Jedro

Vrednost izpodbijane odločitve, ki se nanaša na denarni zahtevek posamezne tožnice v razmerju do posamezne toženke, ne presega revizijskega praga.

Vrednosti izpodbijane odločitve, ki glede nedenarnega zahtevka odpade na posamezno tožnico v odnosu do posamezne toženke, ni mogoče ugotoviti, saj tožnici vrednosti zahtevka 7.036,82 EUR nista diferencirali.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka in druga tožena stranka krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnici sta prvotno vtoževali solidarno plačilo 4.960.850 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V prvem sojenju je bil glede druge tožnice zahtevek pravnomočno zavrnjen, glede prve tožnice pa odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka je nato (v skladu z napotili pritožbenega sodišča) zahtevek popravila, vanj pa vključila poleg prve tudi drugo tožnico, tako da sta tožnici zahtevali, da je: prva toženka dolžna plačati tožnicama znesek 7.036,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2002 dalje do plačila; druga toženka dolžna plačati tožnicama znesek 7.036,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2002 dalje do plačila; tretja toženka dolžna plačati tožnicama obveznice Slovenske razvojne družbe v višini 7.036,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2002 dalje do plačila; četrta tožena stranka dolžna plačati tožnicama obveznice Slovenske odškodninske družbe v višini 7.036,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2002 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožnicama naložilo nerazdelno v plačilo stroške posamezne tožene stranke.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnic delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje glede odločitve, ki se nanaša na drugo tožnico, razen glede odločitve o pravdnih stroških, razveljavilo (1. točka); glede odločitve, ki se nanaša na prvo tožnico, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v odločitvi glede prve tožene stranke in v odločitvi o pravdnih stroških (2. točka); glede odločitve zoper drugo, tretjo in četrto toženo je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (3. točka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka (4. točka).

4. Zoper navedeno odločitev sta tožnici vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki ga potrebno uporabiti glede na drugi odstavek 130. člena Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP-D). Nanjo je odgovorila druga toženka, ki predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Po predpisih, veljavnih pred novelo ZPP-D, je bila v premoženjskih sporih revizija zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 4.172,93 EUR oziroma prej 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Navedeno pravilo je potrebno upoštevati tudi pri presoji dovoljenosti revizije zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje v tej zadevi pravnomočno končalo postopek. Revizije zoper sklep namreč ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi, tretji in četrti odstavek 384. člen ZPP).

8. Tožnici sta v tej zadevi na podlagi 125. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami; v nadaljevanju SZ) zahtevali odpravnino za izpraznjeno stanovanje, en del v obliki denarnih sredstev, preostanek pa v obliki obveznic Slovenske razvojne družbe in Slovenske odškodninske družbe.

9. Zoper prvo in drugo toženko sta uveljavljali plačilo denarnega nadomestila, in sicer znesek 7.036,82 EUR od posamezne toženke. Takšna denarna terjatev že po naravi stvari ni skupna ne solidarna, saj je vezana na osebo vsake konkretne upravičenke. Tožnici sta zato navadni sospornici in vsaka samostojno uveljavlja zahtevek za svoj del terjatve. Ker se solidarnost na upniški strani ne domneva (425. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) in ni bilo dogovorjeno kaj drugega, gre za deljivo terjatev, ki se deli na enake dele in sme vsaka upnica zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 412. člena ZOR). Skladno z navedenim znaša denarna terjatev posamezne tožnice do posamezne toženke polovico prej navedenega zneska tj. 3.518,41 EUR. Ker vrednost izpodbijane odločitve, ki se nanaša na posamezno tožnico, ne presega revizijskega praga 4.172,93 EUR, revizija v tem delu ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo.

10. Zoper tretjo in četrto toženko sta tožnici uveljavljali zahtevek za “plačilo obveznic v višini 7.036,82 EUR”. Čeprav je tako postavljen zahtevek nerazumljiv in nelogičen, je v povezavi z vsebino 125. člena SZ mogoče zaključiti, da tožnici želita prenos lastništva na obveznicah, da torej uveljavljata nedenarni zahtevek za izročitev prinosniških vrednostnih papirjev, pri čemer sta vrednost posamezne vrste obveznic in s tem vrednost nedenarnega zahtevka zoper posamezno toženko opredelili na 7.036,82 EUR. Ker sta tožnici tudi v tem delu navadni sospornici (spor je po naravi pravnega razmerja mogoče rešiti različno za vsako tožnico posebej), je za dovoljenost revizije pomembno, koliko znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe, ki odpade na vsako od njiju v odnosu do posamezne toženke. Le-te pa ni mogoče ugotoviti, saj tožnici vrednosti posameznega zahtevka 7.036,82 EUR nista diferencirali. Njuna revizija zato tudi v tem delu ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo. Navedeni rezultat bi ostal enak, četudi bi šteli, da tožnici napram tretji in četrti toženki uveljavljata denarni zahtevek (glej razloge pod točko 9).

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnic zavrglo (377. člen in 384. člen ZPP). Ker z revizijo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člen ZPP). Druga toženka, ki je priglasila stroške odgovora na revizijo, pa le-te zaradi njihove nepotrebnosti krije sama, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).