Jedro

Kot izhaja iz 88. člena KZ-1, zdravstveno stanje obsojenca ni okoliščina, ki bi omogočala pogojni odpust, saj je osebam, ki prestajajo kazen zapora, zdravstvena oskrba zagotovljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz obrazložitve izhaja, da je Komisija ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Uradni list RS, št. 55/2008 s spremembami) sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti, saj zavod za prestajanje kazni zapora, v katerega je premeščen, to je Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor) in tudi zavod za prestajanje kazni, v katerem je bil predhodno, to je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob (ZPKZ Dob) zanj nista podala pozitivnega predloga, ker tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, kar je relevantno pri presoji o pogojnem odpustu.

Tožnik v tožbi zoper zgoraj navedeno odločitev najprej opisuje zdravstvene razloge, ki po njegovem mnenju opravičujejo pogojni odpust. Zanika ugotovitev, da ni kritičen do storjenega kaznivega dejanja. Meni tudi, da osebe, ki so sodelovale v njegovih postopkih, ne bi smele sodelovati, ker gre za nasprotje interesov, saj je zoper njih vložil ovadbo. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da zdravstveno stanje samo po sebi ni razlog za ugoditev prošnji za pogojni odpust, saj je obsojenim osebam zdravstveno varstvo zagotovljeno. Komisija je pri odločanju upoštevala tako poročilo ZPKZ Maribor z dne 6. 6. 2001, v katerem je izrecno navedeno, da tožnik storitev kaznivega dejanja delno priznava, vendar pa ne v tolikšni meri, kot je bil obsojen, pa tudi poročilo ZPKZ Dob, kjer je tožnik prestajal kazen pred premestitvijo v ZPKZ Maribor, ki izrecno navaja, da ima tožnik nekritičen odnos do kaznivega dejanja in ne vrača protipravno pridobljene premoženjske koristi. Glede tega, da bi naj bili strokovni delavci, ki odločajo o tožniku, ovadeni, pa tožena stranka meni, da samo dejstvo, da je nekdo zoper uradno osebo podal kazensko ovadbo, ne more biti razlog, da bi ta oseba v času podaje kazenske ovadbe morala biti izločena iz upravnega postopka. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnik je na odgovor na tožbo odgovoril s pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri tožbenih navedbah. Navaja, da je bil ob začetku prestajanja kazni zapora še zdrav, tekom prestajanja kazni pa je zbolel, zato je, ker je njegovo zdravstveno stanje uničeno, upravičen do pogojnega odpusta. Glede premoženjske koristi pa navaja, da je ne more vrniti, ker nima sredstev. V sistemu kakršen je, nima nobenih možnosti, saj se zakoni ne spoštujejo.

Tožba ni utemeljena.

Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1, Uradni list RS, št. 55/2008 s spremembami) v prvem odstavku 88. člena določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanj, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik prestaja 9-letno zaporno kazen, na katero je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. K 262/2006 z dne 19. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. I Kp 625/2007 z dne 22. 11. 2007 zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ, Uradni list RS, št. 63/1994 s spremembami) in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ. Komisija je z izpodbijano odločbo ugotovila, da ni pogojev za pogojni odpust, saj tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, kar je relevantno pri presoji o pogojnem odpustu.

Tudi po presoji sodišča je takšna odločitev glede na podatke spisa pravilna. Tožnik je kazen zapora nastopil dne 31. 7. 2007. V kazen mu je bil vštet čas prebit v priporu od 4. 5. 2006 do 31. 7. 2007. V mesecu juniju in juliju 2010 je bil hospitaliziran zaradi operacije srca. Od 6. 9. 2010 do 15. 10. 2010 je bil iz zdravstvenih razlogov na prekinitvi kazni. Zoper tožnika je bilo podanih več prijav zaradi disciplinskih kršitev oziroma zaradi neprimernega odnosa do strokovne sodelavke oziroma delavca zavoda. Tožnik je zavračal pogovor s strokovnimi delavci, zahteval pa je tudi izločitev uradnih oseb oziroma strokovnih delavcev iz postopka odločanja o pogojnem odpustu. Mnenje strokovne komisije ZPKZ Dob je bilo, da pogojnega odpusta ne predlaga, ker je bil že večkrat kaznovan zaradi raznovrstnih kaznivih dejanj, nima kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, je odklonil delovno terapijo, ima neurejeno kazen in ne vrača protipravno pridobljene premoženjske koristi. Na osnovi tega zaključuje, da ni mogoče dati ocene, da je utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Da pogojnega odpusta ne predlaga, je bilo tudi mnenje strokovne komisije ZPKZ Maribor. S takšno odločitvijo se strinja tudi sodišče in je tožnik tudi s tožbenimi navedbami ne more omajati. Kot izhaja iz 88. člena KZ-1 zdravstveno stanje ni okoliščina, ki bi vplivala na pogojni odpust, saj je osebam, ki prestajajo kazen zapora, zdravstvena oskrba zagotovljena. Nenazadnje je bil tožnik tudi tekom prestajanja kazni zapora operiran. Sicer pa se glede na podatke spisa tudi sodišče strinja z zaključkom, da glede na zgoraj navedena dejstva, ni mogoče zaključiti, da je utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Pri tem sodišče dodaja, da okoliščina, da so pri obravnavi tožnikove vloge sodelovale osebe, zoper katere je tožnik vložil ovadbo, ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).