Jedro

S tem, ko so se pogodbene stranke podjetniške kolektivne pogodbe v 18. členu te pogodbe dogovorile o načinu določanja presežnih delavcev, pri čemer uporabe tega člena niso omejile le na primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, je bila tožena strank ta člen dolžna spoštovati ne glede na to, koliko delavcem je nameravala podati odpoved. Iz tega razloga bi morala za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati redno mesečno delovno uspešnost tožnika in ostalih primerljivih delavcev za zadnje tri mesece pred uvedbo postopka odpovedi, kot je določeno v podjetniški kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 9. 2009 nezakonita in da se razveljavi, zaradi česar tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, obračunati in izplačati nadomestilo plače in vse druge dajatve, kot da bi delal, v 8 dneh in pod izvršbo. V tretji točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 681,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila. V četrtem odstavku izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika in mu naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je določba 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki je opredeljevala postopek določanja presežnih delavcev, veljala le za primer večjega števila delavcev. To jasno izhaja iz terminologije 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki je enaka terminologiji 99. člena ZDR. Če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga samo enemu delavcu, ni potrebno uporabiti kriterijev za določitev delavcev, katerim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Glede na to se sodišče prve stopnje napačno sklicuje tudi na veljavno sodno prakso. Tudi v primeru, če bi morala tožena stranka uporabiti kriterije iz podjetniške kolektivne pogodbe, pa iz izpovedbe priče O.M. izhaja, da bi bil izid enak, torej, da bi tudi v tem primeru postal trajno presežni delavec tožnik. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da tožnik sploh ni ponudil trditvene podlage, da je bila uporaba kriterijev napačna ali pomanjkljiva. Tudi iz stališča, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 312/2007 z dne 24. 3. 2009, izhaja, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Tožena stranka je spoštovala določbe člena 88/3 ZDR, saj je v tem času, ko je potekal postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklepala delovna razmerja z drugimi delavci za določen čas, tako da tožniku tega dela ni mogla ponuditi kot ustreznega. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati obsega zmanjšanja del (vrednost opravljenih del v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 je bila za 40 % nižja), poleg tega pa je sklicevanje sodišča na nerealizirane pogodbe in naročila v letu 2009 neutemeljeno (prvič zato, ker gre samo za 5.000.000,00 EUR, kar še zdaleč ne zviša bistveno zneska del za leto 2009 in drugič zato, ker za nerealizirane posle tožena stranka ne potrebuje delavcev, saj teh sploh ne izvaja). Zaposlovanje za določen čas pred avgustom 2009 še zdaleč ne more pomeniti, da v času, ko je toženec sprejel odločitev o odpovedi, niso obstajali poslovni razlogi za odpoved. Sodišče prve stopnje bi moralo obstoj poslovnih razlogov ocenjevati konkretno, kar jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 353/2006 z dne 3. 1. 2007. Zmanjšanje vrednosti del za 40 % pomeni, da so se zmanjšale potrebe po gradbenikih (v konkretnem primeru za enega gradbenika izmed 50), zaradi česar je tudi iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zato, ker je v postopku ugotovilo, da tožena stranka pri določanju tožnika za presežnega delavca ni upoštevala določb podjetniške kolektivne pogodbe, da ni preverila, če je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji po členu 88/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), razen tega pa je ugotovilo, da obseg zmanjšanja del pri toženi stranki ni bil tolikšen, da tožnikovo delo ni bilo več potrebno.

Tožena stranka je imela v kolektivni pogodbi družb skupine P. (B8 – podjetniška kolektivna pogodba), ki je z ozirom na 100. člen pričela veljati 17. 6. 2006, v 18. členu opredeljen postopek določanja presežnih delavcev. Citirani člen je določal način uvrstitve delavcev v posamezne kategorije (delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom) merila in kriterije za ugotavljanje in določanje presežnih delavcev, vključno z vrstnim redom uporabe teh kriterijev in način uporabe le-teh (metoda izključevanja). Ker v podjetniški kolektivni pogodbi ni določeno, da bi bilo potrebno določbo 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe uporabiti le v primeru ugotavljanja večjega števila presežnih delavcev (člen 96 – 102 ZDR) je sodišče prve stopnje v okviru presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem utemeljeno ugotavljalo, če je tožena stranka pri podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbo 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da tožena stranka te določbe ni spoštovala, ker pri ocenjevanju kriterija delovnih rezultatov ni upoštevala redne mesečne ocene delovne uspešnosti tožnika in ostalih primerljivih delavcev za zadnje tri mesece pred uvedbo postopka. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je tožena stranka upoštevala le mesečno oceno dela delovne uspešnosti tožnika in drugih 49 delavcev (ki so vsi delali na delovnem mestu „KV gradbinec“) za mesec avgust 2009 (izpovedba priče O.M., priloga B10), zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je prenehala potreba prav po opravljanju tožnikovega dela iz pogodbe o zaposlitvi (1. alinea člena 88/1 ZDR).

S tem, ko so se pogodbene stranke podjetniške kolektivne pogodbe v 18. členu te pogodbe dogovorile o načinu določanja presežnih delavcev, pri čemer pa uporabe tega člena niso omejile le na primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila dolžna tožena stranka ta člen spoštovati ne glede na to, koliko delavcem je nameravala podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato ker je prenehala potreba po opravljanju dela teh delavcev pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi. V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi bilo potrebno citirano določbo podjetniške kolektivne pogodbe glede na gramatikalno razlago šteti kot določbo, ki je veljala le za primer večjega števila presežnih delavcev. Dejstvo, da ZDR uporablja pojem „presežni delavci“ le pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ne pomeni, da presežni delavec ni delavec, kateremu delodajalec poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v okviru takoimenovanih „individualnih odpustov“. Skupna in bistvena značilnost obeh kategorij delavcev je v prenehanju potreb po njihovem delu iz poslovnih razlogov. Podjetniška kolektivna pogodba je bila za tožnika ugodnejša od določb ZDR (člen 96 – člen 102 ZDR), zato jo je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno upoštevalo. Sodna praksa, na katero se v zvezi s tem vprašanjem sklicuje tožena stranka v pritožbi, se nanaša na primere, ko v kolektivni pogodbi ni bilo določeno, da je dolžan delodajalec upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev, ne glede na število teh delavcev. Kolikor niti kolektivna pogodba dejavnosti niti podjetniška kolektivna pogodba nista predvidevali uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev (ne glede na število presežnih delavcev), potem delodajalcu v primeru „individualnih“ odpovedi pogodb o zaposlitvi določb ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ni bilo potrebno upoštevati. Drugačna situacija pa je nastala (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), če je bil delodajalec dolžan upoštevati te kriterije na podlagi določb bodisi kolektivne pogodbe dejavnosti bodisi podjetniške kolektivne pogodbe. V prid ugotovitvi, da bi morala tožena stranka 18. člen podjetniške kolektivne pogodbe spoštovati tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov manjšemu številu delavcev, je tudi dejstvo, da je tožena stranka pri ugotavljanju tožnika za presežnega delavca uporabila prvi kriterij za ohranitev zaposlitve po 18. členu podjetniške kolektivne pogodbe (B10, tudi izpovedba priče O.M.). Ta kriterij pa ni bil uporabljen pravilno, saj ni bil upoštevan za obdobje, kot je bilo določeno v omenjenem členu podjetniške kolektivne pogodbe.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da bi bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru, če bi tožena stranka upoštevala določbo 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Tožena stranka to svoje stališče utemeljuje z izpovedbo priče O.M., medtem ko drugih dokazov glede navedenega ni predložila niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje je izpovedbo navedene priče dokazno ocenilo in tudi pojasnilo, zakaj temu delu izpovedbe (da se tudi ob upoštevanju trimesečnega obdobja rezultat ugotavljanja presežnega delavca ne bi bistveno spremenil) ne verjame. Pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom izpovedbe navedene priče, ne dvomi, soglaša pa tudi z obrazložitvijo, zakaj tožena stranka ni dokazala, da bi bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ob upoštevanju 18. člena podjetniške kolektivne pogodbe (tožena stranka ni predložila nikakršnih podatkov o osebnih ocenah – učinku niti za tožnika niti za ostalih 49 primerljivih delavcev za preostala dva meseca spornega tromesečja; prav tako je O.M. navajal drugačne podatke o številu starejših delavcev, ki so zaščitena kategorija, kot pa to izhaja iz priloge B10). Ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 312/2007 z dne 24. 3. 2009 oziroma opr. št. VIII Ips 36/2007 z dne 18. 6. 2007. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 36/2007 z dne 8. 6. 2007 je razvidno, da se je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uporabo 102. člena ZDR opredeljevalo v primeru individualnih odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi določbe kolektivne pogodbe dejavnosti oziroma podjetniške kolektivne pogodbe urejale postopek uporabe kriterijev za določanje presežnih delavcev tudi v primeru individualnih odpustov). Drugačno dejansko stanje pa je botrovalo tudi odločitvi Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz sodbe opr. št. VIII Ips 312/2007 z dne 24. 3. 2009. V tem individualnem delovnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da bi tožnik postal presežni delavec tako v primeru, če bi se za ohranitev delovnega razmerja uporabljali kriteriji kolektivne pogodbe dejavnosti, kot tudi v primeru, če bi se za ohranitev delovnega razmerja uporabili kriteriji, ki jih je delodajalec mimo kolektivne pogodbe dogovoril s sindikatom.

Ker je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo in posledično ugodilo preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka (ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo). Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje že iz zgoraj opisanega razloga pravilna, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (360/1 člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi člena 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sama krije svoje pritožbene stroške.