Jedro

Po 39. členu ZDRS velja za državljana RS, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS imel državljanstvo RS in SFRJ, kar pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise, ki so veljali od njenega rojstva pa do njene smrti. Med te predpise spada tudi zakon o državljanstvu FLRJ, ki je noveliran v 2. odstavku 35. člena določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri je bil med denacionalizacijskim postopkom uveden postopek ugotavljanja državljanstva, se pri tem nelojalnega ravnanja kot pogoja za nepridobitev državljanstva FLRJ ne ugotavlja. Navedena zakonska določba pomeni zakonsko fikcijo, da ta razlog pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov FLRJ zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZD FLRJ, vselej obstoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za splošne, notranje in zadeve obrambe - Oddelka za notranje zadeve občine z dne 9.8.1993. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje izdal odločbo v postopku uvedenem na zaprosilo Sekretariata za planiranje, družbene dejavnosti, gospodarstvo in prostorsko urejanje občine v smislu 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji. Z odločbo je bilo ugotovljeno, da je F.P. umrl v Avstriji 12.10.1958, njegova žena, pa je umrla v Avstriji dne 12.4.1987. Ob smrti nista bila državljana Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do njune smrti, nista štela za jugoslovanska državljana. Na pritožbene ugovore, da je dejansko stanje ugotovljeno zmotno, da ni sprejemljiva navedba organa prve stopnje, da bi se zgolj zaradi formalnega članstva v Kulturbundu zakonca P. pregrešila zoper narodne in državne koristi narodov FLRJ, da bi morali biti podani vsi trije kumulativno zahtevani pogoji iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ za nepridobitev državljanstva in da je sicer tako tolmačenje povojne zakonodaje v nasprotju s črko in duhom nove slovenske ustave, tožena stranka ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje pravilna in povsem v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da sta imenovana bila sicer državljana Kraljevine Jugoslavije, vendar zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ z dnem 28.8.1945 nista postala državljana FLRJ, ker sta bila osebi nemške narodnosti in sta že pred osvoboditvijo pobegnila v tujino. Nesporen dokaz o nemški narodnosti je članstvo v okupatorjevi nacistični organizaciji Kulturbund, ki je izvajala raznarodovalno politiko na slovenskem in organizirala razseljevanja in katere člani so bile lahko le osebe nemške narodnosti. Organ prve stopnje ni posebej ugotavljal obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, kar je v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji. Izvedel je postopek v skladu z 39. členom zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem se državljanstvo presoja po prej veljavnih predpisih in sedanja slovenska ustava na takratne predpise in delovanje posameznikov med okupacijo nima nikakega vpliva. Tožena stranka zato ni našla razlogov za spremembo s pritožbo izpodbijane odločbe.

Tožnica navaja, da je 35. člen zakona o državljanstvu FLRJ določil, da niso postali državljani nove Jugoslavije: 1) osebe nemške narodnosti, 2) ki so bile na dan 28.8.1945 v tujini in 3) so se med ali pred vojno s svojim nelojalnim vedenjem pregrešile zoper narodne in državne interese narodov FLRJ. Gre za pogoje, ki so morali nastopiti kumulativno. V primeru zakoncev P. ta tretji pogoj, ki bi jima omogočil pridobiti državljanstvo FLRJ, to je nelojalno vedenje, ni izpolnjen, saj samo članstvo v neki organizaciji brez ugotavljanja individualne krivde na konkretnem dejanju, ne more biti podlaga za sklep o lojalnem ali nelojalnem vedenju neke osebe. Tožnica poudarja, da zakonca P. nista bila v nobenem pogledu nelojalna do narodov in države FLRJ. Zaradi sklicevanja tožene stranke na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen pa v predhodnem postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati nelojalnega vedenja oziroma se toženi stranki s tem ni potrebno ukvarjati. Tožnica je mnenja, da je uporaba 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ v nasprotju z ustavo Republike Slovenije (14. člen - enakost pred zakonom, 32. člen - svoboda gibanja, 61. člen - svobodno izražanje narodne pripadnosti) in je zato uporaba teh predpisov v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Sicer pa je bil pomanjkljiv tudi postopek pred upravnim organom, saj tožnici ni bila dana možnost, da bi bila zaslišana v postopku, kjer bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev o stvari oziroma bi lahko varovala svoje pravice in pravne koristi. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po 39. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/01-I, 30/91-I, 38/92) velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije (SFRJ) oziroma povojne Jugoslavije. S pravkar navedeno določbo se zagotavlja kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi in pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo.

Med prej veljavne predpise v smislu 39. člena ZDRS spada tudi zakon o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati 28.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48).

Zakon o državljanstvu FLRJ je v 2. odstavku 35. člena določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Sodišče glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in nanj uporabljenega materialnega zakona, kakor izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe organa prve stopnje, nima pomislekov. Po podatkih spisov ni spora o tem, da tožničina pravna prednika že ob uveljavitvi zakona o državljanstvu nista bila na območju bivše Jugoslavije. To dejstvo je bilo eden od treh pogojev za nepridobitev državljanstva povojne Jugoslavije v smislu 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ poleg že navedenega nelojalnega vedenja proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in dejstva, da je bila prizadeta oseba nemške narodnosti. Tožnica tudi ne prereka pravilnosti ugotovitve tožene stranke in posredno s tem organa prve stopnje, da sta bila njena pravna prednika člana uvodoma navedene organizacije Kulturbund oziroma mati tudi članica organizacije Frauenschaft štajerske domovinske zveze in višja funkcionarka NSDAP. Sodišče se strinja z dokazno oceno tožene stranke, ki je članstvo tožničinih pravnih prednikov v navedenih pred in medvojnih organizacijah Nemcev živečih izven matične države štela za dokaz, da sta bili osebi nemške narodnosti.

Tožnica tudi navaja, da toženi stranki glede na določbo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega vedenja tožničinih prednikov proti narodnim in državnim koristim FLRJ, pripominja pa, da ta tretji pogoj za nepridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne Jugoslavije ni bil izpolnjen. Sodišče navedeni pripombi ni moglo slediti. Navedena zakonska določba v kontekstu zakona o denacionalizaciji pomeni zakonsko fikcijo, da razlog nelojalnega ravnanja pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, vselej obstaja, kar pomeni, da obstoja tega razloga v postopkih ugotavljanja državljanstva uvedenih po 3. odstavku 63. člena zakona o denacionalizaciji sedaj upravni organ ni dolžan dokazovati, stranka v postopku pa ni upravičena izpodbijati. V zvezi s tožbenimi pripombami glede ustavnosti uporabe zakona o državljanstvu FLRJ z novelami, sodišče pripominja, da se v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) v Sloveniji kot predpis Republike Slovenije lahko le smiselno uporablja predpis bivše zvezne države, če je v SFRJ in torej tudi v Sloveniji veljal ob uveljavitvi navedenega ustavnega zakona. Tožničina prednika pa nista bila vpisana v evidenco državljanov povojne Jugoslavije v času veljavnosti prej navedene določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ki je veljal le do uveljavitve zakona o državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 38/64). Organ prve stopnje je zato samo ugotavljal dejstvo, ali sta bila tožničina pravna prednika vpisana v evidenco državljanov povojne Jugoslavije in razloge, zaradi katerih nista postala njena državljana po takrat veljavnih predpisih. Pri ugotavljanju tega dejstva pa je organ dolžan upoštevati predpise, ki so veljali v posameznem časovnem obdobju na območju bivše Jugoslavije. Presoja skladnosti z ustavo Republike Slovenije se torej lahko nanaša na zakon oziroma predpis z isto časovno veljavnostjo. Tožena stranka je izvedla postopek ugotavljanja državljanstva v skladu z načelom izraženim v 39. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem je za državljanstvo posameznika v določen časovnem obdobju bil odločilen predpis, ki je takrat urejal to pravno vez posameznika do države. Sodišče se strinja s pojasnilom tožene stranke, da sedanja slovenska ustava na takratne predpise, ki so urejali državljanski status posameznikov, nima nikakršnega vpliva. Tožbenega ugovora o pomanjkljivosti postopka, ker tožnica ni bila zaslišana, sodišče ni upoštevalo, ker tožnica v tožbi članstva svojih prednikov v prej navedenih organizacijah kot tudi značaja navedenih organizacij ne prereka. Zato po oceni sodišča dejstvo, da v postopku pred izdajo odločbe organa prve stopnje tožnica ni bila zaslišana, ni moglo vplivati na drugačno odločitev o stvari, zaradi česar navedena kršitev pravil postopka ni bila bistvena.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.