Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da niti iz opisa dejanja v obravnavani zadevi niti iz listinske dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec (sodnik) kot uradna oseba zavestno kršil zakone ali druge predpise, opuščal nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravnal v službi. Sama navedba, da je izrekel sodbo, čeprav je kazenski pregon zoper oškodovanca kot tožilca relativno zastaral, ne konkretizira njegovega nevestnega opravljanja dela v službi in niti tega, v zvezi s čim bi naj predvideval možnost nastanka hujše kršitve pravic, škode na javni dobrini ali premoženjske škode kot posledice njegovih ravnanj.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A.A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I K 48485/2017 z dne 9. 7. 2019 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se subsidiarni obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A.A. z dne 24. 10. 2017, ki je obdolženemu B.B. očital storitev kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kot je opisan v izreku napadanega sklepa, zavrže. 2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec A.A. po svojem pooblaščencu zaradi kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da se dopusti in uvede kazenski postopek oziroma podrejeno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma navedenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba ne obrazloži, saj ne pojasni, katero kršitev iz 371. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, niti tega ni mogoče razbrati iz pritožbenih navedb, zato pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti.

5. Nadalje zatrjuje kršitev kazenskega zakona z navajanji, da je odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu očitano dejanje ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po predlogu in ne znakov katerega drugega kaznivega dejanja, preuranjena in zmotna. Oškodovancu kot tožilcu je namreč škoda nastala takoj, ko je bil v kazenskem postopku, ki je, kot navaja, tekel v vsebini in obliki kazenskega postopka, ki ga je na glavni obravnavi vodil sodnik B.B., čeprav je zastaranje kazenskega pregona nastopilo, še preden je sodnik dobil zadevo „na mizo“. Po pritožbenih navedbah je škoda nastala tudi s samim izrekom sodbe na prvi stopnji, česar odločba pritožbenega sodišča ne more sanirati. Čas storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je vezan na čas trajanja postopka na prvi stopnji do izdaje obrazložene sodbe, obdolženec pa pri tem ni storil le napake, ki bi se jo dalo sanirati, saj je glede na svoj položaj, status in izobrazbo ter delovni staž zavestno kršil zakone in predpise. Sodnik se ne more „zmotiti“, saj gre za osnovno poznavanje formalnih pravil kazenskega postopka, kot je računanje rokov za zastaranje kazenskega pregona.

6. Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da niti iz opisa dejanja v obravnavani zadevi niti iz listinske dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec (sodnik) kot uradna oseba zavestno kršil zakone ali druge predpise, opuščal nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravnal v službi. Sama navedba, da je izrekel sodbo, čeprav je kazenski pregon zoper oškodovanca kot tožilca relativno zastaral, ne konkretizira njegovega nevestnega opravljanja dela v službi in niti tega, v zvezi s čim bi naj predvideval možnost nastanka hujše kršitve pravic, škode na javni dobrini ali premoženjske škode kot posledice njegovih ravnanj. V obtožnem predlogu je sicer navedeno, da je vodil sodni postopek in izrekel obsodilno sodbo, čeprav je kazenski pregon relativno zastaral, a je navedeno zatrjevanje, torej, da je sodnik nevestno opravljal delo v službi ter da je kot razpravljajoči sodnik moral vedeti, da je kazenski pregon zoper obdolženca (sedaj oškodovanca kot tožilca) relativno zastaral in je na to tudi bil opozorjen, ostalo zgolj na ravni abstraktne opredelitve. Pritožba vidi v nepravilni odločitvi sodnika obstoj kaznivega dejanja, a izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 ne gre samodejno enačiti s primeri, ko pride do napak v sodnem postopku ali pri izrekanju odločb, ki pravno pomenijo kršitve postopka, kazenskega zakona ali razlage zakona. Kot je namreč pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 5. točki napadenega sklepa, so sodniki glede na ustavni položaj in zakonska pooblastila upravičeni do lastnih odločitev v zadevah, kar je tudi ves smisel sojenja in vsaka eventualno nepravilna odločitev sodnika v sodnem postopku še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja, niti ne more pomeniti nevestnega opravljanja dela kot ene od izvršitvenih oblik obravnavanega kaznivega dejanja. Nevestnost dela mora biti namreč po strokovni oceni dela očitna, torej ugotovljiva že takoj, brez poglobljenih pregledov dela.1 V obravnavanem primeru takšna nevestnost ne izhaja niti iz opisa dejanja niti iz listinske dokumentacije, prav tako pa ni z ničemer konkretiziran objektivni pogoj kaznivosti, to je hujša kršitev ali večja škoda, ki bi naj nastala oškodovancu kot tožilcu kot posledica sodnikovega ravnanja. Sodnikova odločitev, izražena z obsodilno sodbo, čeprav je kazenski pregon zastaral, predstavlja nepravilno odločitev v sodnem postopku in sama po sebi ne more pomeniti tudi hujše kršitve pravic drugega. Le-ta je kot objektivni pogoj kaznivosti pri očitanem kaznivem dejanju podana tedaj, ko zaradi (ravnanj ali opustitev na enega izmed predpisanih izvršitvenih načinov) uradne osebe ali javnega uslužbenca druga oseba ne dobi pomembne pravice nepremoženjske narave, ki ji pripada.2 Po obrazloženem so tako pritožbeni pomisleki o tem, kakšen standard škode bi naj bil določen kot posledica oziroma znak očitanega kaznivega dejanja, brez podlage in to še zlasti ob dejstvu, da je bila sodnikova odločitev podvržena presoji pritožbenega sodišča, ki je njegovo odločitev spremenilo in odločilo v korist oškodovanca kot tožilca. Nastala kršitev oziroma večja škoda torej nista z ničemer konkretizirani, v opisu dejanja pa ni niti abstraktno niti konkretno opisan morebitni drugi zakonski znak, to je nastanek premoženjske škode, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

7. Ko pritožba navaja, da sodnik ni storil zgolj napake, saj je bil ob napovedi pritožbe zoper sodbo opozorjen na zastaranje kazenskega pregona, pa prezre, da v skladu s 360. členom ZKP sodišče po javni razglasitvi sodbe, ki jo je izreklo, le-te ne more več spremeniti (revotirati)3. 8. Pravilnost napadenega sklepa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da bi bila oškodovancu kot tožilcu v dokaznem postopku dana možnost, če ne bi prišlo do zavrženja obtožnega predloga, da škodo kot posledico dokazuje z njegovim pričanjem in s predložitvijo dodatnih listin in da bi imel tako med postopkom možnost obtožni predlog bodisi dopolniti oziroma modificirati bodisi dokazati, da so podani znaki drugega kaznivega dejanja. Tako kazenski postopek ni predviden. Prvi odstavek 434. člena ZKP določa, da mora obtožni predlog med drugim vsebovati opis kaznivega dejanja, ta pa mora po ustaljeni sodni praksi4 obsegati vse zakonske znake kaznivega dejanja in biti konkretiziran do te mere, da sodišču omogoči ugotavljanje dejanskega stanja in na tej podlagi sklepanje o obstoju kaznivega dejanja, obdolžencu pa učinkovito obrambo. To pomeni, da mora biti vsak opis kaznivega dejanja, ki je povzet v tenor obtožnega predloga, takšen, da so iz njega razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, kakor tudi druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi, pri tem pa je sestava pravilnega in popolnega opisa kaznivega dejanja naloga upravičenega tožilca (v obravnavani zadevi oškodovanca kot tožilca). Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je oškodovančeva prijava dejanja sprva tekla v smeri suma storitve kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po 288. členu KZ-1 in da bi moral imeti oškodovanec kot tožilec v postopku možnost opis in kvalifikacijo kaznivega dejanja spremeniti, če bi tako pokazal kazenski postopek.

9. Po obrazloženem, ker kršitev kazenskega zakona ni podana, ter ob ugotovitvi, da ni podana kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena po tarifni številki 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Gl. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem 2017 – posebni del, Poslovna založba MB, Maribor, 2017, str. 579. 2 Gl. Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem 2017 – posebni del, Poslovna založba MB, Maribor, 2017, str. 580 in 574. 3 Gl. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 752. 4 tako sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 204/2008 z dne 26. 6. 2008, I Ips 22697/2011 z dne 29. 5. 2014, I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in druge.