Jedro

Stališče, da nasilje okupatorja nad tožnikom preneha z njegovim vstopom v vojaške formacije NOV, je zavzelo že Vrhovno sodišče v sodbi I Up 168/2002 z dne 29. 10 2004, v kateri je poleg tega poudarilo, da že pojmovno ni mogoče, da se nekdo z orožjem bori proti nasilju okupatorja in je istočasno žrtev takšnega nasilja. To pomeni, da vojno nasilje nad tožnikom ni trajalo zahtevano časovno obdobje treh mesecev, obenem pa, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Na odločitev, da pogoji za priznanje položaja begunca iz ZZVN niso izpolnjeni, tudi ne more vplivati sprememba tožnikovega položaja kot vojnega veterana (po ZUJF), oziroma ukinitev ene od pravic, ki mu je bila priznana po drugem zakonu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je tožnikovo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – begunca z izpodbijano odločbo zavrnil ter ugotovil, da stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik dne 15. 1. 2013 vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca, ker je bil kot mladoletnik izpostavljen nasilnim dejanjem politične policije, sodelavca agresorja v Ljubljani. V vlogi je navedel, da pogoje za priznanje statusa izpolnjuje zato, ker je pobegnil (iz Ljubljane) pred vojnim nasiljem, nasilje nad njim pa naj bi trajalo dlje kot tri mesece, saj je Ljubljano zapustil 28. 12. 1943 in odšel v partizane, domov pa se je vrnil 15. 5. 1945. Tožnik je vlogi priložil kopijo članka, kjer je opisano zatrjevano nasilje ter odločbo o priznanju aktivne udeležbe v NOB od 28. 12. 1943 do 15. 5. 1945 in posebne dvojne delovne dobe, odzval pa se je tudi na vabilo upravnega organa in podal izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Na podlagi podatkov, ki jih je posredoval tožnik ter na podlagi določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN), ki se nanašajo na opredelitev statusa žrtve vojnega nasilja (v nadaljevanju ŽVN), prvostopni organ ugotavlja, da je bil tožnik izpostavljen nasilnim dejanjem politične policije, sodelavcev agresorja na ... v Ljubljani, da je bil zaradi teh nasilnih dejanj prisiljen vključiti se v partizanske odrede ter da ima priznan status vojnega veterana, ki ga izkazuje predložena odločba o priznanju aktivne udeležbe v NOB in o priznanju posebne dvojne delovne dobe. V nadaljevanju prvostopni organ ob upoštevanju določb Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) ugotavlja, da ne ZZVN ne ZVV nimata določb o nezdružljivosti obeh statusov. V 9. členu ZZVN je celo določeno, da ni mogoče odkloniti priznanja statusa ŽVN samo zato, ker je oseba že pridobila status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu. Prepovedano je le kumuliranje istovrstnih pravic iz različnih statusov. Zato je za priznanje statusa ŽVN pomembno le, ali je podano dejansko stanje, ki ga za priznanje statusa zahteva zakon (ZZVN). Zgolj udeležba v NOB tako ne more biti razlog za to, da se tožniku zahtevani status ne prizna. Vendar pa po presoji prvostopnega organa s tem, ko se je tožnik vključil v NOV, niso več podani pogoji iz 1. člena ZZVN, to je izpostavljenost nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Šteti je, da je nasilje okupatorja prenehalo z vstopom tožnika v vojaške formacije NOV. Pojmovno namreč ni mogoče, da se nekdo z orožjem bori proti nasilju okupatorja in je istočasno ŽVN. To pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa in pravic ŽVN, saj nasilje nad njim ni trajalo neprekinjeno tri mesece, kot se zahteva po določbah 3. člena ZZVN, pač pa le čas od pobega do prihoda v partizane. Za čas bivanja v partizanih pa tožniku iz že navedenih razlogov statusa ŽVN ni mogoče priznati in zato tožnik pogojev za priznanje zahtevanega statusa ŽVN ne izpolnjuje.

Drugostopni upravni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa poudari, da prvostopni organ tožnikove zahteve ni zavrnil zato, ker ima tožnik priznan status vojnega veterana, temveč zato, ker je ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa po določbah ZZVN. Pri odločanju namreč ni bilo mogoče iti mimo dejstva, da je bil tožnik v istem obdobju, za katerega uveljavlja status begunca, udeleženec NOV ter da je bil v vojaško formirani enoti NOV. Prisilno mobilizirane osebe je med ostale ŽVN zajel šele ZZVN, medtem ko pred tem osebe, ki so bile podvržene temu ukrepu, statusa ŽVN niso imele. Tudi tem osebam pa status ŽVN pripada le, če je prisilna mobilizacija trajala najmanj tri mesece in zgolj do vključitve v NOV. Pritožbeni organ sicer verjame tožniku, da je bil po priključitvi NOB v še večji meri izpostavljen vojnemu nasilju, vendar ne kot begunec po ZZVN, pač pa kot oborožen pripadnik NOV.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo odločbe. V tožbi navaja, da je že v postopku pred upravnim organom izpostavil okoliščine, zaradi katerih mu poleg že priznanega statusa vojnega veterana pripada tudi status ŽVN. Organ prve stopnje je sicer korektno ugotovil dejansko stanje glede nasilja, vendar je povsem napačno sklepal, da je bil tožnik izpostavljen nasilju le nekaj dni, do prihoda v partizansko enoto. Po prepričanju tožnika je za priznanje statusa pomembno dejstvo, da je kot mladoletnik moral zapustiti dom, prekiniti šolanje in trpeti usodo pregnanca, ki ga je treba neusmiljeno pokončati. Nošenje orožja pri tem ni pomembno. Kot zmotno opredeli stališče pritožbenega organa, da ni mogoče na podlagi enakega dejanskega stanja uveljaviti statusa po dveh različnih zakonih. Gre za izbirno pravico, ki je upravičencu ni mogoče odreči. Za absurdno šteje tudi stališče glede prisilnih mobilizirancev, po katerem le-tem v primeru, če je mobilizacija trajala manj kot tri mesece in zgolj do vključitve v NOV, status ŽVN ne pripada. Žrtve vojnega nasilja so dejansko bili vsi tisti, ki so bili brez lastne krivde prizadeti od okupatorja oziroma njegovih pomagačev. Če je tistim, ki so se nasilju upirali (borcem NOB), po ZUJF odvzeta neka pravica (do dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja), bi to ne smelo pomeniti, da so izključeni iz temeljne pravice tudi tisti, ki so žrtve vojnega nasilja (in ki jim pravica ni odvzeta). Zato tožnik meni, da mu gre pravica do dopolnilne zdravstvene zaščite, ki mu je kot partizanu odvzeta neupravičeno, vsaj kot žrtvi vojnega nasilja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane določbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopne odločbe.

V zadevi namreč ni sporno, da je bil tožnik izpostavljen nasilnim ukrepom okupatorja oziroma njegovih sodelavcev ter da je pred nadaljnjim (vojnim) nasiljem pobegnil. Sporno je trajanje nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, ki mora biti v skladu s 3. členom ZZVN podano neprekinjeno najmanj tri mesece, oziroma združljivost omenjenega tožnikovega položaja (begunca) z njegovo, ravno tako nesporno, aktivno udeležbo (kot partizana) v NOV. V tem pogledu pa tudi sodišče, enako kot upravna organa, meni, da je nasilje okupatorja nad tožnikom prenehalo z njegovim vstopom v vojaške formacije NOV. Enako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi I Up 168/2002 z dne 29. 10 2004, v kateri je poleg tega poudarilo, da že pojmovno ni mogoče, da se nekdo z orožjem bori proti nasilju okupatorja in je istočasno žrtev takšnega nasilja. To pa v konkretnem primeru pomeni, da zatrjevano vojno nasilje nad tožnikom ni trajalo zahtevano časovno obdobje treh mesecev, obenem pa to pomeni, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje statusa ŽVN in da torej tožnik s svojo zahtevo ni mogel uspeti.

Tožnikova mladoletnost ter ostale osebne okoliščine, ki so obstajale ob pobegu in jih tožnik navaja v tožbi, z ozirom na zakonsko ureditev niso pomembne za odločitev. Pač pa ni nepomembno nošenje orožja, saj se s tem izkazuje tožnikova aktivna udeležba v NOV, ki je bila nenazadnje ključna pri priznanju tozadevnega statusa (partizana) in pri priznanju pravic iz tega naslova. Relevantna za odločitev pa tudi ni primerjava tožnikovega položaja s položajem prisilnih mobilizirancev in torej oseb, katerih položaj je od tožnikovega bistveno različen. Na odločitev pa z ozirom na že navedene razloge, po katerih glede na ugotovljeno dejansko stanje pogoji za priznanje položaja begunca iz ZZVN niso izpolnjeni, tudi ne more vplivati sprememba tožnikovega položaja kot vojnega veterana (po ZUJF), oziroma ukinitev ene od pravic, ki mu je bila priznana po drugem zakonu (ZVV).

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.