun št. 2140219 (list. št. 268 spisa), v katerem mu zaračunava izdelavo izvedeniškega mnenja v tej zadevi 6.000,00 EUR ter na ta znesek še DDV 22 % skupaj 7.320,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti priznalo izvedencu zahtevani znesek po računu, ki ga je štelo kot priglasitev nagrade in stroškov v skladu s Pravilnikom.

5. Pritožba ima prav, da izpodbijanega sklepa o odmeri izvedenine ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 331. člena ZPP. Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec, tako v primeru, da gre za izvedence, ki imajo status sodnih izvedencev, kot tudi tistih, ki jih sodišče postavi kot strokovne institucije, pravico do povračila stroškov za izvedensko delo in pravico do nagrade za to delo. Sodna praksa pri načinu določitve izvedenine in kriterijih za njeno odmero v primerih, ko mnenje izdelajo strokovne institucije oziroma zavodi, ki za izdelavo mnenja izstavijo račune, ni enotna. V večini primerov se sklep o določitvi nagrade in povračilu stroškov izvedencu naslanja na določbe 39. - 47. člena Pravilnika, ker je že zahtevek izvedenca za odmero nagrade in povrnitev stroškov izdelan skladno s temi določili. V drugim primerih je bilo upoštevano, da je v primeru strokovnih institucij kot izvedencev nagrada predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo1. Vendar mora biti v vsakem primeru že zahtevek za odmero nagrade in povrnitev stroškov, ki je podan bodisi v obliki stroškovnika ali računa, sestavljen tako, da so aktivnosti izvedenca specificirane, da je razvidna vrsta in obseg opravljenega dela in morebitni materialni stroški, katerim morajo biti priložena dokazila. Račun izvedenca v konkretni zadevi vsega tega ne vsebuje, posledično je tudi sklep prvostopenjskega sodišča o odmeri izvedenine neobrazložen, ker iz njega ni moč razbrati, zakaj je sodišče nagrado za izvedensko delo izvedencu priznalo v celoti.

6. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj ugotovljeno procesno kršitev odpravi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

1 Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 249. členu in Odločbe VSL I Cp 1857/2002, 4865/2010, 3109/2012.