Jedro

Primanjkljaj hrane za živino ter posledično zmanjšanje števila živali, višji stroški ponovne vzpostavitve travnika in pomanjkanje kuriva so okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo izdajo regulacijske začasne odredbe.

Sodišče je pravilno poudarilo, da gre v konkretnem primeru za varstvo služnostne pravice, pridobljene na podlagi priposestvovanja, zato ni pomembno, ali ima tožnica še druge možnosti dostopa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1/I izreka spremeni tako, da se iz opisa trase služnostne poti izpusti zapis „proti severozahodu“ in se v tem delu opisa poteka služnostne poti tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je za potrebe tožničinih gospodujočih zemljišč ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje s traktorjem, nakladalko, prikolico in priključki po obstoječi poti, ki poteka po nepremičninah toženk (1/I. točka izreka). Zaradi umika tožbe za ugotovitev služnostne pravice v korist parcel 1033/0, 1036/0, 1032/0 in 107.S, vse k. o. X, je postopek ustavilo (1/II. točka izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo, zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa zavrglo (1/III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženki uveljavljali prenehanje služnostne pravice hoje in vožnje, in delno ugodilo ugovoru toženk zoper izdano začasno odredbo (2. točka izreka). Toženkama je naložilo povračilo 1.404,05 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del (1/I. točka izreka), sklep o ugovoru zoper začasno odredbo (2. točka izreka) in stroškovno odločitev (3. točka izreka) vlagata toženki pritožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnici vztrajata pri ugovoru o nesklepčnosti tožbe glede severnega kraka ter poudarjata, da sta tožbeni zahtevek in izrek v nasprotju s tožničinimi trditvami in dokazi. Iz tožbenega zahtevka in izreka izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi služnostna pot potekala v smeri proti severozahodu, kar pa je - ob upoštevanju trditvene podlage, izpovedi, zarisa na prilogi A5 ter orto foto posnetkov - nepravilno. Tožnica bi lahko prišla do gospodujočih nepremičnin parc. št. 1043/2 in parc. št. 1039 le v primeru, če bi služnostna pot potekala od vogala parc. št. 105/2.S v smeri proti severovzhodu. Grajata izrek izpodbijane sodbe, v katerem je navedeno, da naj bi služnostna pot potekala „po obstoječi makadamski poti, v širini 2,85 m“. Opozarjata, da med hišama oz. po spornem severnem kraku ni nikakršne makadamske poti, takšna pot nikoli ni obstajala. Sodišče je tožnici prisodilo nekaj drugega oziroma nekaj več, zato je zmotno uporabilo materialno pravo – določbo 217. člena SPZ oz. 54. člena ZTLR. Ker prisojena služnost nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju, je podana absolutna postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj služnosti po nečem, kar v naravi sploh ne obstoji. Poudarjata, da za priposestvovanje služnosti severnega kraka sporne poti ni nikakršne dejanske in materialne podlage. Zatrjevanja tožnice, da naj bi poleg južnega kraka uporabljala tudi severni krak, so izmišljena, dokazna ocena sodišča pa nepopolna in sporna s procesnega vidika. Toženki opozarjata, da sorodstvena povezanost s pričami, ki sta jih predlagali, ne more biti razumen razlog za označbo priče kot neresnicoljubne. Tudi priče, ki so izpovedovale v korist tožnice, so z njo sorodstveno povezane oz. so z njo v tesnih prijateljskih in sosedskih odnosih. Trditev, da naj bi toženki in njune priče posredno izpovedovale o dostopanju tožnice preko severnega kraka, je protispisna. Tožnica je do gospodujočih nepremičnin dostopala po javni poti parc. št. 1278. Vprašanje tožničine uporabe te alternativne poti bi moralo sodišče celovito raziskati, saj je pomembno z vidika dokazne ocene. Sodišče ni opravilo logičnega preizkusa, zakaj si je tožnica v letu 1978 izgovorila služnostno pot preko parc. št. 1026, nato pa to pot povsem opustila. Tako ni ocenilo, zakaj je bila v letu 1978 služnost po parc. št. 1026 sploh ustanovljena in kako to vpliva na vprašanje resnicoljubnosti in zanesljivosti izpovedb tožnice ter njenih prič. Izpostavljata, da sta dokaz z izvedencem predlagali z namenom izpodbijanja temeljnega dokaznega argumetna tožbe – da je sporna služnostna pot potekala po njunem dvorišču, ker drugega dostopa ni bilo. Prav dokaz z izvedencem bi lahko izkazal, da je bilo mogoče uporabljati drugo pot. Ugotovitev o neobstoju in nezmožnosti uporabe alternativnega dostopa predstavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se je le skopo opredelilo do dejstva, da na zatrjevani služnostni poti nikoli ni bilo zaznanih kolesnic ali drugih sledi vožnje. Ugotovitev sodišča, da je tožnica prevoze opravljala le v suhem vremenu, kolesnice pa bi se pojavile v primeru mokrega vremena, nima opore v tožničinih trditvah, ne v izvedenih dokazih, zato je podana absolutna postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da naj bi bil sadovnjak porušen že pred 47 leti. Povsem jasno je, da se je toženka pri štetju let očitno zmotila, kar za osebo v 82-tem letu starosti ni neobičajno. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je napačna, zato je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršeni pa so tudi metodološki napotki iz 8. člena ZPP, saj obrazložitvi manjka element skrbnosti kot objektivni koncept proste dokazne ocene.

Iz previdnosti pritožnici izpodbijata tudi obseg prisojene služnosti po severnem kraku. Tožnici je sodišče prisodilo služnost po severnem kraku za dostop do vseh gospodujočih nepremičnin, v nadaljevanju obrazložitve pa je podalo ugotovitev, da je tožnica do vseh gospodujočih nepremičnin lahko dostopala le preko južnega kraka. Takšna obrazložitev je sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prezrlo tožničina zatrjevanja, da je po severnem kraku dostopala le do nekaterih nepremičnin, ne pa tudi do gozdnih površin parc. št. 1043/1 in parc. št. 1041/1, do katerih naj bi dostopala po južnem kraku. Tožnici je bila prisojena povsem neomejena služnost – tako glede namena uporabe kot tudi glede časa oz. količine, čeprav je tožnica izpovedala, da naj bi severni krak uporabljala za potrebe košnje do dvakrat letno, sedaj pa se tam pase drobnica. Pod takimi predpostavkami bi lahko sodišče prve stopnje tožbi v delu, ki se nanaša na severni krak, ugodilo le deloma – v korist nepremičnin parc. št. 1043/2 in parc. št. 1039 – in to do dvakrat letno.

V zvezi z južnim krakom pritožnici izpodbijata obseg prisojene služnosti. Grajata odločitev sodišča glede opredelitve širine služnostne poti in gospodujočih nepremičnin ter popolno namensko, časovno in količinsko neomejenost prisojene služnosti. Opozarjata, da je sodišče prisojeno širino služnostne poti utemeljilo s sklicevanjem na katalog kmetijskih strojev, ki se v procesnem gradivu ne nahaja. Tožnica je trdila, da je južni krak potrebovala le za dostop do gozdnih površin parc. št. 1043/1 in 1041/1. Sporna služnost je relevantna zgolj glede spravila lesa, ki naj bi se vršilo enkrat do dvakrat letno. Opozarjata, da obstoji bistvena vsebinska razlika med namensko in časovno povsem neomejeno služnostjo, kot jo je tožnici prisodilo sodišče, ter namensko in časovno omejeno služnostjo, kot bi jo smelo in moralo prisoditi.

Pritožnici izpodbijata odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo, ker nista izkazani verjetna utemeljenost ugotovitvenega zahtevka in potrebnost začasne odredbe. Domnevne negativne posledice – pomanjkanje krme, kasnejši višji stroški ponovne vzpostavitve travnika in pomanjkanje kuriva – ne predstavljajo nenadomestljive ali težko nadomestljive posledice v smislu druge alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Začasna odredba je neizvršljiva, saj v naravi ni nikakršne poti, ampak le dvorišče med stavbama toženk.

Stroškovna odločitev je nezakonita in nepravilna, saj je tožnica uspela le z zahtevkom za štiri gospodujoče nepremičnine, za preostale štiri pa je zahtevek v ponovljenem postopku umaknila. Po temelju je uspela le z 1/3 svojega zahtevka, z ugotovitvenim zahtevkom niti ni uspela v celoti, ker je sodišče zahtevano širino poti 3,5 m zmanjšalo na 2,85 m, torej za 20 %. Sodišče prve stopnje je tožnici med drugim priznalo tudi stroške predhodnega pritožbenega postopka, čeprav je bil njen odgovor na pritožbo v celoti neutemeljen.

Pritožnici predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, razen v delu, ki ga s pritožbo ne izpodbijata – del južnega kraka. Podredno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede izpodbijanega sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo predlagata, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da njunemu ugovoru v celoti ugodi, podredno predlagata razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

5. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilna materialnopravna izhodišča ter na podlagi obsežnega in skrbno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo služnostno pravico hoje in vožnje s traktorjem, nakladalko, prikolico in priključki, ki poteka po nepremičninah toženk. Dokazna ocena, ki jo pritožba neutemeljeno izpodbija, je logična in življenjsko prepričljiva ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

6. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja nesklepčnost zahtevka glede trase poti, ki se nanaša na t. i. severni krak. Tožnica v tožbenem zahtevku zapiše, temu pa sledi tudi prvo sodišče, da del trase služnostne poti po razcepitvi na dva kraka vodi levo od vogala stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 105/2.S proti severozahodu po sredini parc. št. 1037/2, vse k. o. X. Ob upoštevanju tožničine trditvene podlage, predloženih dokazov in zarisa na prilogi A5 je jasno, da trasa ne poteka v smeri proti severozahodu, marveč proti severovzhodu, kot pravilno opozarja pritožba. Med pravdnima strankama sam potek trase zatrjevane služnostne poti v naravi ni sporen. Zapis, da del trase poteka proti severozahodu, pa je glede na to, da je pot strankama znana in da je zahtevek v zadostni meri določen tudi brez te navedbe, nepotreben. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in zaradi nesklepčnosti zahtevka v prej navedenem delu sodbo spremenilo tako, da se iz opisa trase poti izpusti zapis „proti severozahodu“ in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

7. Pritožnici zmotno menita, da je sodišče s spornim izrekom prisodilo nekaj drugega ali celo več, kot je tožnica trdila in dokazala. Pritožnici sta spregledali, da v izreku izpodbijane sodbe ni zapisano, da trasa poteka po „obstoječi makadamski poti“. V izreku je zapisano, da služnostna pravica hoje in vožnje s traktorjem, nakladalko, prikolico in priključki poteka po obstoječi poti. Prvo sodišče je upoštevalo, da pot ni v celoti makadamska, kar je moč razbrati tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pritožbena zatrjevanja o sorodstvenih povezanostih ter prijateljskih in sosedskih stikih tožnice s pričami ne morejo imeti želene teže. Prvo sodišče je skrbno povzelo izpovedbe prič v temeljnih točkah in jih dokazno ocenilo. Konkretizirano je navedlo razloge za njihovo (ne)verodostojnost, pri tem je posebno težo dalo pričam, ki s pravdnima strankama niso v nobenem sorodstvenem razmerju. Pritožbena zatrjevanja o tesnih prijateljskih in sosedskih stikih tožnice s pričami, ki sicer niso njeni sorodniki, pa so neizkazana in posplošena.

9. Obrazložitev sodbe v zvezi s tožničino uporabo t. i. severnega kraka in s tem povezanimi izpovedbami toženk in njunih prič nima vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz konteksta celotne obrazložitve povsem jasno izhajajo razlogi za ugoditev zahtevku v delu, ki se nanaša na t. i. severni krak. To pa niso izpovedbe toženk oz. njunih prič, marveč je prvo sodišče svojo odločitev sprejelo predvsem na podlagi izpovedb prič, ki niso z nobeno stranko v sorodstvenem razmerju.

10. Obstoj alternativne poti, ki jo izpostavlja pritožba, na odločitev nima vpliva. Glede obstoja drugih poti je prvo sodišče v sodbi podalo prepričljive argumente, ki jim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da ima tožnica od leta 1978 dalje ustanovljeno stvarno služnost na parc. št. 1026, k. o. X, je nepomembno. Sodišče je pravilno poudarilo, da gre v konkretnem primeru za varstvo služnostne pravice, pridobljene na podlagi priposestvovanja, zato ni pomembno, ali ima tožnica še druge možnosti dostopa. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje o nepotrebnosti dokazovanja z izvedencem kmetijske mehanizacije, saj se je v pravdi ugotavljala dejanska uporaba zatrjevane služnostne poti v času, potrebnem za priposestvovanje. Možnost uporabe druge poti, ki bi jo v postopku lahko ugotovil izvedenec, pa na odločitev nima vpliva.

11. Opredelitev sodišča glede obstoja kolesnic na služnostni trasi je ob upoštevanju tožničine trditvene podlage, da je vozila predvsem v suhem vremenu, v skladu s splošno znanimi dejstvi. Tožnica je v vlogi z dne 23. 5. 2012 pojasnila razloge za neobstoj kolesnic na določenem delu poti. Pritožbena zatrjevanja, ki jih v zvezi s kolesnicami podaja pritožba, so zato neutemeljena.

12. Razlogovanje pritožbe, da naj bi izpovedbe o obstoju sadovnjaka izkazovale neverodostojnost izpovedb tožnice in njenih prič, je neutemeljeno. Prvo sodišče je v 50. točki obrazložitve obravnavalo tudi vprašanje obstoja sadovnjaka in zaključilo, da so zatrjevanja toženk o njegovem obstoju nepomembna. Izpostavilo je izpovedbe mlajših in starejših prič ter izpovedbo prve toženke, da je bil sadovnjak posekan pred 47 leti. V nadaljevanju je prva toženka navajala postopno izsekavanje drevja in krčenje sadovnjaka „do pred 20 let nazaj“, zato vprašanje obstoja sadovnjaka za obravnavani primer ni aktualno.

13. Pritožba neutemeljeno graja obseg prisojene služnosti. Izpostavljeno nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede izključne dostopnosti do gospodujočih parcel po severnem oz. južnem kraku je zgolj navidezno. Prvo sodišče je v obrazložitvi prepričljivo pojasnilo razloge za sklepno ugotovitev, da je tožnica do svojih nepremičnin lahko dostopala le po sporni trasi, ki se sicer razcepi v dva kraka. Iz celotnega dokaznega postopka izhaja, da gre za eno služnostno pot, ki se razcepi v dva kraka, po njej pa tožnica dostopa do svojih nepremičnin parc. št. 1043/2, 1043/1, 1039 in 1041/1, vse k. o. X. Tožnica je izkazala, da je po enem kraku vozila za potrebe košnje ter paše ovac in koz, drugi krak pa je uporabljala za potrebe spravila lesa, delno pa tudi za potrebe košnje (južni krak). Uporaba krakov sporne služnostne trase je bila odvisna od opravil, ki jih je na svojih parcelah izvajala. Tožnica je tako južni kot severni krak uporabljala za potrebe košnje, zato ni smiselno, da bi se za vsak krak ugotavljal konkretno zatrjevan namen izvrševanja služnosti.

14. Tožnici je bila pravilno prisojena neomejena služnost, čeprav se je pot (južni krak) uporabljala le nekajkrat letno. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da se v gozd hodi po potrebi oz. takrat, ko se pripravlja drva ali seka drevje, služnostne pravice pa zato ni moč omejiti na eno ali dve vožnji letno. Toženki tudi nista izkazali dogovora o kakršnihkoli omejitvah uporabe poti. Različna intenzivnost uporabe posameznih krakov služnostne poti ne more biti razlog za omejitev služnosti. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče v 57. točki obrazložitve sprejelo prepričljiv zaključek, da so tožnica in njeni predniki sporno pot uporabljali redno – v obsegu – kot ga je narekovalo gospodarjenje z zemljišči. 15. Sodišče prve stopnje je pri določanju širine poti izhajalo iz ugotovitev ogleda, pri tem pa je upoštevalo splošno znano dejstvo, da je širina traktorja in priključkov večja od širine kolesnic oz. utrjenega makadama. Ker je sodišče sledilo tožnici, da je do svojih nepremičnin dostopala tako s traktorjem kot tudi z nakladalko, prikolico in priključki, se je pravilno oprlo na katalog kmetijskih strojev oz. podatke o širni prikolic za prevoz bal, enoosnih cistern in traktorjev ter zaključilo, da znaša širina kmetijskih strojev do 2.500 mm. Pritožba izpostavlja zgolj dimenzije traktorjev, ki naj v širino ne bi presegli 2 m, ne graja pa ugotovitev o širini drugih kmetijskih strojev. Priznano širino poti (2,85 m) je prvo sodišče ustrezno argumentiralo, pri tem je upoštevalo tudi manevrski prostor kmetijskih strojev pri zavijanju na ovinkih. Pritožba zmotno govori tudi o obračanju, o čemer pa v 54. točki obrazložitve, v kateri je sodišče prepričljivo pojasnilo razloge za svojo odločitev, ni govora.

16. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in jasno obrazložilo svojo odločitev ter ni zagrešilo kršitev določb postopka, ki jih izpostavlja pritožba, zato je bilo treba pritožbo – razen v zgoraj izpostavljenem spremenjenem delu – zavrniti in v preostalem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

17. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno odločitev tudi glede ugovora toženk zoper izdano začasno odredbo. Pritožbeni očitek o neutemeljenosti ugotovitvenega zahtevka ni upravičen, kar je bilo obsežno pojasnjeno zgoraj. Tožnica je izkazala tudi izpolnjenost predpostavk iz določbe 272. člena ZIZ. Prvo sodišče je izhajalo iz ugotovitev dokaznega postopka, da tožnica drugega dostopa do svojih nepremičnin nima. Primanjkljaj hrane za živino ter posledično zmanjšanje števila živali, višji stroški ponovne vzpostavitve travnika in pomanjkanje kuriva so okoliščine, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo izdajo regulacijske začasne odredbe. Zato je bilo treba tudi v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi odločitev prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

18. V skladu z določbo 154. člena ZPP lahko sodišče glede na doseženi uspeh v pravdi odloči, da v primeru strankine delne zmage krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Pritožba, ki izpodbija odločitev v stroškovnem delu, se zavzema za drugačno porazdelitev stroškov, kot jo je sprejelo prvo sodišče, ki je tožnici kljub nepopolnemu uspehu priznalo vse stroške. Glede na obsežnost zadeve in dejstvo, da je tožnica v bistvenem s svojim zahtevkom uspela, saj je prvo sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice, je ob upoštevanju vseh okoliščin primera odločitev v stroškovnem delu pravilna.

19. Pravdni stranki do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154 in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Toženki sta s pritožbo uspeli zgolj v minimalnem delu, odgovor tožnice pa ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, nosi sama.