Jedro

O stroških, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, je bilo odločeno, čeprav se postopek (ugotavljanja višine plačila za program vrtca), v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, še ni končal, temveč je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Čim je tako, za izpodbijano odločitev o stroških ni (bilo) pravne podlage. O stroških postopka se namreč po določbah 118. člena ZUP odloči z odločbo, s katero se postopek konča. Le če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči v zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom ali v zvezi z njim.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Župana Občine Brežice št. 602-29/2011 z dne 5. 10. 2011 se v 2. točki izreka odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano 2. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da (v v postopku odločanja o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo prve stopnje o višini plačila za program vrtca) ni bilo stroškov postopka ter da gredo stroški, ki so nastali tožeči stranki med postopkom zaradi pravnega zastopanja, v breme (tožeče) stranke.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega dela odločbe sledi, da je tožeča stranka v pritožbi zahtevala povračilo stroškov v zvezi s pripravo pritožbe s strani pooblaščenca. Do povračila teh stroškov pa po presoji tožene stranke ni upravičena, ker gredo po določbah 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je začel postopek.

3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Meni, da je nedvomno upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali v pritožbenem postopku iz naslova zastopanja po pooblaščencu. Odločba, zoper katero je vložila pritožbo, je bila namreč izdana v postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti, saj je organ prve stopnje izvedel postopek za izdajo prvostopne odločbe z dne 23. 6. 2011 na lastno pobudo, tožnica pa je s pritožbo uspela. Glede na navedeno gredo, v skladu z določbami 113. člena ZUP, stroški v breme organa. Zato po mnenju tožnice ni nobenega dvoma o tem, da ji je potrebno stroške priznati ter odmerjene stroške v skupni višini 767,40 EUR naložiti v plačilo toženi stranki.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da se je postopek za izdajo odločbe za znižano plačilo vrtca nedvomno začel na vlogo tožeče stranke. Prvostopni organ je o vlogi odločil z odločbo št. 602-29/2011 z dne 9. 5. 2011. Ker pa je naknadno ugotovil, da tožnica v vlogi ni navedla vseh pomembnih okoliščin, je po uradni dolžnosti izdal novo odločbo, zoper katero se je tožnica pritožila, drugostopni organ pa je zadevo vrnil v ponovno odločanje. To pa mnenju tožene stranke ne pomeni, da se začel nov postopek po uradni dolžnosti, temveč je bila po uradi dolžnosti izdana le nova odločba.

5. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot se navajajo v tožbi.

6. V konkretnem primeru iz upravnih spisov kot nesporno sledi, da je bilo z izpodbijano odločbo pritožbi tožnice zoper odločbo prvostopnega občinskega organa ugodeno, odločba prve stopnje odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Izpodbijana odločitev o stroških, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, je bila torej sprejeta in o stroških odločeno, čeprav se postopek (ugotavljanja višine plačila za program vrtca), v katerem je bila izdana tudi izpodbijana odločba, še ni končal, temveč je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Čim pa je tako, za izpodbijano odločitev o stroških ni (bilo) pravne podlage. O stroških postopka se namreč po določbah 118. člena ZUP odloči z odločbo, s katero se postopek konča. Le če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči v zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom ali v zvezi z njim (drugi odstavek 118. člena ZUP). Za takšno – končno odločitev pa pri izpodbijani odločbi nedvomno ne gre, zato je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpraviti. O stroških, tudi tistih v zvezi s pritožbo, bo v skladu s citiranimi določbami ZUP lahko odločeno šele, ko bo izdana končna odločba.

7. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, prisodilo ustrezen znesek povračila.

9. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).