Jedro

Dokazni postopek je tudi potrdil navedbe tožene stranke, da je bilo tožeči stranki znano, da je posel v zvezi s prodajo stavbnega pohištva vodil A. A. (ki je izvajal tudi montažo stavbnega pohištva). Slednji se je dogovoril za posel, način plačila, pa tudi vgradnja oken in vrat je potekala ob obojestranski komunikaciji A. A. in tožeče stranke. Tožena stranka stavbnega pohištva, ki je navedeno v vtoževanih računih, ni niti naročila niti prevzela, je pa na prošnjo A. A. pristala na to, da se na njeno ime izstavijo računi in izvede carinjenje blaga ob uvozu le-tega v EU. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo (kar je tudi prepričljivo obrazložilo), da je bil posel sklenjen med tožečo stranko in A. A. ter da so vsi pogovori, vključno z reševanjem reklamacij, potekali med njima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 366,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, (II.) zaradi delnega umika tožbe za plačilo zneska 312,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2018 do 5.9.2018 postopek v tem delu ustavilo ter (III.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo (I. in II. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlaga potrditev sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem sporu je med strankama bistveno sporno vprašanje, ali je bil posel, na podlagi katerega tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo vtoževanih računov, sklenjen med pravdnima strankama, torej ali je bila tožena stranka kupec blaga ali pa je pristala samo na to, da se na njeno ime izstavijo računi in izvede carinjenje blaga ob uvozu le-tega v EU (in je bila vloga tožene stranke torej zgolj formalna).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali v letu 2017 in 2018, ko je tožeča stranka kot proizvajalec oken in vrat želela svoje izdelke prodajati tudi v EU. Stavbno pohištvo je bilo dostavljeno neposredno na objekt v Nemčiji, tožeča stranka pa je toženi stranki za dobavljeno stavbno pohištvo izstavila dva računa. Dokazni postopek ni potrdil navedb tožeče stranke, da je bila tožena stranka kupec stavbnega pohištva, pač pa, da je bila le administrativni uvoznik, njena vloga pa je bila zgolj formalna (zaradi izvedbe carinjenja blaga ob uvozu le-tega v EU). Tožena stranka ni prevzela obveznosti iz prevzetega posla, prav tako pa ni vedela za težave z dobavljenim pohištvom vse do tedaj, dokler se ni izkazalo, da končni kupec ne želi plačati. Po zaključku sodišča prve stopnje je bil posel sklenjen med tožečo stranko in A. A. iz BIH, ki je bil dejanski kupec stavbnega pohištva, posel v EU pa je bil speljan preko tožene stranke, ki sta jo tožeča stranka in A. A. potrebovala zgolj iz formalnih razlogov.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje uvodoma očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki jo vidi v tem, da je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem priče B. B., čeprav je tožena stranka ta dokaz predlagala prepozno. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne pritrjuje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje (v 4. točki obrazložitve), je omenjeno pričo (prokurista tožene stranke) zaslišalo zato, ker je tožena stranka predložila njeno pisno izjavo, priča pa je bila v času dogovorov o naročilu in dobave stavbnega pohištva direktor tožene stranke (in ne C. B., kot je bilo to pomotoma navedeno). Izvedba tega dokaza v ničemer ni zavlekla reševanja spora (286. člen ZPP), saj ne drži pritožbeni očitek, da je bil samo zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem priče izveden še dodatni narok za glavno obravnavo. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil narok 14.4.2022 izveden zato, ker je sodišče prve stopnje na naroku 3.3.2022 napačno štelo, da tožena stranka na narok ni pristopila, čeprav je bil na tem naroku prisoten prokurist tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je napačno štelo, da prokurist ni zastopnik tožene stranke, kar je pojasnilo v sklepu z dne 3.3.2022. Tudi sicer pa bi v zvezi z zaslišanjem omenjene priče lahko šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v ničemer ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (česar pritožnik tudi sicer ne zatrjuje).

8. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje, ki je po pravni pomoči izvedlo zaslišanje priče A. A. pred Okrožnim gospodarskim sodiščem v Prijedoru, sodišču v BIH ni posredovalo vse listinske dokumentacije, da bi se lahko le-ta predočila omenjeni priči. Pravdni stranki sta prejeli zapisnik o zaslišanju navedene priče. Če je tožeča stranka menila, da bi bilo potrebno zaslišanje dopolniti, bi morala to (pravočasno) zahtevati, pa tega ni storila. Na zatrjevano procesno kršitev ni opozorila niti na naroku 3.3.2022 niti na naroku 14.4.2022, zato tega ne more več uveljavljati s pritožbo (prim. 286.b člen ZPP).

9. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno priznala, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali. Tožeča stranka je sicer citirala zapis iz ugovora zoper sklep o izvršbi, ki pa ga je iztrgala iz konteksta. Celoten zapis v ugovoru se namreč glasi: „_Upnik in dolžnik sta v letu 2017 poslovno sodelovala. Upnik ima proizvodnjo oken in vrat ter je želel svoje izdelke prodajati tudi v EU. Upnik in dolžnik sta se v okviru tega sodelovanja dogovorila, da bo upnik preko dolžnika izdelal okna in vrata, ki so bila potrebna za vgradnjo..._“. Ne drži, da bi tožena stranka potrdila, da je bila ona kupec stavbnega pohištva – nasprotno – izrecno je navedla, da je šlo za sodelovanje „preko“ tožene stranke ter v nadaljevanju pojasnila, kakšna je bila njena dejanska vloga v tem poslu. Navedbe v ugovoru (upoštevajoč celoten kontekst zapisa in nadaljne navedbe tožene stranke) zato ni mogoče razumeti na način, kot to poskuša tožeča stranka, torej, da je bil naročnik in kupec stavbnega pohištva tožena stranka. Dokazni postopek je tudi potrdil navedbe tožene stranke, da je bilo tožeči stranki znano, da je posel v zvezi s prodajo stavbnega pohištva vodil A. A. (ki je izvajal tudi montažo stavbnega pohištva). Slednji se je dogovoril za posel, način plačila, pa tudi vgradnja oken in vrat je potekala ob obojestranski komunikaciji A. A. in tožeče stranke. Tožena stranka stavbnega pohištva, ki je navedeno v vtoževanih računih, ni niti naročila niti prevzela, je pa na prošnjo A. A. pristala na to, da se na njeno ime izstavijo računi in izvede carinjenje blaga ob uvozu le-tega v EU. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo (kar je tudi prepričljivo obrazložilo), da je bil posel sklenjen med tožečo stranko in A. A. ter da so vsi pogovori, vključno z reševanjem reklamacij, potekali med njima. Med njima so potekali tudi dogovori o plačilu preostanka terjatve, kot tudi dogovori glede odprave pomanjkljivosti. Dopisi investitorja z opozorili na napake so bili naslovljeni tudi na toženo stranko zato, ker je bila ona tista, preko katere sta tožeča stranka in A. A. izpeljala posel v EU, kar pa ne pomeni, da je s tem prevzela obveznost plačila vtoževanih računov. A. A. je v pisni izjavi z dne 14.7.2020 izrecno zapisal, da se je tožeča stranka pojavila kot možen korekten in realen partner, tako da je sklenil posel opraviti z njim kot dobaviteljem, uvoz v EU pa opraviti preko firme D. kot uvoznika. Zaslišan pred zaprošenim sodiščem pa je izpovedal, da misli, da je on dejanski dolžnik v razmerju do tožeče stranke iz razloga, ker je on posredoval med končnim kupcem in prodajalcem. In nenazadnje: da bi bila tožena stranka naročnik stavbnega pohištva ni potrdil niti direktor tožeče stranke, saj je tudi on izpovedal, da je bila ponudba posredovana A. A., ki se mu ni predstavil niti kot zakoniti zastopnik niti kot predstavnik tožene stranke. To pa pomeni, da je bilo tožeči stranki znano, kdo je dejanski naročnik oziroma, da naročnik blaga ni bila tožena stranka.

10. Vse, kar tožeča stranka navaja v pritožbi v zvezi z „aktivno prodajo blaga po 200% višji ceni glede na nabavno vrednost“, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, saj tožena stranka z ničemer ni pojasnila, zakaj teh navedb ni podala že v postopku na prvi stopnji.

11. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.