Jedro

Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, je prenehala veljati na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožnik prejel 18. 6. 2013. 7-dnevni odpovedni rok se je iztekel 25. 6. 2013, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj. Izredna odpoved tožnika je bila toženi stranki vročena 27. 6. 2013, to pa je po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama. Zato tožnik zaradi podane izredne odpovedi ni upravičen do odpravnine in odškodnine za izgubljeni odpovedni rok po 111. členu ZDR-1 in je sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 548,56 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 (točka I/1 izreka sodbe), obstoj terjatve tožene stranke do tožnika v neto znesku 548,56 EUR (točka I/2) in terjatvi pobotalo ter zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo neto zneska 548,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 dalje do plačila (točka I/3). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 421,90 EUR plače, 201,00 EUR in trikrat po 402,00 EUR posebne nagrade za obdobje od marca do junija 2013, 720,00 EUR za opravljeno delo ob sobotah, nedeljah in praznikih, 6.810,00 EUR odpravnine, 4.549,00 EUR odškodnine za izgubljeni odpovedni rok in 3.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se zavrže tožba s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za čas od 1. 1. do 17. 3. 2013 (I. točka izreka sklepa) ter da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku glede plačil: dvakrat po 1.135,00 EUR, 740,32 EUR, dvakrat po 402,00 EUR in 201,00 EUR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka sklepa), ter da bo po pravnomočnosti sklepa v tem delu zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novi Gorici (III. točka izreka sklepa). Tožeči stranki je naložilo povračilo 1.341,76 EUR stroškov tožene stranke (IV. točka izreka), toženi stranki pa povračilo 21,71 EUR stroškov postopka tožnika (V. točka izreka sklepa), oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila.

2. Zoper del II. točke izpodbijane sodbe, ki se nanaša na terjatvi 6.810,00 EUR iz naslova odpravnine in na 4.549,00 EUR iz naslova odškodnine za izgubljen odpovedni rok, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2013 dalje do plačila, pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi in s sklepom naloži toženi stranki povrnitev sorazmernega dela pravdnih stroškov tožnika, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da je 12. 6. 2013 priporočeno po pošti na naslov delodajalca tožene stranke podal pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Sodišču očita, da je zmotno ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi med strankama prenehala 25. 6. 2013 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke. Navaja, da mu je tožena stranka 17. 6. 2013 s priporočeno pošiljko poslala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, prevzel pa jo je 18. 6. 2013. Pove, da zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zahteval sodnega varstva, saj jo je štel za brezpredmetno, ker je sam štiri dni prej na naslov tožene stranke priporočeno po pošti poslal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju napačno tolmačilo dejstvo, da je bila izredna odpoved toženi stranki vročena 27. 6. 2013, saj ji ni bila vročena, temveč ji je bila očitno puščena v nabiralniku. Sklicuje se na določbe ZDR-1 v 88. členu glede vročanja v delovnopravnih razmerjih. Sodišču prve stopnje očita, da je odločilo zelo pristransko, saj ni niti preverjalo, kdaj se je izvršil prvi poskus vročitve tožnikove odpovedi toženi stranki, od tega namreč teče 8‑dnevni rok, po poteku katerega se tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje za vročeno delodajalcu. Kot napačno graja stališče, da je bila tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki vročena kot izhaja iz poizvedbe pri Pošti Slovenije. Pove, da je izredno odpoved oddal na pošto 12. 6. 2013 in je bila toženi stranki puščena v nabiralniku 16 dni kasneje (27. 6. 2013). Sprašuje se, kako je to mogoče, glede na to, da ima tožena stranka zaposleno administrativno osebje za rokovanje s pošto. Trdi, da je bil prvi poskus vročitve njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden najkasneje 13. 6. 2013, a je tožena stranka vročitev zavrnila, ko je ugotovila, da je pošiljatelj tožnik. Meni, da si je s tem pridobila potreben čas, da je pripravila redno odpoved, ki jo je tožniku že ob prvem poskusu vročitve vročila, saj tožnik ni špekuliral s sprejemom poštne pošiljke. Nesprejem pošte s strani tožene stranke šteje za taktiziranje, kar je v nasprotju z zakonskimi pravili o vročanju ter pozitivno delovnopravno zakonodajo in pomeni nedovoljen obid zakona, ki bi ga sodišče moralo sankcionirati. Kot zmotno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delovno razmerje med strankama prenehalo 25. 6. 2013, po njegovem mnenju je namreč delovno razmerje med strankama prenehalo, ko je bil pri toženi stranki opravljen prvi poskus vročitve tožnikove izredne odpovedi. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu ter odločitev o stroških postopka oziroma podredno ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe ter vrnitev v ponovljen postopek pred sodiščem prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo med drugim tudi o tožnikovem zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine za izgubljeni odpovedni rok zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po 111. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved tožnika toženi stranki vročena 27. 6. 2013, to je po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama. Zavzelo je namreč stališče, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 17. 6. 2013, ki jo je tožnik prejel 18. 6. 2013 in se je tako 7-dnevni odpovedni rok iztekel 25. 6. 2013, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanj.

6. V pritožbi tožnik navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila njegova izredna odpoved vročena toženi stranki 27. 6. 2013. Trdi, da je bila skladno z določbo 88. člena ZDR-1 vročena toženi stranki po poteku 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve, ta je bil po njegovem mnenju dne 13. 6. 2013. 7. Določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 ureja vročitev odpovedi. Določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov sedeža delodajalca, določenega v pogodbi o zaposlitvi, ter da se šteje, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve.

8. Iz dopisa, ki ga je v dokaz svojih navedb o vročitvi izredne odpovedi z dne 12. 6. 2013 predložil tožnik (listina A 80), izhaja, da je bila poštna pošiljka z izredno odpovedjo vročena toženi stranki 27. 6. 2013. Tretji odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (Ur. l. RS, št. 51/2009 in nasl. – ZPSto-2) določa, da če priporočenih poštnih pošiljk zaradi odsotnosti ni mogoče vročiti naslovniku, pusti dostavljalec v hišnem predalčniku obvestilo, v katerem navede kraj prevzema in rok, v katerem se lahko prevzame poštna pošiljka. Skladno s četrtim odstavkom istega člena se v primeru, če naslovnik poštne pošiljke ne prevzame v roku, določenem v obvestilu iz prejšnjega odstavka, poštna pošiljka vrne pošiljatelju. Peti odstavek istega člena še določa, da če naslovnik pošiljke noče sprejeti, napiše vročevalec na poštno pošiljko ali vročilnico datum in razlog zavrnitve sprejema ter poštno pošiljko vrne pošiljatelju.

Glede na dejstvo, da je Pošta Slovenije potrdila vročitev poštne pošiljke z izredno odpovedjo na dan 27. 6. 2013, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila navedena pošiljka tega dne toženi stranki puščena v nabiralniku. Kolikor tožena stranka poštne pošiljke ne bi prevzela v roku iz obvestila ali bi zavrnila sprejem pošiljke, bi se poštna pošiljka z odpovedjo skladno z ZPSto-2 vrnila tožniku kot pošiljatelju, Pošta Slovenije pa ne bi izdala potrdila o vročitvi te priporočene pošiljke. Protispisna je torej pritožbena navedba, da je bila izredna odpoved toženi stranki puščena v poštnem nabiralniku. Ker je skladno s četrtim odstavkom 88. člena ZDR-1 vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta, v predmetni zadevi pa je bila glede na predloženo potrdilo prevzeta 27. 6. 2013, ni mogoče šteti, da je bila vročitev izredne odpovedi opravljena po poteku 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve. Fikcija vročitve skladno z navedeno določbo velja le, če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, do česar pa v predmetni zadevi ni prišlo. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni ugotavljalo, kdaj naj bi prišlo do prvega poskusa vročitve.

9. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka taktizirala in priporočene pošiljke tožnika, v kateri je bila izredna odpoved, ni sprejela ob prvem poskusu vročitve, na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vplivajo. Kot je bilo že pojasnjeno, bi se pošiljka vrnila tožniku kot pošiljatelju, če bi ob poskusu vročitve tožena stranka njen sprejem zavrnila. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka prevzela priporočeno pošiljko zadnji dan roka za njen prevzem, pa samo zase ne pomeni obida zakona. Skladno z ZPSto-2 ima namreč naslovnik na voljo določen rok, v času trajanja katerega se poštna pošiljka lahko prevzame, kar je tožena stranka tudi storila. Pritožbene navedbe o tem, da ima tožena stranka zaposleno delavko za sprejem pošte ter da je sicer priporočeno pošto v spornem obdobju sprejemala, pa so preveč splošne, da bi se do njih pritožbeno sodišče lahko opredelilo.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.