Jedro

V situaciji, ko toženca, s svojimi dejanji (vložitvijo številnih predlogov za izločitev sodnice, predlogi za delegacijo, obnašanjem na narokih) sama ustvarjata situacije, v katerih nato odziv sodišča (zavrnitev predlogov, ukrepe za vzdrževanje reda) dojemata in izpostavljata kot neenakopravno in pristransko obravnavanje, bi ugoditev njunemu predlogu za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče pomenilo pravzaprav izigranje instituta delegacije. Ker mora sodnik vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena ZSS), mora biti sposoben za objektivno odločanje v vseh sporih, tudi v takih, ko mora procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi disciplinskimi ukrepi. Dejstva, da je sodnica drugemu tožencu izrekla disciplinski ukrep in da je varnostnik sodišča zoper njega podal kazensko ovadbo, sodnica pa kot pri dogodku prisotna izjavo v predkazenskem postopku, zato v širšem smislu še vedno pomenijo ukrep(e) za vzdrževanje reda na obravnavi in nemoten tek sodnega postopka, ne pa okoliščine, ki bi kazale na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti sojenja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri Okrajnem sodišču v Žalcu vložila tožbo zaradi varstva služnostne pravice. Tožena stranka v zadevi že drugič predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Za to naj bi obstajali drugi tehtni razlogi v pomenu določbe 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženca navajata, da sta popolnoma izgubila zaupanje v pristojno sodišče in dvomita v njegovo nepristranskost. Njune večkrat podane zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice so bile vedno zavrnjene. Drugi toženec je zvedel, da je varnostnik sodišča zoper njega vložil kazensko ovadbo zaradi dogodka 28. 1. 2016, ko ga je odstranil iz sodne dvorane, sodnica, ki v zadevi sodi, pa je v zvezi s tem dala izjavo policiji. Zaradi tega se toženca bojita pristranskosti sodišča, poleg tega pa drugemu tožencu 9. 1. 2017, ko je želel oddati vlogo v vložišču sodišča v drugi (izvršilni) zadevi, varnostnik ni dovolil dostopa do vložišča tako, da sam vloge ni mogel oddati. Toženca sta že od leta 2001 dalje stranki v pravdnih in izvršilnih postopkih pri Okrajnem sodišču v Žalcu. Gre za manjše sodišče, zato so sodniki, ki so sodili in sodijo v njunih zadevah, isti. Vse navedene okoliščine vzbujajo objektivno upravičen strah pred pristranskostjo tega sodišča. V dokaz prilagata zapisnik o glavni obravnavi z dne 28. 1. 2016 in poudarjata, da iz njega ne izhaja resnično dejansko stanje, saj je drugi toženec le rekel sodnici, naj govori glasneje, ker ne sliši, ne pa, da ni upošteval njenih navodil. 2. Predlog ni utemeljen.

3. Primarni razlog za prenos pristojnosti po 67. členu ZPP je sicer smotrnost, vendar pa se pomembnost instituta delegacije kaže tudi v zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, saj pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v objektivno nepristranskost sojenja. Kot take okoliščine toženca navajata vložitev kazenske ovadbe zoper enega od njiju s strani varnostnika sodišča, izjavo razpravljajoče sodnice, ki jo je dala policiji v zvezi s to ovadbo, nemožnost dostopa drugega toženca do vložišča sodišča in majhnost sodišča, zaradi česar različne zadeve tožencev obravnavajo isti sodniki.

4. Toženca sta v tej pravdni zadevi že štirikrat neuspešno zahtevala izločitev razpravljajoče sodnice in enkrat vložila predlog za delegacijo, ki je bil s sklepom Vrhovnega sodišča I R 25/2017 z dne 2. 3. 2017 zavrnjen. Številni predlogi tako kažejo, da z dosedanjim ravnanjem sodišča in zlasti sodnice nista zadovoljna. Institut delegacije pa ni namenjen odpravi nezadovoljstva strank z delom sodišča niti ni sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča. Poudariti je tudi treba, da enaki razlogi, kot so predvideni za izločitev sodnika, ne pogojujejo in utemeljujejo obenem tudi predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča; zaradi zavrnitve njunega predloga za izločitev sodnice namreč ni nastopil „drug tehten razlog“ iz 67. člena ZPP.

5. Zapisnik se sestavi o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku (122. člen ZPP). Druga toženka je odklonila podpis zapisnika z dne 28. 1. 2016, ne da bi za to navedla razlog. Drugi prisotni (vključno s pooblaščenko tožene stranke) so zapisnik podpisali in zoper njegovo vsebino ni nihče ugovarjal. Kot javna listina tako zapisnik dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano (prvi odstavek 224. člena ZPP), torej poteka naroka, na njem opravljenih dejanj in podanih izjav in z zatrjevanjem drugačne vsebine svoje izjave, kot izhaja iz zapisnika, tožena stranka resničnosti zapisanega ne more izpodbiti.

6. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 1. 2016 izhaja, da je drugi toženec prekinjal sodnico in ni upošteval njenih navodil, zato je sodnica odredila, naj se odstrani iz sodne dvorane. To je storil šele po posredovanju in prigovarjanju varnostnika in policista, sprva pa se je odstranitvi tudi fizično uprl. Iz uradnega zaznamka vodje pravdnega vpisnika z dne 30. 8. 2017 je razvidno, da je bila kazenska ovadba, ki jo je v zvezi z dogodkom vložil varnostnik na policijo, odstopljena Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju, da zadeva še ni bila obravnavana, da pa se predvideva vložitev zahteve za posamezna preiskovalna dejanja ali obtožnega predloga.

7. Stranko lahko zaradi njenega neprimernega obnašanja na naroku ali motenja reda na glavni obravnavi doleti disciplinska sankcija (304. člen ZPP), njeno ravnanje pa ima lahko tudi znake kaznivega dejanja ali civilnega delikta. Disciplinski ukrep odstranitve iz sodne dvorane izreče senat oziroma sodnik, ki vodi postopek; njegova dolžnost je, da skrbi med glavno obravnavo za red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča (303. člen ZPP). Druge postopke sproži bodisi pristojni tožilec bodisi oškodovanec. Vsakdo lahko naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zakon pa določa, kdaj pomeni opustitev ovadbe kaznivega dejanja sama kaznivo dejanje (146. člen Zakona o kazenskem postopku). Kazenska ovadba je torej obvestilo (naznanilo) pristojnemu državnemu organu, da je bilo (naj bi bilo) storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Morebitni nadaljnji kazenski pregon na podlagi podane ovadbe je v pristojnosti tožilstva, podajanje izjav ob dogodku udeleženih oseb pa sodi v predkazenski postopek. Gre za drug, sicer vzporeden, a od tega pravdnega postopka povsem neodvisen postopek. V situaciji, ko toženca, zlasti drugi toženec, s svojimi dejanji (vložitvijo številnih predlogov za izločitev sodnice, predlogi za delegacijo, obnašanjem na narokih) sama ustvarjata situacije, v katerih nato odziv sodišča (zavrnitev predlogov, ukrepe za vzdrževanje reda) dojemata in izpostavljata kot neenakopravno in pristransko obravnavanje, bi ugoditev njunemu predlogu za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče pomenilo pravzaprav izigranje instituta delegacije. Ker mora sodnik vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi), mora biti sposoben za objektivno odločanje v vseh sporih, tudi v takih, ko mora procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi disciplinskimi ukrepi. Dejstva, da je sodnica drugemu tožencu izrekla disciplinski ukrep in da je varnostnik sodišča zoper njega podal kazensko ovadbo, sodnica pa kot pri dogodku prisotna izjavo v predkazenskem postopku, zato v širšem smislu še vedno pomenijo ukrep(e) za vzdrževanje reda na obravnavi in nemoten tek sodnega postopka, ne pa okoliščine, ki bi kazale na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti sojenja. Za podobno situacijo je očitno šlo v izvršilni zadevi, v kateri naj bi varnostnik preprečil drugemu tožencu dostop do vložišča sodišča. Gre za enega od več sodnih postopkov, ki se jih udeležujeta toženca pri istem sodišču, zato konkretne okoliščine dogodka za obravnavo utemeljenosti predloga za delegacijo v tej zadevi niti niso relevantne.

8. Toženca kot razlog za delegacijo navajata tudi majhnost pristojnega sodišča, zaradi česar isti sodniki obravnavajo več sporov, v katerih nastopata kot stranka. Glede na zakonsko predpisan sistem krajevne pristojnosti sodišč, ki se v sporih o nepremičninah praviloma ravna po legi nepremičnine (57. člen ZPP) - po navedbah tožencev pa naj bi se vsi postopki nanašali prav na njune nepremičnine v M. - je logično, da se vsi vodijo pri istem sodišču, glede na pravila dodeljevanja zadev pa tudi, da isti sodniki obravnavajo več njunih zadev. Majhnost sodišča se kot ena izmed okoliščin, ki lahko vpliva na objektivno nepristranskost sodišča, običajno kaže bodisi kot njegova vpetosti v lokalne razmere, ki vplivajo na odločitev v sporu, bodisi kot medsebojna tesna povezanost sodnikov in pri sodišču zaposlenih uslužbencev, vpletenih v spor. V obravnavanem primeru pa majhnost sodišča ni okoliščina, ki bi lahko kakorkoli vplivala na percepcijo javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije.

9. Končno pa je treba poudariti, da tudi faza postopka (razpisanih je bilo že več narokov za glavno obravnavo, o zadevi pa je bilo enkrat že tudi odločeno), narava spora (stvarna služnost) in predlagani dokazi (priče z območja sodišča, ogled, izvedenec geodetske stroke) ne upravičujejo prenosa pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog tožene stranke zavrnilo.