Jedro

Pritožnica je pravilo iz prvega odstavka 287. člena OZ uporabila v trenutku, ko je plačilo izvedla in določila, na račun katerih obveznosti (po katerih računih) izpolnjuje obveznost. Kasnejša enostranska izjava v odgovoru na tožničino odpoved pogodbe ne more spremeniti pravila o vštevanju izpolnitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v I. točki spremeni tako, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati znesek po 5.573,69 EUR mesečno za čas od 1. 12. 2016 do dneva izdaje sodbe, tj. 13. 3. 2019, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. v naslednjem mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek, tj. glede uporabnine od dneva izdaje sodbe dalje do odstranitve plakatnikov in vrnitve posesti nad vsemi plakatnimi mesti, pa se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo o dne 24. 12. 2016 vloženi tožbi odločilo tako, da je: (I) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača zneske po 5.573,69 EUR mesečno od 1. 12. 2016 dalje do dneva odstranitve plakatnikov in vrnitve posesti nad vsemi plakatnimi mesti (navedenimi na straneh 2 do 4 izreka izpodbijane sodbe), skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. v naslednjem mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; (II) toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača pravdne stroške v višini 726,71 EUR, v primeru zamude s plačilom v določenem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do izpolnitve obveznosti.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pritožnici (toženki) naložilo plačilo uporabnine za uporabo prostora za oglaševanje za čas od 1. 12. 2016 dalje do odstranitve plakatnikov.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje pritožbeno neizpodbijano dejansko stanje: - pravdni stranki sta 17. 3. 2014 sklenili Pogodbo o izvajanju oglaševanja na drogovih za čez cestne transparente in s plakatniki na drogovih javne razsvetljave št. 4783-8/2014 (v nadaljevanju: Pogodba; priloga A2). Pogodba je bila sklenjena za obdobje petih let od sklenitve, tj. do 17. 3. 2019; - s Pogodbo je tožnica zagotovila toženki oglaševalska mesta na njenem območju, ta pa se je zavezala plačati najemnino v točno določenem znesku; - toženka je 10. 10. 2016 prejela dopis tožnice, s katerim jo ta poziva na plačilo zapadlih obveznosti in odpoveduje pogodbo; - toženka je odstop od pogodbe zavrnila, ker je menila, da niso izpolnjeni pogoji za njeno odpoved (priloga B4); - toženka višine mesečnega zneska uporabnine ni prerekala.

7. Sporno vprašanje je, ali je tožnica Pogodbo pravilno odpovedala. Tožnica zahteva plačilo uporabnine od 1. 12. 2016 dalje, ker toženka najetega reklamnega prostora ne izprazni, čeprav od 30. 11. 2016 dalje toženka plakatnike uporablja brez pravne podlage. Toženka meni, da tega ni dolžna storiti, da tožnica do uporabnine zaradi prenehanja Pogodbe ni upravičena, ker tožnica od Pogodbe ni pravilno odstopila. Da ni pravilno odstopila, zatrjuje na naslednjih dveh podlagah: 1) najprej niso bili izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe, saj je toženka obveznosti po zadnjem opominu plačala, celo preplačala, in to preden je prejela zadnji opomin; 2) tožnica ni upoštevala v Pogodbi določenega načina odstopa od pogodbe (od pogodbe bi lahko odstopila šele 14. 11. 2016).

8. Pritožnica zatrjuje neobrazloženost izpodbijane sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Drži da je obrazložitev sodišča prve stopnje skopa, vendar ima razloge o odločilnih dejstvih, tako da se sprejeto odločitev da preizkusiti. Kolikor pa so razlogi v posameznem delu pomanjkljivi, jih dopolnjuje višje sodišče. 9. Pritožnica zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj toženka ne bi prerekala trditev tožnice, da je za izterjavo svojih terjatev proti toženki morala sprožiti več postopkov in da je v času odpovedi pogodbe toženkin dolg znašal 124.128,22 EUR. Zato je zmotno štelo, da se ta dejstva štejejo za priznana skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla konkretne trditve, s katerimi je dolgu v zatrjevani višini 124.128,22 EUR nasprotovala. V drugi pripravljalni vlogi je zapisala: „Tožeča stranka v zadnji pripravljalni vlogi izpostavlja tako odprte kot tudi že zaključene zadeve pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ki s predmetno zadevo nimajo nobene zveze in so popolnoma irelevantne za predmetni postopek. Še več, tožeča stranka navaja, da naj bi ji bila tožena stranka dolžna 124.128,22 EUR zgolj na podlagi lastnih ocen. Od vseh navedenih zadev je, kot je pravilno ugotovila tudi tožeča stranka sama, do zaključka prišlo zgolj v eni, zato je več kot očitno, da gre že pri sami višini zgolj za subjektivno oceno tožeče stranke. Tožeča stranka pa pri vsem tem niti ne navaja, zakaj naj bi bili ti postopki pomembni za predmetni postopek, kar kaže na to, da želi zgolj očrniti toženo stranko ter s tem utemeljevati svoj tožbeni zahtevek. Višina dolga bodisi zgolj v pravnomočno zaključeni zadevi, ki jo navaja tožena stranka, bodisi v vseh navedenih zadevah ne more biti razlog za odpoved pogodbe.“

10. Pritožbena graja v tem delu ni utemeljena. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2017 konkretno odgovorila na toženkin ugovor, v katerem je toženka trdila, da je znesek po opominu 21.896,73 EUR (priloga B2) plačala oziroma celo preplačala, saj je 6. 10. 2016 plačala 22.294,76 EUR. Pritožnica je zatrjevano dejstvo plačila dokazovala s Pregledom prometa z dne 31. 10. 2016 (priloga B3; v nadaljevanju Pregled prometa). Tožnica je v tej vlogi navedla, da proti toženki vodi več pravdnih postopkov. Te je v štirih alinejah natančno opredelila tako po opravilnih številkah sodnih zadev kot po zneskih vtoževanih terjatev. V zadnji alineji je celo zapisala, da sta stranki ravno pred dobrimi tremi tedni (pred 18. 4. 2017) sklenili sodno poravnavo, po kateri se je toženka za obveznost iz spisa Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 350/2016 tožnici zavezala plačati 38.152,67 EUR. Vse tožbe, z izjemo tožbe I Pg 67/2017, so bile vložene pred odpovedjo pogodbe. Sodišču prve stopnje je predlagala dokaz z vpogledom v sodne spise, navedene v štirih alinejah dokaznega predloga. Toženka je v naslednji pripravljalni vlogi odgovorila le, da te pravdne zadeve s predmetno zadevo nimajo nobene zveze in so popolnoma nepomembne za ta postopek. Pri čemer pa toženka ni pojasnila, v zvezi s katerimi pogodbami pa naj bi bili potem ti odprti postopki v zvezi. O tem ni navedla nobenih konkretnejših trditev in tudi ni navedla (velja tudi za pritožbo), zakaj tega ni storila, ko pa je bila stranka vseh štirih pravdnih postopkov (to dejstvo se šteje za priznano na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej drugi odstavek 214. člena ZPP pravilno uporabilo, saj se kot priznana dejstva štejejo tudi tista dejstva, ki jih nasprotna stranka sicer zanika, vendar pri tem ne navede nobenih konkretnih razlogov.

11. Pritožnica neuspešno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je celotno obveznost do tožnice iz zadnjega opomina plačala še preden je prejela zadnji opomin in odpoved, zato niso bili izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe.

12. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2017 navedla, da iz predloženega Pregleda prometa izhaja, da je toženka plačala druge račune. Zadnji opomin se nanaša na račune št. 166-2016, 167-2016, 218-2016, 219-2016, 243-2016, 244-2016, 277-2016 in 278-2016, medtem ko iz Pregleda prometa izhaja, da je toženka plačala račune št. 336-2014, 043-2015, 059-2015, 315-2014. Toženka je sicer v naslednji pripravljalni vlogi (prva pripravljalna vloga z dne 4. 4. 2016) vztrajala, da je plačila iz Pregleda prometa opravila na račun obveznosti iz zadnjega opomina, celo več, navedla je, da naj bi plačala celo več, kot je po opominu bila dolžna. O tem je tožnico tudi opozorila z dopisom z dne 28. 10. 2016, s katerim je zavrnila odpoved pogodbe. Nadalje je navedla, da če že iz kronologije opominov in plačila ni bilo razvidno, da se plačila nanašajo na obveznosti iz opomina, pa je toženka vsaj v dopisu, s katerim je zavrnila tožničin odstop od pogodbe, dala jasno vedeti, na kaj se plačilo nanaša. Pri tem se je sklicevala na prvi odstavek 287. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki določa, da se v primeru več istovrstnih obveznosti le-te plačujejo po vrstnem redu, ki ga določi dolžnik.

13. Ne drži trditev, da je pritožnica obveznosti po zadnjem opominu poravnala s plačili iz Pregleda prometa. Pritožnica je pravilo iz prvega odstavka 287. člena OZ uporabila v trenutku, ko je plačilo izvedla in določila, na račun katerih obveznosti (po katerih računih) izpolnjuje obveznost. Kasnejša enostranska izjava v odgovoru na tožničino odpoved pogodbe ne more spremeniti pravila o vštevanju izpolnitve, oziroma, kot to poudarja tožnica skozi celoten postopek, pokaže na toženkino prilagajanje trditev vsakokratni situaciji. Da pritožnica s plačili iz Pregleda prometa ni izpolnila obveznost iz zadnjega opomina, nazorno pokaže tudi primerjava plačanega zneska (22.294,76 EUR) in zneska opomina (21.896,73 EUR). Ni razumno, pa tudi trditveno v ničemer podkrepljeno, zakaj bi toženka za obveznost po računih iz zadnjega opomina plačala več.

14. Pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z uresničitvijo odstopnega upravičenja. Navaja, kako bi tožnica morala pravilno izpeljati odstop od pogodbe, da bi bil učinkovit: 1) po nastopu zamude bi morala toženki dati opomin za plačilo, 2) toženka bi imela čas, da v roku 30. dni obveznost plača, 3) šele nato bi tožnica lahko pravno veljavno izjavila, da odstopa od pogodbe. To, navaja, izhaja iz zadnjega odstavka 6. člena in 11. člena Pogodbe. Namesto tega je sodišče prve stopnje Pogodbo zmotno razlagalo tako, da lahko tožnica odstopi od pogodbe takoj, tj. z enostransko izjavo s takojšnjim učinkom v primeru neplačevanja najemnin. Sodišče ni upoštevalo, da je treba po 6. členu Pogodbe izvesti postopek opominjanja, šele nato sme tožnica odstopiti od pogodbe.

15. Da ima tožnica pravico z enostransko izjavo s takojšnjim učinkom odstopiti ali odpovedati Pogodbo v primeru neplačevanja pogodbenih obveznosti, je določeno v prvi alineji 11. člena Pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zoper toženko že vodila več pravdnih postopkov, da terjatev znaša 124.128,22 EUR (razloge o tem je višje sodišče navedlo zgoraj), s tem je izpolnjen pogoj za odstop od pogodbe. Ker so pogoji za odstop od pogodbe določeni v 6. členu Pogodbe, jih torej sodišče prve stopnje ni spregledalo, hkrati pa je s tem tudi odgovorilo na pritožničine trditve o potrebi po posebnem opominjanju. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo Pogodbo, ko je navedlo, da pogoji za odstop od pogodbe zaradi neplačila pogodbenih obveznosti niso določeni v 11. členu Pogodbe. Določeni so v zadnjem odstavku 6. člena Pogodbe. V 11. členu Pogodbe sta stranki iz tega razloga le določili takojšnje učinkovanje odstopne izjave. Določbe Pogodbe, ki se se nanašajo na učinke odstopa iz razloga drugih kršitev Pogodbe (glej drugo alinejo 11. člena in drugi odstavek 11. člena), za odločitev v tem sporu niso pomembne. Po zadnjem odstavku 6. člena Pogodbe pa odstopno upravičenje nastopi že, če izvajalec (toženka) po zamudi s plačilom ne plača obveznosti tudi v 30 dnevnem roku potem, ko jo naročnik (tožnica) opomni, torej pozove k plačilu.

16. Da je tožnica k plačilu zaostalih obveznosti toženko večkrat izrecno pozvala, opomnila k plačilu, izhaja tudi iz dokazanega dejstva, da je tožnica za plačilo obveznosti proti toženki vodila več pravdnih postopkov, enega od njih (I Cpg 350/2016) je že zaključila s sodno poravnavo. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da tudi sodno pozivanje za plačilo obveznosti pomeni opominjanje k izpolnitvi (prim. sodbo in sklep VSL, I Cpg 1366/2014, in v njej navedene odločbe VSRS). V tem postopku se je tudi izkazalo, da niso utemeljene trditve o plačilu računov iz zadnjega opomina.

17. Iz dosedanje obrazložitve višjega sodišča izhaja, da ni utemeljena pritožba v delu, v katerem pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo njenega zakonitega zastopnika, ki bi vedel povedati o tem, kar je navedla v vlogi z dne 9. 5. 2017, oziroma ni navedlo razlogov, zakaj dokaza ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je odločilo na podlagi listinskih dokazov, odločilo pa je tudi ob uporabi pravila iz drugega odstavka 214. člena ZPP. S tem je stranki pojasnilo, zakaj predlaganega zaslišanja ni izvedlo. Ni treba, da sodišče o zavrnitvi izvedbe posameznega dokaza navede izrecne razloge, zadošča, da to izhaja iz celotne obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnica je v vlogi z dne 9. 5. 2017 zatrjevala, da obveznosti v višini 124.128,22 EUR ni, da znesek nima zveze s Pogodbo, da pa je sicer obveznost po Pogodbi v celoti izpolnjena in, da tožnica ni pravilno odstopila od pogodbe. Pravilna razlaga pogodbenega prava ni stvar dokazovanja, temveč gre za uporabo materialnega prava. V zvezi z zatrjevanim celotnim plačilom obveznosti pritožnica ni navedla nobenih drugih konkretnih trditev, do katerih se nista opredelili sodišče prve stopnje in sedaj višje sodišče, sicer pa izvedba dokaza v informativne namene ni dopustna. Sodišče izvede dokaz zaradi dokazovanja konkretno zatrjevanega dejstva (prvi odstavek 213. člena ZPP). Temu trditvenemu bremenu pritožnica na prvi stopnji ni uspela zadostiti.

18. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo iz razloga, na katerega je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Odločitev je zmotna v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo uporabnine od dneva izdaje sodbe dalje do dneva odstranitve plakatnikov in vrnitve posesti nad vsemi plakatnimi mesti. Pravna podlaga za obogatitveni zahtevek je le korist, ki je uporabniku stvari že nastala oziroma prikrajšanje, do katerega je že prišlo. Plačilo uporabnine ni izjema iz 311. člena ZPP, po kateri bi bilo dopustno toženko obsoditi tudi na plačilo v bodoče, po sodbi zapadle uporabnine (prim. sodbo VSRS, II Ips 393/2007, sodbo VSL, I Cp 1776/2018, sodbo in sklep VSL, I Cp 3392/2015). V tem delu je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

19. Višje sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 306. člena ZPP). V delu, v kateri je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, odločitev višjega sodišča temelji na šesti alineji 358. člena ZPP. V zavrnilnem delu odločitev temelji na 353. členu ZPP.

20. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), mora pa na isti podlagi tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče je stroške odmerilo v višini 279,99 EUR, kar zajema: 375 točk za odgovor na pritožbo (1. točka 21. tar. št. Odvetniške tarife – OT; višje sodišče je upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki ga je določila tožnica pred sodiščem prve stopnje in ga je pritožbeno neizpodbijano upoštevalo tudi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških), povečano za materialne stroške (2%) in davek na dodano vrednost.