Jedro

Stranka je oproščena svoje dolžnosti, da se izjavi, če so navedbe nasprotne stranke nesklepčne. Učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da dejstev ne pozna, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na njeno ravnanje ali njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP).

V ugotovljenih okoliščinah primera, ko ni bilo dvomov o lastnini nepremičnine zastavitelja, in ob njegovi izrecni izjavi, da so vse pomembne okoliščine vsebovane v notarskem zapisu (iz katerega ne izhaja drugačen stvarno pravni položaj nepremičnine, kot ga je izkazovala zemljiška knjiga, morebitna družinska posest nepremičnine niti osebne družinske razmere dolžnika), tudi po presoji pritožbenega sodišča banki kot zastavnemu upniku ni bilo mogoče naložiti večje skrbnosti pri sklepanju pogodbe o zastavni pravici oziroma dodatnega aktivnega raziskovanja osebnih in družinskih razmerij dolžnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev: 1.) da je nedopustna izvršba upnika A., d.o.o., po sklepu In 7/2014 z dne 13. 8. 2020, ki določa, da se izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča Kranj z dne 30. 1. 2014, v delu, ki se nanaša na 63/100 solastni delež pri nepremičnini z ID znakom: parcela 0000 727/1, nadaljuje zoper novo dolžnico - tožnico, in se taka izvršba izreče za nedopustno; 2.) da je vknjižba hipoteke pri navedeni nepremičnini in deležu 63/100 v lasti tožnice v korist hipotekarnega upnika - toženca - neveljavna; 3.) da se vknjižba navedene hipoteke izbriše. V točki II izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1, zlasti zaradi bistvenih kršitev postopka po 11. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter nepravilne uporabe materialnega prava - 10. člena SPZ2. Navaja, da tožena stranka ni bila zastopana v skladu z ZGD-1, na kar je tožeča stranka opozarjala, a se sodišče do njenih navedb ni opredelilo. Odgovor na tožbo sta podpisali dve osebi brez pooblastila, tudi med pravdo ni bilo pridobljeno. Vlogi nista podpisani, le parafirani. Podpis ni vseboval pristavka, da gre za prokuro, zahteve po ZGD-1 niso izpolnjene, prokurista nista bila upravičena za zastopanje tožene stranke. Parafa ni podpis. Ker ni zakonsko zahtevanega podpisa zastopnika, sodišče ne bi smelo upoštevati odgovora na tožbo. Izdati bi moralo zamudno sodbo.

Sodišču nadalje očita nepravilno uporabo 72. člena SPZ. Pri presoji slabovernosti tožene stranke je neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, protispisno ugotovilo, da dolžnik ni seznanil banke z obstojem zunajzakonskega partnerja in skupnega premoženja ter s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sporazuma zunajzakonskih partnerjev o zastavi sporne nepremičnine ni bilo. Nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno. Slaba vera je pomensko odprt pojem, ki ga napolni sodišče. Pri razlagi je treba upoštevati sodno prakso. Odstop od nje mora biti ustrezno obrazložen. Opozarja na raziskovalno dolžnost pridobitelja in se sklicuje na judikat II Ips 150/2017. Do tega argumenta tožeče stranke se sodišče ni opredelilo. Kritizira dokazno oceno v točki 35 sodbe, češ da je sodišče prezrlo, da toženka ni predložila kreditne mape - celotne dokumentacije o kreditni sposobnosti dolžnika, ki bi dokazala, da tožena stranka ni bila v dobri veri. Napačno je uporabljeno določilo 214. člena ZPP, ker sodišče ni štelo za priznane neprerekane navedbe tožeče stranke o razkirvanju osebnih podatkov dolžnika v obrazcih za sklenitev kreditne pogodbe. Protispisna je ugotovitev, da dolžnik ni seznanil banke, da je v izvenzakonski skupnosti. Napačno je uporabljeno materialno pravo glede preveritve kreditne sposobnosti dolžnika. Zakon o potrošniških kreditih določa, da mora pred odobritvijo kredita kreditodajalec oceniti kreditno sposobnost potrošnika. Ob ugotovitvi, da je bil predmet razpolaganja dom družine, so standardi običajnega ravnanja drugačni. Banka ni izpolnila raziskovalne dolžnosti s potrebno profesionalno skrbnostjo. Za razlago poizvedovalne dolžnosti pri zastavljanju nepremičnin, ki predstavljajo družinski dom, je treba uporabiti v sodni praksi izoblikovani standard profesionalne skrbnosti v zvezi s potrošniškimi posojili v CHF. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je treba tehtati s težo dobrine družinskega doma. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno in ne bi smelo prevladati na socialno funkcijo instituta družinskega doma. O vsem navedenem bi se sodišče lahko prepričalo z vpogledom v dolžnikovo kreditno mapo, ki jo tožena stranka hrani, a je ni predložila v spis. To dejstvo bi moralo biti zadosten in dovolj trden indic, da se na stanje v zemljiški knjigi ni zanesla v dobri veri.

Nadalje navaja, da hipoteka ni bila ustanovljena za vlaganja v letu 2014. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih trditev, da je bilo med tožnico in dolžnikom dogovorjeno, da se njeno posebno premoženje vloži v neobremenjeno nepremičnino. Zoper tožnika je v letu 2014, ko je bil izveden vložek posebnega premoženja tožnice v skupno premoženje, že tekel izvršilni postopek. Zato bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku za nedopustnost izvršbe na deležu 26/100 nepremičnine, kot njenem posebnem premoženju. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri ugotavljanju skrbnosti pravdnih strank: v enem delu jo izenačuje, v drugem delu pa od tožeče stranke pričakuje bolj skrbna ravnanja kot od tožene stranke. Kreditno pogodbo je sklepala profesionalna finančna organizacija in potrošnik. Banka je dolžnika preslepila in mu garantirala visoke donose, ravnala je neprofesionalno, ker je nekaj let po sklenitvi pogodbe propadla. Tožeča stranka je šivilja, ki živi z dolžnikom v dolgoletni zunajzakonski skupnosti. Ves čas sta živela skromno. Dolg je nastal, ker je banka dolžniku prodala ničvredno premoženje, kredit pa je dolžniku ostal. Pravda želi preprečiti, da bi za ničvredni kredit jamčila tožeča stranka. Vse dokumente je pripravila toženka, tožeče stranke ni nihče kontaktiral. Dokazni postopek je pokazal, da se tožeča stranka ni strinjala, da se njen del skupnega premoženja zastavi. To je potrdil tožnik in povedal, da se je tako dogovoril z banko. Ključna je uporaba pravega merila predpisane skrbnosti. Očitki banki so številčnejši in težji. Banka je bila v slabi veri, ker je vedela, da je dolžnik zastavljal premoženje, ki ni njegovo. Banki je ustrezalo zavarovanje na celi nepremičnini, namesto na polovici. Vendar je zlorabila pravice, kar je zavržno. Zato predlaga razveljavitev odločbe.

3.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico za tožečo stranko. Stroškov pritožbenega postopka ne zaznamuje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica (realna dolžnica) po neuspešnem ugovornem postopku zoper sklep o nadaljevanju izvršbe na njen solastninski delež do 63/100 nepremičnine v tej pravdi zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe (prvi odstavek 59. člena ZIZ3). Trdi in dokazuje, da ima na predmetu izvršbe (nepremičnini, za katero trdi, da predstavlja dom njene družine) lastninsko pravico, ki je nastala pred začetkom izvršilnega postopka in ni bila nikoli zakonito obremenjena s hipoteko. Hkrati vlaga izbrisno tožbo (243. člen ZZK-14), v kateri trdi in dokazuje, da je bila pogodba o zastavi nepremičnine med zastavnim upnikom in dolžnikom zaradi odsotnosti razpolagalne sposobnosti dolžnika in nedobrovernosti zastavnega upnika neveljavna. Zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke pri njenem solastninskem deležu nepremičnine in izbris hipoteke iz zemljiške knjige.

6.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je:

-pravna prednica tožene stranke je v letu 2007 pridobila pogodbeno hipoteko, vknjiženo v zemljiški knjigi na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa o zastavi obravnavane nepremičnine z dne 3. 12. 2007, ko je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik obravnavane nepremičnine dolžnik;

-tožnica do leta 2020, ko je bil sklenjen sporazum v notarskem zapisu SV 259/2020 z dne 14. 5. 2020 o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja in priznanju solastninskega deleža na obravnavani nepremičnini, v zemljiški knjigi ni bila vpisana ne kot skupna lastnica ne kot solastnica;

-med tožnico in dolžnikom je v času sklepanja pravnih poslov med dolžnikom in banko (kreditna pogodba in zastavna pogodba) obstaja izvenzakonska skupnost, in sicer neprekinjeno od maja 2000 naprej, pri čemer v letu 2006 ni bila prekinjena in nato obnovljena v letu 2008 (po sklenitvi obravnavanih pravnih poslov), kot je trdila tožeča stranka;

-obravnavana nepremičnina, ki je bila kupljena med trajanjem izvenzakonske skupnosti dne 6. 7. 2000, je bila v času sklepanja notarskega zapisa o zastavitvi nepremičnine skupno premoženje tožnice in dolžnika; slednje med tožnico in dolžnikom ni bilo razdeljeno vse do sklenitve sporazuma o ugotovitvi skupnega premoženja med tožnico in dolžnikom z dne 14. 5. 2020;

-kreditno pogodbo in pogodbo o zavarovanju te denarne terjatve je v letu 2007 z obremenitvijo celotne nepremičnine (in ne z dogovorom o ustanovitvi zastavne pravice zgolj na bodočem solastninskem deležu dolžnika, ki naj bi po delitvi skupnega premoženja odpadel na dolžnika) sklenil le dolžnik; upravljanje z nepremičnino (s skupnim premoženjem) je bilo v zunajzakonski skupnosti poverjeno dolžniku, tožnica je s tem soglašala in vedela tudi za sklenjeno kreditno pogodbo in zavarovanje terjatve s hipoteko; kljub temu vse do leta 2020 ni storila ničesar za varstvo svojih lastninsko-pravnih upravičenj na obravnavani nepremičnini;

-pravna prednica tožene stranke je bila ob sklepanju pogodbe o ustanovitvi pogodbene zastavne pravice dobroverna; za obstoj zunajzakonske skupnosti in skupnega premoženja ni vedela, dolžnik je o tem ni obvestil, drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom o zemljiškoknjižnem stanju oziroma stvarnopravnem položaju nepremičnine, ni bilo; pri sklepanju obravnavanih pravnih poslov se je lahko zanesla na publiciteto lastninske pravice;

-zatrjevana vlaganja tožeče stranke iz naslova posebnega premoženja v skupno premoženje so bila opravljena v letu 2013;

-zoper dolžnika je bila na predlog prvotnega upnika na podlagi neposrednega izvršilnega naslova dovoljena izvršba s sklepom z dne 30. 1. 2014, in sicer na obravnavani nepremičnini do celote; zavarovana terjatev je med izvršilnim postopkom prešla na nova upnika: na toženo stranko na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 17. 7. 2018; prenos hipoteke je bil vpisan v zemljiško knjigo, v izvršilni postopek je namesto prvotnega upnika vstopila tožena stranka (sklep izvršilnega sodišča z dne 11. 12. 2018);

-na podlagi sporazuma med tožnico in dolžnikom z dne 14. 5. 2020 se je na obravnavani nepremičnini vknjižila lastninska pravica na ime tožnice v deležu do 63/100, nakar se je izvršba nadaljevala zoper tožnico kot novo realno dolžnico v delu, ki se nanaša na njen solastniški delež do 63/100 pri obravnavani nepremičnini (sklep izvršilnega sodišča z dne 13. 8. 2020); zaradi pričetega osebnega stečaja nad dolžnikom z dne 10. 7. 2020, je postopek izvršbe na dolžnikov solastni delež do 37/100 celote pri nepremičnini prekinjen (sklep izvršilnega sodišča z dne 10. 8. 2020).

7.Po takih dejanskih ugotovitvah in oceni, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti dobre vere pravne prednice tožene stranke, je presodilo, da zastavna pogodba zaradi dobrovernosti pravne prednice tožene stranke, ki jo je varovalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ni nična. Tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in za njen izbris je zavrnilo ob pravilni uporabi določb ZZZDR5, 72. člena SPZ ter določb ZZK-1 in ZIZ. Po ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela dokazati pridobitve solastninske pravice pred vknjižbo hipoteke je ob pravilni uporabi določb SPZ zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

8.Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z očitanimi in tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravilno in popolno so ugotovljena vsa odločilna dejstva o dobrovernosti, raziskovalni dolžnosti in potrebni skrbnosti banke pri sklepanju pogodbe o zastavi nepremičnine. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožeče stranke. Izvedlo je potrebne dokaze. Neizvedene je s pravilnimi razlogi upravičeno zavrnilo. Procesno gradivo je pravilno ocenjeno. Dokazna ocena je celovita in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Ker je sprejeta odločitev vsebinsko obrazložena s pravilnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, bo v nadaljevanju odgovorilo le na odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O kršitvah določb postopka in ustavnih pravic

9.Zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 23. člena Ustave RS zaradi očitanih pomanjkljivosti v sodbi ni. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. V točkah 3 do 8 so razlogi o (pravilnem) zastopanju tožene stranke in za neizdajo zamudne sodbe, v točki 33 do 38 pa o dobrovernosti in skrbnosti banke pri sklepanju pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice, o veljavnosti in obsegu hipoteke ter o stvarnih pravicah tožeče stranke na obravnavani nepremičnini. Če v sodbi ni odgovora na prav vsako strankino navedbo, to še ne pomeni, da je sodba brez nosilnih razlogov in da preizkus njene pravilnosti in zakonitosti ni mogoč.

10.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka po pozivu sodišča na dopolnitev odgovora na tožbo slednjega dopolnila, pojasnila je in z izpiskom iz sodnega registra dokazala, kdo in v kakšni funkciji je lastnoročno podpisal odgovor na tožbo. Prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka 35. člena ZGD-1

zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi (tretji odstavek 35. člena ZGD-1). Ni mogoče slediti pritožbenemu naziranju, da je ostal odgovor na tožbo tudi po dopolnitvi nepopoln, ker vsebuje le parafi in ne čitljivih podpisov obeh prokuristov. Funkcija podpisa je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja. Ob dejstvu, da sta tako na (nepopolnem) odgovoru na tožbo kot na odgovoru tožene stranke na pozivni sklep sodišča (redna št. 8) in na popolnem odgovoru na tožbo enaki parafi, za katere tožena stranka pojasnjuje, da gre za parafi prokuristov, ki sta upravičena za zastopanje toženke na sodišču, je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da ni bilo dvomov o identiteti vlagateljev odgovora na tožbo, njuni upravičenosti za zastopanje toženke pred sodiščem, niti o pristnosti njunih podpisov, saj so na vseh treh vlogah (ter nadaljnjih vlogah toženke, ki so v spisu) podpisi enaki. Parafa je značilno skrajšan podpis. Zatorej ne drži, da je bilo z zastopanjem tožene stranke v postopku karkoli narobe. Sicer pa je treba dodati, da je v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki jo taka kršitev zadeva, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno varstvo nepravilno zastopane stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v obravnavanem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve7.

11.Ker ni očitane kršitve 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi ni utemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena ter izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, kot je ta ključna dejstva v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje, se šteje, da je bila vloga vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena. Ob ugotovljenih dejstvih o dopolnjenem odgovoru na tožbo v postavljenem roku, bi z izdajo zamudne sodbe sodišče kršilo določbo 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Ne drži pritožbena graja, da je sodišče s sprejeto odločitvijo o dobrovernosti pravnega prednika toženke ter njegovi raziskovalni dolžnosti nedopustno in neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Nasprotno: stališče, da ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah v točki 35. sodbe banki tudi v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka ni bilo mogoče naložiti dodatnega aktivnega ravnanja v smeri preverjanja osebnih razmerij in okoliščin zastavitelja, je povsem skladno s stališči sodne prakse, na katere se opira pritožba8.

13.Nestrinjanje z razlogi, dokazno oceno in s pravno odločitvijo sodišča prve stopnje ne vodi do očitanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 338. člena ZPP. Zadnje kršitve pritožnik ne konkretizira, pritožbenemu sodišču pa ni treba iskati tehničnih napak pri povzemanju dokazov v obrazložitev sodbe, ker na protispisnost ne pazi po uradni dolžnosti. Tudi s sklicevanjem na to kršitev tožnica v resnici kritizira sprejeto dokazno oceno, da dolžnik banke ni seznanil z obstojem zunajzakonske skupnosti in o neobstoju okoliščin, ki bi nanjo lahko kazale oziroma pri banki vzbudile dvom o pravilnosti zemljiškoknjižnega stanja, zato z njo ne more uspeti. Kršitve 8. člena ZPP ni, ker je dokazna ocena o ravnanju dolžnika na eni strani ter o skrbnosti banke pri preverjanju njegove kreditne sposobnosti in o dobrovernosti banke na drugi strani opravljena po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP. Celovito in popolno so ocenjeni vsi dokazi, vključno s trditveno podlago tožeče stranke. S sklicevanjem na domnevno neprerekane tožbene trditve in na neizvedene dokaze, ki jih tožnica na prvi stopnji ni predlagala, je ne omaje.

14.Dokazno breme za nedobrovernost banke je bilo na strani tožeče stranke in ne na strani toženke, kot zmotno nakazuje v pritožbi glede predložitve kreditne mape za ugotavljanje dolžnikove kreditne sposobnosti. Gre za prepozne, neupravičene pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker pritožnica šele v pritožbi prvič omenja dokaz z vpogledom v kreditno mapo dolžnika, tega dokaza pa na prvi stopnji ni predlagala, pa se ne more sklicevati niti na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri izvajanju dokazov, saj ga sodišče brez dokazne pobude strank ni moglo in smelo izvajati.

15.Tudi zatrjevane relativne kršitve 214. člena ZPP ni. Stranka nosi breme, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, le pod pogojem, da je nasprotna stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Ni dolžna dopolnjevati in pojasnjevati navedb nasprotne stranke. Tožena stranka je na v pritožbi izpostavljene trditve tožnice o izpolnjevanju obrazcev in razkrivanju osebnih podatkov dolžnika ob podajanju vloge za odobritev posojila v pripravljalni vlogi na redni št. 10 opozarjala na nesklepčnost teh navedb. V odgovoru na pritožbo dodatno pojasnjuje, da sama kot prevzemnica terjatve z dokumentacijo, na katero se sklicuje pritožnica, niti ni razpolagala. Stranka je oproščena svoje dolžnosti, da se izjavi, če so navedbe nasprotne stranke nesklepčne. Učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da dejstev ne pozna, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na njeno ravnanje ali njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP), za kar gre v obravnavani zadevi.

O dobrovernosti tožene stranke

Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in njegovim ugotovitvam, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega dogovora med zastavnim upnikom in dolžnikom, da bo s hipoteko obremenjen le dolžnikov delež na nepremičnini. Tudi pritožbene trditve, da je dolžnik enostransko razpolagal s skupno nepremičnino in da za sklenitev pogodbe o zavarovanju terjatve in obremenitvi celotne nepremičnine ni imel soglasja tožnice kot skupne lastnice nepremičnine, so bile v dokaznem postopku ovržene. Sodišče prve stopnje se je po zaslišanju tožnice in dolžnika zanesljivo prepričalo, da je bilo v zunajzakonski skupnosti tožnice in dolžnika upravljanje s skupno nepremičnino poverjeno dolžniku in da je z njegovim načinom upravljanja tožnica soglašala, vse dokler ni bilo jasno, da dolžnik ne bo uspel sanirati dolga (do uvedene izvršbe v letu 2014). S pravilnimi, življenjsko logičnimi in prepričljivimi razlogi je utemeljena tudi ocena, da je tožnica vedela tako za sklenjeno posojilno pogodbo, kot za pogodbo o zastavi (celotne) nepremičnine. Kadar eden od zakoncev/zunajzakonskih partnerjev izvaja posle povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca/parterja. Vendar je to soglasje lahko izraženo tudi konkludentno. Kot konkludentna privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca/partnerja oziroma toleriranje, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve.9

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožničina privolitev v razpolaganje dolžnika s skupnim premoženjem v obravnavanem primeru niti ni pravno relevantna. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo namreč sanira tudi morebitno razpolagalno nesposobnost, če je pridobitelj (hipoteke) dobroveren. Po ustaljenih stališčih sodne prakse mora v konfliktu interesov med dobrovernim pridobiteljem pogodbene hipoteke in skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, slednji prevzeti tveganja za neprimerno ravnanje drugega člana skupnosti. Za slabo vero tretjega (upnika) po tretjem odstavku 72. člena SPZ ne zadošča zgolj njegovo vedenje, da gre za stvar v skupni lastnini. Vedeti mora tudi, da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika. Dobrovernost se domneva, okoliščine, ki izpodbijajo dobro vero pridobitelja hipoteke, pa je treba presojati v vsakem primeru posebej.

Pritožnica skuša izpodbiti ugotovljeno dobro vero pravnega prednika tožene stranke z opozarjanjem na strožjo raziskovalno dolžnost pridobitelja hipoteke (banke) glede resničnih pravnih razmerij in pravic tretjih oseb na nepremičnini, ki je predmet zastavne pravice in ki predstavlja družinski dom. Po ustaljenih stališčih sodne prakse se od zastavnega upnika, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, ne pričakuje, da si bo zastavljeno nepremičnino na primer ogledal v naravi in da bo sam raziskoval, ali morebiti obstajajo na njej pravice tretjih oseb, ki iz zemljiške knjige niso razvidne.10 Tudi dejstvo, da je zastavni upnik profesionalna organizacija (banka), ji ne daje pravice oziroma dolžnosti, da se spušča v ugotavljanje osebnih podatkov posojilojemalcev, da ugotavlja njihov zakonski stan, raziskuje njihova druga osebna razmerja in zakonce/zunajzakonske partnerje obravnava drugače od oseb, ki niso v zakonski ali zunajzakonski skupnosti.11

V obravnavanem primeru je sodišče na podlagi dolžnikovega zaslišanja zanesljivo ugotovilo, da dolžnik ob sklepanju obravnavanih pogodb ni res seznanil banke o obstoju zunajzakonske skupnosti niti o obstoju skupnega premoženja, kot protispisno in brez podlage v izvedenem dokaznem postopku navaja pritožba. Pravilno so ocenjene in zavrnjene nadaljnje tožbene trditve o drugih okoliščinah, ki naj bi jih banka poznala in ki naj bi nakazovale na obstoj zunajzakonske skupnosti in skupno lastnino (točka 35 sodbe). Ključne so ugotovitve, da je bil v času sklepanja pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi vpisan zgolj dolžnik, da je bila nepremičnina s strani dolžnika že pred tem (v letu 2003) obremenjena kot celota, da je nepoznane okoliščine (torej morebitno nevknjižene stvarne pravice) o nepremičnini ob sklepanju notarskega zapisa ugotavljala tudi notarka, dolžnik pa na njen poziv o tem podal izrecno izjavo, da so vse pomembne okoliščine vsebovane v notarskem zapisu. Ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in presoje sodišča prve stopnje, da ob sklepanju zastavne pogodbe ni bilo nobenih okoliščin, ki bi pri banki lahko vzbujale dvom o stvarnopravnem položaju nepremičnine. Pravna prednica tožene stranke ni mogla niti morala vedeti, da je bila obravnavana nepremičnina v skupni lasti tožnice in dolžnika. Banka, ki ni vedela, da je stvar v skupni lastnini, se je v dobri veri upravičeno zanesla na podatke o pravicah na nepremičnini, ki so bile tedaj vpisane v zemljiški knjigi (10. člen SPZ).

V ugotovljenih okoliščinah primera, ko ni bilo dvomov o lastnini nepremičnine zastavitelja, in ob njegovi izrecni izjavi, da so vse pomembne okoliščine vsebovane v notarskem zapisu (iz katerega ne izhaja drugačen stvarno pravni položaj nepremičnine, kot ga je izkazovala zemljiška knjiga, morebitna družinska posest nepremičnine niti osebne in družinske razmere dolžnika), tudi po presoji pritožbenega sodišča banki kot zastavnemu upniku ni bilo mogoče naložiti večje skrbnosti pri sklepanju pogodbe o zastavni pravici oziroma dodatnega aktivnega raziskovanja osebnih in družinskih razmerij dolžnika s poizvedbami pri upravni enoti, kot v pritožbi navaja tožnica. Takšen obseg raziskovalne dolžnosti bi po ustaljenih stališčih sodne prakse predstavljal preglobok poseg v načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tretje osebe, ki se zanesejo na zemljiškoknjižne podatke, bi postavil v preveliko pravno negotovost. Dobrovernost in zadostno profesionalno skrbnost zastavnega upnika je treba presojati v razumnih mejah, ki ne presegajo meja poizvedovanja o tistih dejstvih, ki niso z ničemer inicirana.

O dolžni skrbnosti pravnih strank

Neutemeljeni so pritožbeni očitki o napačni uporabi materialnega prava pri ocenjevanju skrbnosti pravdnih strank in dolžnika kot potrošnika pri sklepanju kreditne pogodbe (6. člen OZ12).

Ob nekonkretiziranih in pavšalnih navedbah tožeče stranke o zavržnosti ravnanja banke pri sklepanju kreditne pogodbe z dolžnikom, sodišče o morebitni ničnosti kreditne pogodbe ni moglo odločati (drugi odstavek točke 38).

Drži, da tožnica ni bila pogodbena stranka pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice. Vendar je ugotovljeno, da pravna prednica tožene stranke ni vedela niti mogla vedeti za obstoj zunajzakonske zveze in skupnega premoženja. Torej ni jasno, zakaj bi jo morala banka ob sklepanju pogodbe kontaktirati in posebno skrbno obravnavati. Na drugi strani tožnica še v pritožbi ne pove, zakaj svojih pravic ne nepremičnini, ki ji pripadajo iz skupnega premoženja, ni mogla zavarovati z ustrezno vknjižbo bodisi ob pridobitvi skupnega premoženja (ob nakupu nepremičnine) ali vsaj ob zatrjevanem začasnem prenehanju zunajzakonske skupnosti v letu 2006, torej pred dolžnikovim sklepanjem spornih pravnih poslov z banko. Sodišče ji zato utemeljeno očita, da je v danih okoliščinah pri zaščiti svojega lastninsko pravnega položaja ravnala premalo skrbno, kar nenazadnje priznava tudi pritožnica v pritožbi. V skladu z ustaljeno sodno prakso zato pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri13. Slednja v obravnavanem primeru ni bila izpodbita. Nenazadnje pa je pravilno ugotovljeno tudi konkludentno izraženo soglasje tožnice z obremenitvijo celotne nepremičnine z zastavno pravico, česar pritožnica s pritožbenimi navedbami, ki so bile v dokaznem postopku že ovržene, ne uspe omajati.

O obsegu ustanovljene hipoteke

S tožbo na nedopustnost izvršbe (izločitveno tožbo) tožnik uspe, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Temelj za uveljavljanje tožbenega zahtevka je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tožnika na predmetu izvršbe.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica zaradi zatrjevanih vlaganj v sporno nepremičnino pridobila solastninsko pravico do 63/100 na pravno poslovni podlagi šele s sporazumom z dne 14. 5. 2020 o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja ter priznanju (večjega) solastninskega deleža na nepremičnini zaradi svojih vlaganj v nepremičnino dolžnika (drugi odstavek 48. člena SPZ). Ker je solastninsko pravico na pravno poslovni podlagi pridobila šele v letu 2020, kar je po vknjižbi pogodbeno pridobljene hipoteke (v letu 2007) in tudi po pričetku izvršilnega postopka zoper dolžnika (30. 1. 2014), je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku za nedopustnost izvršbe vsaj na deležu do 26/100. Pridobitve solastninske pravice na tem deležu pritožnica pred vknjižbo hipoteke ni dokazala, zahtevek za nedopustnost izvršbe na nepremičnino je tudi v tem obsegu pravilno zavrnjen. Razlogi o obsegu hipoteke (točka 37 sodbe) so pravilni in zadostni.

Odločitev pritožbenega sodišča

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

27.Pritožnica je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

28.Odločanje o pritožbenih stroških tožene stranke pa je odpadlo, ker jih ni določno zahtevala (prvi odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

3Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami.

4Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003 s spremembami.

5Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 15/1976 s spremembami.

6Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami.

7II Ips 70/2013 z dne 19. 3. 2015, II Ips 33/2014 z dne 18. 10. 2015.

8Jedro odločbe II Ips 150/2017 glasi: "Od zastavnega upnika, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, se ne pričakuje, da si bo zastavljeno nepremičnino ogledal v naravi, da bi raziskoval ali morebiti obstajajo pravice tretjih oseb, ki iz zemljiške knjige niso razvidne."

9VSRS II Ips 162/2014 z dne 23. 11. 2017, I Cp 73/2021 z dne 31. 3. 2021.

10VSRS II Ips 150/2017 z dne 5. 4. 2018.

11VSRS II Ips 212/2022 z dne 18. 10. 2000.

12Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

13VSRS II Ips 95/2015 z dne 1. 10. 2015.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 59, 59/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 10, 48, 48/2, 72, 72/3 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 214, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-8, 339/2-11, 339/2-14, 339/2-15 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 35, 35/1, 35/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.