Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno o obstoju kaznivega dejanja krive ovadbe po I. odst. 288. čl. KZ vezalo na ugotovitev, da ob (nezakonitem) ravnanju obeh policistov niso nastale tako hude in v tolikšnem obsegu telesne poškodbe, kot je to v svoji pritožbi zoper ravnanje obeh policistov zatrjeval obdolženec, ampak da so bile te poškodbe mnogo milejše in da je zato obdolženec storil očitno kaznivo dejanje. Ob obravnavi pritožbe obdolženca pa je sodišče druge stopnje izpodbijano obsodilno sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 3. točki 358. čl. ZKP, saj je ugotovilo, da so bila sicer odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno - oprostilno sodbo, da obdolžencu ob izkazanih telesnih poškodbah ni mogoče očitati direktnega naklepa, da je torej oba policista zavestno in hote naznanil, da sta storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav naj bi vedel, da ga nista storila.

Izrek

Pritožbi obdolženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega Z. D. iz razloga po 3. točki 358. čl. ZKP o p r o s t i o b t o ž b e , da je drugega naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je vedel, da ga ni storil, s tem, ker je dne 22.4.2002 ob 10.15 uri v Uradu direktorja PU Kranj, opozorjen na posledice krive ovadbe, ovadil policista PP Tržič J. S. in K. R., da sta se dne 15.3.2002 v Tržiču, med izpraševanjem v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja tatvine hranilne knjižice nenormalno in nedostojno vedla proti njemu, ga vklenila, pretepla z udarci po hrbtu in nogah, mu povzročila odrgnine na zapestju od betonskega stebra, ga lasala, mu zategnila lisice tako, da od bolečin storaj ni čutil rok, čutil pa je vročo kri, ki mu je tekla po roki, s tem pa naj bi mu pretrgala žile ali poškodovala živec, torej je prijavil policista, da sta storila kaznivo dejanje kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po čl. 270 KZ, čeprav je vedel, da dejanje ni bilo storjeno, saj je bilo z zdravniškim pregledom istega dne ugotovljeno, da ima le sledi poškodb in sicer oteklino na obeh zapestjih ter odrgnino na 3. in 5. prstu desne roke kot posledico upiranja pri vklepanju;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje krive ovadbe po čl. 288/I KZ.

Po čl. 96/I ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz

1. do 5. točke II. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po čl. 288/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo tri leta in ga oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženec ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predloga ni podal. Višja državna tožilka A. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije pisnega predloga v zvezi s pritožbo obdolženca ni podala, saj je po pregledu le vrnila kazenski spis.

Pritožba je utemeljena.

Kaznivo dejanje krive ovadbe po I. odst. 288. čl. KZ je mogoče storiti le z direktnim naklepom, kar pomeni, da storilec lažno naznani določeno osebo, da je storila uradno pregonljivo kaznivo dejanje, čeprav dobro ve, da tega ni storila. O tem kaznivem dejanju pa nikakor ni mogoče govoriti, če storilec prijavi kakšno resnično dejanje druge osebe ter istočasno zatrjuje, da je to kaznivo dejanje, pri čemer ni pomembno, ali ima naznanjeno dejanje znake kaznivega dejanja.

V obravnavanem primeru pa po prepričanju sodišča druge stopnje v nasprotju z razlogovanjem prvostopnega sodišča izvedeni dokazni postopek v ničemer ni potrdil prvega dela gornjega pravnega razlogovanja. Tako iz listinskih dokazov, kakor tudi iz zagovora obdolženca in izpovedi vseh zaslišanih prič nedvomno izhaja, da sta obdolženega Z. D. 15.3.2002 okoli 20.00 ure v bližini glavne avtobusne postaje v Tržiču ustavila kriminalista Policijske postaje Tržič J. S. in K. R., ker naj bi imela od informatorja podatke, da naj bi bil obdolženec povezan s tatvino hranilne knjižice (kar kasneje ni bilo potrjeno). Ob skladnem zatrjevanju obeh kriminalistov, da naj bi se obdolženec postopku upiral, sta uporabila strokovni prijem in ga vklenila, pri čemer je obdolženec nedvomno utrpel telesne poškodbe, saj te izhajajo tako iz njunih izpovedb, kakor tudi iz zatrjevanja obdolženca in ugotovitev obeh zdravnic. Obdolženec je že na policijski postaji, kamor ga je takoj po dogodku pripeljal s službenim vozilom komandir te postaje, napovedal pritožbo zaradi grobega ravnanja obeh policistov, kar je tudi storil, ko je 29.3.2002, tedaj dva tedna po spornem dogodku, pisno pritožbo naslovil na Policijsko postajo Tržič in v njej zatrjeval, da sta se policista nečloveško oziroma nenormalno in nedostojno vedla do njega, ga pretepala, eden od njiju ga je lasal, ga vklenila in nista hotela upoštevati njegove prošnje, da preveč zategnjene lisice zrahljata. Prav zato so nastale na njegovi roki poškodbe, saj zaradi pretrganih žil in poškodovanega živca del roke sploh ne čuti. Na podlagi takšne prijave obdolženca je bil slednji nato pozvan v Urad direktorja PU Kranj 22.4.2002, kjer je bil sestavljen zapisnik, ki ga je ovaditelj D. podpisal in iz katerega izhaja, da zoper oba policista podaja kazensko ovadbo zaradi njunega ravnanja 15.3.2002 zaradi uveljavljanja odškodninskega zahtevka ter je istočasno tudi podal zahtevo, da se zoper oba policista ustrezno ukrepa.

Takšno dejansko stanje, ki v celoti potrjuje obdolženčeve navedbe, da je v postopku z obema policistoma utrpel telesne poškodbe, že samo po sebi ne nudi osnove za zaključek o obstoju kaznivega dejanja krive ovadbe, saj je obdolženec prijavil dogodek, ki se je v resnici pripetil in katerega intenzivnost vpletene osebe različno interpretirajo z ozirom na dejstvo, kateri strani pripadajo. Poleg tega zaslišana dežurna zdravnica dr. S. L. ni mogla izključiti možnosti, da pri obdolžencu z vklenitvijo ni nastala poškodba živca, kar obdolženec tudi v svoji pritožbi še vedno zatrjuje. S tem pa je že po objektivni plati potrjena več kot polovica navedb obdolženca, ki so služile državnemu tožilcu kot osnova za opis njegovih domnevno lažnih trditev kot elementa storitve očitanega kaznivega dejanja. Za obstoj tega pa je povsem nebistveno, ali je bil obseg obdolžencu prizadejanih poškodb res takšen, kot je to (laično) zatrdil v svoji prijavi in v svojem zagovoru, ali pa je bil manjši, oziroma ga sploh ni bilo (lasanje, brcanje), kot sta to zatrjevala oba kriminalista. Dejstvo je, da o direktnem naklepu tako v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti ne glede na motive, ki so vodili obdolženca pri prijavi zatrjevanega nedopustnega ravnanja obeh policistov, za katerega po zbranih podatkih ni mogoče izključiti možnosti, da pomeni prekoračitev njunih pooblastil. Po drugi strani pa že iz same prijave obdolženca ni mogoče zaključiti, da je prijavil uradno pregonljivo kaznivo dejanje dobro vedoč, da ni bilo storjeno, saj je šlo za prijavo resničnega dogodka in v zvezi z njim po oceni obdolženca za nedopustno ravnanje obeh policistov. Več kot očitno je tudi, da je bil obdolženec zaradi odločitve policije o eventuelni uvedbi disciplinskega postopka zoper oba kriminalista nato povabljen na Policijsko upravo Kranj, kjer je vztrajal pri svojih trditvah in je bil prav zato sestavljen zapisnik o sprejemu ustne kazenskega ovadbe, ki je državnemu tožilcu nudil osnovo za vložitev obtožnega predloga zoper obdolženca. Že po tej plati je torej več kot vprašljiv zaključek o obstoju takoimenovanega voljnega elementa kot obvezne sestavine direktnega naklepa.

Vse našteto pa po oceni pritožbenega sodišča predstavlja okoliščine, ki vzbujajo najmanj utemeljen dvom glede obstoja objektivnih in subjektivnih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter je zato sodišče druge stopnje ugodilo pritožbenim navedbam obdolženca, da očitanega kaznivega dejanja ni storil in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo oprostilno sodbo ter posledično s stroški postopka obremenilo proračun.