Jedro

Vprašanje vrste stvarnopravnega režima v sporni stanovanjski hiši (solastninsko razmerje ali izključna lastnina na posameznem delu stvari) za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka za prenehanje vznemirjanj v okoliščinah konkretnega primera ni pravno relevantno. Ugotovljeno je bilo, da vhodna vrata pomenijo skupne prostore oziroma prostore v souporabi, kar za obravnavano negatorno tožbo pomeni, da ne glede na to, ali ima tožnica v odnosu do tožencev status solastnice ali etažne lastnice, glede prehoda skozi spodnji vhod uživa varstvo po 100. členu SPZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženca morata v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica trdi, da je 1. 12. 2003 kot kupec sklenila prodajno pogodbo s prodajalcema, na podlagi katere je postala solastnica nepremičnine parc. št. *212/0 k. o. ... do 2/6 (v naravi stanovanje v visokem pritličju stanovanjske stavbe na naslovu D.) in pripadajočega zemljišča parc. št. 1809/17 k. o. ... do 2/8 (v naravi dvorišče, ki leži na skrajni levi strani hiše, gledano s pozicije spodnje strani vhoda v hišo). V prodajni pogodbi sta prodajalca tožnici preko spodnjih zadnjih vrat dovolila tudi trajen prehod na vrt. V letu 2006 sta solastnika stavbe postala tudi toženca in s tem vstopila v obstoječi lastniški položaj solastninske skupnosti z istimi pravicami in obveznostmi, kot sta jih imela dotedanja solastnika, tj. prodajalca. Trdi, da sta jo toženca z namestitvijo verige oziroma ograje in menjavo ključavnice na spodnjih vratih po več kot enajstih letih nemotene uporabe nepremičnine začela ovirati pri izvrševanju njene solastninske pravice.

2. Toženca trdita, da na obravnavanih nepremičninah ne velja režim solastnine, ampak je bila že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) s strani prodajalcev vzpostavljena etažna lastnina (urejene so bile tri samostojne stanovanjske enote s pripadajočim zemljiščem).

3. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca v roku 15 dni od izdaje sodne odločbe vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer: (1.) odstraniti kovinsko ograjo na dovozu do garaže tožnice, stoječe na nepremičnini parc. št. 1809/17 k. o. ..., in tožnici omogočiti neoviran dostop do nepremičnine iz smeri Ulice A.; (2.) na spodnjih vratih v stanovanjsko stavbo na naslovu D., vgraditi ključavnico, ki je bila vgrajena pred motitvenim dejanjem, ali pa tožnici izročiti ključe nove ključavnice in ji omogočiti dostop v stanovanjsko stavbo skozi spodnji vhod; ter (3.) vgraditi in usposobiti za delovanje tožničin zvonec pred spodnjim vhodom v stanovanjsko stavbo, skupaj z nalepko in napisom imena tožnice (I. točka izreka). Toženca sta se v bodoče dolžna vzdržati vseh dejanj, ki bi na kakršenkoli način vznemirjala tožnico in jo motila pri izvrševanju njene lastninske pravice (II. točka izreka). Sklenilo je, da morata toženca tožnici povrniti 1.375,80 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

5. Toženca sta Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlagala dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo, čemur je to s sklepom II DoR 325/2017 z dne 28. 2. 2018 ugodilo. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje stvarnopravna razmerja med pravdnimi strankami glede spornih nepremičnin presojali materialnopravno pravilno.

6. Toženca zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo, v kateri uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču primarno predlagata, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Podrejeno predlagata, naj reviziji ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

7. Revizija tožencev je bila vročena tožnici, ki predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške revizijskega postopka.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)**

8. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Ugotovljeno dejansko stanje**

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - prodajalca A. A. in B. B. sta bila izključna lastnika sporne nepremičnine, v kateri sta uredila tri stanovanjske enote; 12. 11. 2002 sta (v notarski obliki) sklenila kupoprodajno pogodbo z C. C. - predmet pogodbe je bilo stanovanje v zgornji etaži sporne nepremičnine, na podlagi katere se je C. C. vpisal kot solastnik sporne nepremičnine do 2/6; C. C. pravice do uporabe spodnjega vhoda ni imel dogovorjene; - 1. 12. 2003 je tožnica kot kupec s prodajalcema in prejšnjima solastnikoma A. A. in B. B. sklenila kupoprodajno pogodbo, opr. št. SV ..., na podlagi katere je postala solastnica nepremičnine parc. št. *212/0 k. o. ... do 2/6, ki je v naravi stanovanje v visokem pritličju stanovanjske stavbe na naslovu D., ter pripadajočega zemljišča parc. št. 1809/17 k. o. ..., do 2/8, ki je v naravi dvorišče, ki leži na skrajni levi strani hiše, gledano s pozicije spodnje strani vhoda v hišo; - toženca sta 22. 2. 2006 z istima prodajalcema sklenila kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere sta pridobila solastninsko pravico na nepremičnini parc. št. *212/0 k. o. ..., vsak do 1/6, ki je v naravi stanovanje v nizkem pritličju v stanovanjski stavbi na naslovu D., in na pripadajoči zunanji površini parc. št. 1809/17 k. o. ..., vsak do 1/4; - vsaka od pravdnih strank je imela v posesti in uporabi tisti del nepremičnine, ki je ustrezal v prodajni pogodbi opisanemu stanovanju in pripadajočemu zemljišču; - tožnica je imela v prodajni pogodbi s prodajalcema dogovorjen tudi trajen prehod na vrt preko zadnjih (spodnjih) vrat in dostop z avtomobilom do tega dela parcele iz Ulice A.. (2. člen Kupoprodajne pogodbe SV ... z dne 1. 12. 2003); toženca sta bila s tem dogovorom ob nakupu seznanjena ter sta ga več let spoštovala in dovoljevala; - v kupoprodajni pogodbi tožnice1 in kupoprodajni pogodbi tožencev2 je zapisano, da vhodna vrata s spodnje strani nepremičnine pomenijo skupne prostore oziroma prostore v souporabi; - ko tožnica uporablja spodnji vhod, prečka del nepremičnine (cca 1 meter), ki je v rabi tožencev, a sta bila ob ogledu in nakupu nepremičnine glede na vsebino pogodbe toženca s tem seznanjena; - toženca sta tožnici dovolila, da si sme urediti lopo - garažo na spodnjem delu parcele skrajno levo z dostopom iz Ulice A. (glej 7. točko Soglasja lastnikov stanovanj za predvidena dela z dne 25. 5. 2006); tožnica je dovoz z Ulice A.. dejansko tudi uporabljala; - tožnica lahko na vrt dostopa tudi z zgornje strani, a gre zaradi brežine za neprimeren, zasilno urejen dostop, ki se uporablja le za čiščenje brežine; - toženca sta tožnici dovolila tudi uporabo prehoda skozi spodnji vhod na zemljišče; v elektronskem sporočilu poslanem E. E. sta zapisala, da ima tožnica prehod, ki je bil dogovorjen že s prejšnjima lastnikoma omenjenega dela zemljišča, kar spoštujeta in bosta spoštovala tudi vnaprej (elektronsko sporočilo z dne 15. 5. 2006); tožničini obiski so uporabljali spodnji vhod; - toženca sta s Soglasjem lastnikov stanovanj za predvidena dela z dne 25. 5. 2006 pridobila dovoljenje za postavitev zimskega vrta, ki dejansko pomeni dnevni prostor stanovanja tožencev (solastniki ob podaji soglasja o tem, da si bosta toženca v tem delu uredila dnevni prostor, niso bili obveščeni); - toženca sta proti koncu leta 2015 na spodnjih vratih stanovanjske stavbe zamenjala ključavnico, tožnici pa nista izročila ključev; odstranila sta tudi tožničin zvonec na spodnjih vratih in na dovozu z Ulice A. napeljala verigo oziroma kasneje (julija 2016) postavila kovinsko ograjo.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožencev, da je na spornih nepremičninah nastala dejanska etažna lastnina, saj sta bili prodajni pogodbi s tožnico in tožencema sklenjeni po uveljavitvi SPZ, ko so bila pravila nastanka etažne lastnine že izoblikovana (107. člen SPZ). Pogodba med prodajalcem in C. C. je bila sicer sklenjena pred uveljavitvijo SPZ, a je bil SPZ tedaj že objavljen, tudi sicer pa sta po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih za učinkovit nastanek in prenos bila potrebna pravni temelj in vpis v zemljiško knjigo. Po 1. 1. 2003 sklenjena pogodba s konkretno opredeljenim delom stavbe kot predmetom prodaje zato ne pomeni, da je pridobitelj takšnega dela stavbe na njem pridobil etažno lastnino. Na obravnavanem delu stanovanjske stavbe zato velja režim solastnine. Trditve tožencev glede nakupa bremen proste nepremičnine je zavrnilo z obrazložitvijo, da služnost na solastni stvari v samem bistvu ni mogoča, saj je stvarna služnost stvarna pravica na tuji stvari. Pojasnilo je še, da lahko solastniki skladno s 25. členom SPZ solastno stvar glede na njihov dogovor posedujejo tudi tako, da vsak od njih poseduje določen del stvari (deljena posest). Gre za dogovor o načinu uporabe, ki uživa pravno varstvo po 100. členu SPZ, tako da sme solastnik v odnosu do tretjih in solastnikov zahtevati prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjih vznemirjanj (99. člen SPZ). Ugotovilo je, da sta bila toženca ob nakupu sporne nepremičnine seznanjena z dogovorom med prodajalcema in tožnico glede prehoda skozi spodnji vhod in glede dovoza z Ulice A.3 ter sta dogovor več let tudi spoštovala (do leta 2014). Sodišče je zato zaključilo, da sta konkludentno soglašala z načinom rabe solastne nepremičnine. S spornimi ravnanji sta spremenila dogovorjeni način uporabe solastne nepremičnine, zato sta ravnala protipravno.4 Ker se v obravnavani pravdi varuje solastninska pravica (in ne posest), ima tožnica pravico, da zahteva odstranitev kovinske ograje (ne le izročitev ključev) - postavljena ograja jo namreč pri izvrševanju solastninske pravice omejuje bolj kot pred nastalim vznemirjanjem, ko ograje ni bilo. Tudi sicer bi ohranitev ograje podpirala samovoljna ravnanja solastnikov. Sodišče se je pri obravnavanem sporu osredotočilo le na dogovorjeni način rabe solastne stvari, na katerega pa s strani tožencev zatrjevana izzivanja in podtikanja tožnice nimajo vpliva. V primeru nesoglasij imajo solastniki za ureditev razmerij na voljo nepravdni postopek, glede vznemirjanj lastninske pravice pa imata (tudi) toženca sodno varstvo v obliki negatorne tožba. Ugovor kršitve pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja je s sklicevanjem na prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča zavrnilo z obrazložitvijo, da gre v obravnavanem primeru za večstanovanjsko stavbo, v kateri sta si toženca zimski vrt z dnevnim prostorom, ki se poleti odpre tako, da se vrt in stanovanje povežeta, zagotovila šele s soglasjem solastnikov z dne 25. 5. 2006, ko sta že vedela za tožničino pravico do dovoza in dostopa v nepremičnino preko spodnjih vrat in ko je tožnica dogovorjeni način rabe solastne stvari že izvrševala. Pravici do zasebnosti sta se zato v tem obsegu konkludentno odpovedala. Prepoved prehoda skozi spodnji vhod zaradi varovanja zasebnosti tožencev bi v okoliščinah konkretnega primera pomenila zanikanje tožničine solastninske pravice in na njej temelječe dogovorjene uporabe, s čimer bi se bistveno krnila njena avtonomija in svoboda pri izvrševanju solastninskih upravičenj, na drugi strani pa bi se na ta način dopuščalo in odobravalo samovoljno spreminjanje dosedanjega načina rabe s strani tožencev.

11. Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku in razlogom sodišča prve stopnje, da na obravnavanih delih nepremičnin velja režim solastnine. Odločilno je, da sta bili prodajni pogodbi sklenjeni po uveljavitvi SPZ, pri tem pa ni bistveno, kako je prodajalka v naravi razdelila sporno nepremičnino: za nastanek etažne lastnine sta namreč potrebna pravni naslov in vpis v zemljiško knjigo. Pritrdi stališču pritožnikov, da dogovor med prodajalcema in tožnico velja le v njunem razmerju, a poudari, da je ključna ugotovitev, da sta bila toženca z dogovorom glede prehoda skozi spodnja vrata in dostopa iz Ulice A. seznanjena, da sta ga več let spoštovala in dovoljevala, torej sta z njim konkludentno soglašala. Namestitev ograje, zamenjava ključavnice in odstranitev zvonca pomenijo neupravičeno vznemirjanje tožničine solastninske pravice, zato morata toženca vzpostaviti prejšnje stanje in prenehati s protipravnimi ravnanji. Tehtanje ustavnopravnih položajev solastnikov je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno.

**Jedro revizijskih navedb**

12. Toženca v reviziji poudarjata, da je v obravnavani zadevi treba odgovoriti na vprašanje, ali je v času med objavo SPZ in njegovo uveljavitvijo, še veljal režim navidezne solastnine (sodba VS RS II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2013). Prepričana sta namreč, da je prodajalka, ko je prodala prvo etažo večstanovanjske hiše (tj. dne 12. 11. 2002), sama razdelila stavbo na tri enake enote, s čimer je nastala etažna lastnina. Nedopustno je namreč pričakovati, da bi prodajalka že v letu 2002, ko je bil SPZ sicer že objavljen, ni pa še veljal, morala ravnati v skladu z določbami o nastanku etažne lastnine. Zaključek o obstoju solastnine je zato zmoten in odstopa od sodne prakse (odločba VSL I Cp 89/2015 z dne 8. 4. 2015). Zmoten je tudi zaključek sodišč nižjih stopenj, da dogovor, sklenjen med prodajalko in tožnico glede prehoda skozi spodnji vhod, zavezuje toženca. Pogodba, sklenjena med prodajalcem in kupcem, ustvarja pravice in obveznosti le med pogodbenimi strankami in njihovimi univerzalnimi, ne pa tudi singularnimi pravnimi nasledniki. Poleg tega ne drži, da bi bila toženca z dogovorom ob nakupu seznanjena, saj sta kupila nepremičnino, ki je bremen prosta (preverila sta stanje v zemljiški knjigi in na terenu). Služnost, če bi obstajala, bi morala biti vpisana v zemljiško knjigo. Grobi so tudi posegi tožnice (in njenih obiskov) v njuno zasebnost, zasebnost njune družine in nedotakljivost stanovanja (35. in 36. člen Ustave RS). Spodnja vrata se namreč nahajajo tik ob zimskem vrtu, v katerem imata toženca urejeno dnevno sobo. Tožnica s svojimi ravnanji prekoračuje uporabo solastniškega deleža. **Povzetek odgovora na revizijo**

13. Tožnica meni, da je odločitev materialnopravno pravilna. Prodajalka namena vzpostavitve etažne lastnine na celotni stavbi ni izrazila z nobenim aktom ali dejanjem, ki bi vodilo do vzpostavitve posameznih delov. Prodajna pogodba z dne 12. 11. 2002 je bila sklenjena med prodajalcem in kupcem, ki nista stranki postopka, zato sodbe, na katere se sklicujeta toženca, v konkretnem primeru niso uporabljive. Ni namreč mogoče sklepati, da je bila s sklenitvijo prve prodajne pogodbe celotna večstanovanjska stavba razdeljena na posamezne dele na način, da bi bila vzpostavljena etažna lastnina. Za pogodbe, sklenjene po 1. 1. 2003, domnevni režim dejanske etažne lastnine ne more veljati. Tožnica meni, da bi toženca, ki sta v letu 2006 kupovala stavbo, ki je bila v solastnini, morala preveriti stanje nepremičnine in dogovorjeni način uporabe. Tudi odločitev o tem, da zasebnost tožencev in njune družine ni kršena, je materialnopravno pravilna.

**Pravna podlaga**

14. Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari (100. člen SPZ).

15. Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež) - prvi odstavek 65. člena SPZ. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Posest lahko izvršuje več oseb tako, da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (25. člen SPZ).

16. Dejanska etažna lastnina je pred uveljavitvijo SPZ (ki je takšno obliko lastnine formalno predvidel oziroma tudi določil pogoje za njen nastanek) lahko nastala na dva načina: (1.) z razdelitvijo solastnine na stavbi s pogodbo med solastniki ali sklepom sodišča, ter (2.) z razdelitvijo stavbe s strani njenega izključnega lastnika,5 pri čemer je treba v vsakem posamičnem primeru ugotoviti, ali je bila (dejanska) etažna lastnina res oblikovana. Pomen ustanovitve etažne lastnine je v spremembi stvarnopravnega režima posameznega dela stavbe. Po načelu superficies solo cedit, ki ga je uzakonil SPZ,6 je zgradba sestavina zemljišča, na (nad, pod) katerem stoji, in deli njegovo usodo. Stavba torej ni v samostojnem pravnem prometu, ampak je pravica na stavbi akcesorna pravici na zemljišču. Z ustanovitvijo etažne lastnine so posamezni deli stavbe izvzeti iz tega režima: postanejo – skupaj s solastnino na skupnih delih, ki je akcesorna etažni lastnini in je ni dovoljeno razdružiti - samostojni objekti lastninske pravice in drugih stvarnih pravic.7 Posamezni deli stavbe pridobijo položaj samostojne nepremičnine; spremeni pa se tudi pravni položaj parcele, ki ni več samostojen predmet lastninske pravice, ampak postane skupni del stavbe v etažni lastnini in je (po ustreznih idealnih deležih) akcesorna lastninski pravici etažnih lastnikov.

**Presoja utemeljenosti revizije**

17. Revizija ni utemeljena.

18. Utemeljen je očitek revidentov, da so zmotni razlogi sodb sodišč nižjih stopenj, da na spornem delu stavbe velja režim solastnine, ker: (1.) sta bili obravnavani prodajni pogodbi sklenjeni po uveljavitvi SPZ, prodajna pogodba za prvo od stanovanj pa v času vakacijskega roka SPZ, ter (2.) je bil tudi po ZTLR za vzpostavitev etažne lastnine potreben pravni temelj in vpis v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče je namreč že sprejelo stališče, da pomeni pogodba, ki vsebuje natančen opis fizične delitve in izrecen dogovor o izključni lastninski pravici kupca na določenem posebnem delu stavbe, sklenjena pred uveljavitvijo SPZ, pogodbo o delitvi stavbe na posamezne dele in o prenosu lastninske pravice na enem od novo nastalih posameznih delov.8

19. Kljub zmotnim razlogom sodb sodišč nižjih stopenj revidenta z revizijo ne moreta uspeti, ker vprašanje vrste stvarnopravnega režima v sporni stanovanjski hiši (solastninsko razmerje ali izključna lastnina na posameznem delu stvari) za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka za prenehanje vznemirjanj v okoliščinah konkretnega primera ni pravno relevantno. Vrhovnemu sodišču se zato do vprašanja (ne)nastanka etažne lastnine sploh ni treba opredeliti. Tudi če bi namreč bila s prvo prodajno pogodbo na sporni nepremičnini vzpostavljena dejanska etažna lastnina, iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bilo tako v kupoprodajni pogodbi tožnice kot tudi v kupoprodajni pogodbi tožencev jasno zapisano, da vhodna vrata s spodnje strani pomenijo skupne prostore oziroma prostore v souporabi. To za obravnavano negatorno tožbo pomeni, da ne glede na to, ali ima tožnica v odnosu do tožencev status solastnice ali etažne lastnice, glede prehoda skozi spodnji vhod uživa varstvo po 100. členu SPZ. Enako velja tudi za tožničino uporabo stavbi pripradajočega zemljišča, ki bi v primeru obstoja zatrjevanega pravnega režima dejanske etažne lastnine, obrazloženega v 16. točki obrazložitve te sodbe, prav tako pomenilo skupni del etažnih lastnikov, akcesoren njihovi lastninski pravici.

20. Zatrjevanega posega v temeljne človekove pravice tožencev in njune družine (35. in 36. člen Ustave RS) ni. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da sta si toženca zimski vrt z dnevnim prostorom (s soglasjem lastnikov stanovanj) zgradila po vselitvi, o tožničini uporabi spodnjega vhoda in dostopa z ... pa sta bila seznanjena in sta ju več let celo dovoljevala. Zato je pravilen zaključek sodb sodišč nižjih stopenj, da sta se v tem obsegu odpovedala svoji pravici do zasebnosti oziroma sta skrb za varovanje te pravice v večji meri naložila sebi (npr. z uporabo senčil ipd.). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi prepoved prehoda skozi spodnji vhod zaradi varovanja zasebnosti tožencev v okoliščinah konkretnega primera pomenila ne le zanikanje tožničinih pravic, ampak tudi odobravanje samovoljnega spreminjanja dosedanjega načina uporabe nepremičnine s strani tožencev. Trditve revidentov, da ju dogovori med tožnico in prodajalcema glede uporabe spodnjega vhoda ne zavezujejo in da z njimi ob nakupu nista bila seznanjena, saj sta kupila bremen prosto nepremičnino, so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami, še več, celo z dokazi, ki sta jih sama predložila.

**Odločitev o reviziji**

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

22. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka tožencev je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njunega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

23. Toženca morata tožnici povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Stroški revizijskega postopka so glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OdvT). Ob upoštevanju revizijsko sporne vrednosti in vloženega stroškovnika tožnice je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške tožnici priznalo 450 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 v zvezi z tar. št. 18) in 9 točk pavšala za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (11. člen OdvT), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR in 22 % DDV, skupno znaša 335,99 EUR.

1 Drugi odstavek 2. člena kupoprodajne pogodbe (priloga A16). 2 Osmi člen kupoprodajne pogodbe tožencev (priloga B15). 3 Da sta toženca vedela, da sme tožnica uporabljati spodnji vhod izhaja celo iz kupoprodajnih pogodb tožnice in tožencev, v katerih je bilo zapisano, da vhodna vrata spadajo med skupne prostore in prostore v souporabi. 4 Glede ograje je protipravnost podana dodatno tudi s tem, da sta jo toženca postavila brez soglasja drugih solastnikov. 5 Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 334/93 z dne 17. 03. 1994. 6 Po določbi 8. člena SPZ je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. 7 V 112. členu SPZ je določeno, da je etažna lastnina predmet razpolaganja kot celota in da za razpolaganje z njo veljajo določbe tega zakona, ki urejajo razpolaganje z nepremičninami. V zvezi s tem je pomembno načelo specialnosti iz 7. člena SPZ, po katerem je samo individualno določena samostojna stvar lahko predmet stvarnih pravic, razen, če ta zakon določa drugače. Individualno je nepremičnina (parcela in stavba) določena, če je izveden ustrezen vpis v kataster in v zemljiško knjigo; vpis v kataster je predpostavka dovoljenosti vpisa v zemljiško knjigo. Več o tem Plavšak, N., Oblikovanje etažne lastnine in vpis v zemljiško knjigo, Zbornik 1. dnevi izvršilnega in nepravdnega prava, GV Založba, Ljubljana 2012, stran 76. 8 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 390/2009 z dne 14. 3. 2014.