Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na vsebino izpodbijane odpovedi je bistveno, ali je C. C. v celoti in namesto svojega (dejanskega) dela prevzel (dejansko) delo tožnice. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, čeprav je priče o tem zasliševalo in njihove izpovedi v sodbi celo povzelo. Sodišče prve stopnje je zaključek o nezakonitosti izpodbijane odpovedi zmotno izpeljalo tudi iz ugotovitve, da se število zaposlenih na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev ni spremenilo, saj delo vseskozi opravljata dva zaposlena. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res zapisala, da je prenehala potreba po delu treh zaposlenih na tem delovnem mestu in da bosta sedaj delo na tem delovnem mestu opravljala dva zaposlena, kar se je v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazalo kot nepravilno, saj se število zaposlenih delavcev na tem delovnem mestu ni zmanjšalo. Vendar pa je tožena stranka v svojih vlogah pojasnila te navedbe v odpovedi in navedla, da je C. C. štela za skrbnika ključnih strank v tujini in da je želela odpraviti razhajanje med delom, ki ga je dejansko opravljal, in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019 nezakonita; da pogodba o zaposlitvi z dne 5. 4. 2019 ni prenehala in da delovno razmerje tožnice z vsemi pravicami traja tudi po 27. 11. 2019; da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od 27. 11. 2019 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati in izplačati plače in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunati in plačati prispevke za socialna zavarovanja in jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ; ter da ji tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.717,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je delodajalec pri sprejemanju svojih poslovnih odločitev avtonomen in da se lahko sodišče pri presoji o organizaciji dela delodajalca omeji samo na to, ali je razlog za odpoved navidezen in ali gre za kršitev prepovedi diskriminacije. Pri toženi stranki je zaradi organizacijskih sprememb prišlo do zmanjšanja števila zaposlenih, saj je bilo istočasno odpovedanih 20 pogodb o zaposlitvi. Število zaposlenih v oddelku trženje, v katerem je bila zaposlena tožnica, se je zmanjšalo s pet na tri. A. A. pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila podaljšana, tožnici pa je bila pogodba odpovedana iz poslovnega razloga. Tožena stranka v tem oddelku ni zaposlila novih oseb, ampak je delo prerazporedila med že zaposlene. Razlog za izpodbijano odpoved tožnici, ni bil navidezen. Dela, ki ga je pred izpodbijano odpovedjo opravljala tožnica, pri toženi stranki danes ne opravlja oseba, ki bi jo tožena stranka na novo zaposlila, ampak to delo opravljajo preostali trije zaposleni, kar predstavlja utemeljen poslovni razlog. Tožena stranka je dokazala, da se je poslovanje v letu 2019 poslabšalo, zato je izvedla spremembo v organizaciji dela s ciljem znižanja stroškov dela in optimizacije poslovnega procesa. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo, da se število zaposlenih na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev z reorganizacijo ni spremenilo. Pri tem sodišče ni upoštevalo celotnega procesa reorganizacije in da sta pred reorganizacijo delo na tem delovnem mestu opravljali tožnica in B. B. V sklopu reorganizacije sta bili znotraj oddelka trženje podani dve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer tožnici in C. C., s tem da je bila C. C. podana odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi zato, da so dejansko stanje uskladili s stanjem iz pogodbe. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali sta C. C. in tožnica pred izpodbijano odpovedjo opravljala enako delo, kar pa v tem sporu ni pomembno. C. C. po izpodbijani odpovedi opravlja isto delo kot pred odpovedjo, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Njegovo delo ni postalo nepotrebno, saj se še vedno opravlja, delo tožnice pa je bilo razdeljeno na ostale delavce. C. C. ni prevzel vsega dela tožnice, ampak je prevzel samo manjši obseg del in nalog, ki jih je pred tem opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved D. D. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke. Navedla je, da je sodišče dolžno presojati navedbe v sami odpovedi in jih preveriti z vidika zakonitosti odpovednih razlogov ter v okviru podane trditvene podlage. Odpovedni razlogi v izpodbijani odpovedi so nejasni, sami s seboj v nasprotju in neresnični. Tožena stranka priznava, da je ukinila delovno mesto vodje prodaje (dejansko delovno mesto vodja izvoza in uvoza), na katerem je bil zaposlen en delavec. Vodja prodaje oziroma vodja izvoza in uvoza ni nikoli opravljal istih in podobnih nalog kot skrbnik ključnih kupcev. Če ohraniš delovno mesto enega delavca tako, da zaradi tega odpoveš pogodbo o zaposlitvi drugemu delavcu in na njegovo delovno mesto zaposliš drugega delavca, je to nezakonito. Takšna odpoved ne more imeti ekonomskih učinkov, saj sta na istem delovnem mestu prej in sedaj bila dva delavca, le C. C. je zamenjal tožnico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo. Sprva je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 5. 11. 2020 ugodilo tožbenim zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 41/2021 z dne 30. 3. 2021 prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zahtevke zavrnilo. Po vloženi reviziji tožnice je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 46/2021 z dne 10. 3. 2022 sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.
6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved priče D. D. Ker tožena stranka ob tem ne pove, v katerem delu je bila izpoved napačno povzeta, pritožbeno sodišče ne more slediti temu pritožbenemu ugovoru bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
8. Predmet tega spora je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 21. 1. 2019, od 5. 4. 2019 dalje na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ji je bila podana 8. 11. 2019 in vročena 12. 11. 2019, delovno razmerje pa ji je na njeni podlagi prenehalo 27. 11. 2019. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s pojasnilom, da se je zaradi sprememb v organizaciji dela zmanjšal obseg dela na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev, hkrati pa se je ukinilo delovno mesto vodja prodaje.
9. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi. Svojo odločitev je oprlo na sledeče bistvene dejanske ugotovitve: - število zaposlenih delavcev na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev se z reorganizacijo ni spremenilo, saj delo na tem delovnem mestu vseskozi opravljata dva zaposlena; - sistemizacija se v delu, ki se nanaša na delovno mesto skrbnik ključnih kupcev, ni v ničemer spremenila; - pred reorganizacijo in tudi po njej je ostala potreba po delu dveh zaposlenih na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev; - do zmanjšanja obsega dela na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev ni prišlo; - vsebina dela delovnega mesta vodja prodaje je bila drugačna od vsebine dela delovnega mesta skrbnik ključnih kupcev; - C. C., ki mu je bila zaradi ukinitve delovnega mesta vodja izvoza in uvoza prav tako 8. 11. 2019 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skrbnik ključnih kupcev, delo tožnice na tem delovnem mestu pa je postalo nepotrebno.
10. Sodišče prve stopnje je navedena dejstva zmotno štela kot bistvena pri presoji, ali je dejansko prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v pretežnem delu ukvarjalo z vprašanjem, ali je C. C. (ki je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje pred reorganizacijo zaposlen na delovnem mestu vodja izvoza in uvoza) opravljal enako delo kot tožnica na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč zatrjevala, da je bil C. C. pred organizacijo zaposlen na delovnem mestu, ki ni ustrezalo delu, ki ga je dejansko opravljal in da je to delo bolj ustrezalo delovnemu mestu skrbnik ključnih kupcev, kar je bil razlog za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu. Ne glede na vprašljivo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu pa navedeno dejstvo v tem sporu, čigar predmet je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice (in ne C. C.) ni odločilno v tolikšni meri, da bi lahko morebitna neutreznost ponujene zaposlitve C. C. sama zase (v smislu navideznosti razloga) pripeljala do zaključka o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. Čeprav bi se izkazalo, da je tožena stranka C. C. ponudila neustrezno pogodbo o zaposlitvi, ker delo, ki ga dejansko opravlja, ne ustreza delovnemu mestu skrbnik ključnih kupcev, to še ne bi pomenilo, da ni prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi. Namreč ni bistveno, na katero delovno mesto je tožena stranka C. C. formalno zaposlila (oziroma za katero delovno mesto mu je ponudila pogodbo o zaposlitvi), ampak, ali je in kako je tožena stranka delo tožnice dejansko prerazporedila na druge(ga) zaposlene(ga). V tej zvezi je glede na vsebino izpodbijane odpovedi bistveno, ali je C. C. v celoti in namesto svojega (dejanskega) dela prevzel (dejansko) delo tožnice. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, čeprav je priče o tem zasliševalo in njihove izpovedi v sodbi celo povzelo.
11. Sodišče prve stopnje je zaključek o nezakonitosti izpodbijane odpovedi zmotno izpeljalo tudi iz ugotovitve, da se število zaposlenih na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev ni spremenilo, saj delo vseskozi opravljata dva zaposlena. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res zapisala, da je prenehala potreba po delu treh zaposlenih na tem delovnem mestu in da bosta sedaj delo na tem delovnem mestu opravljala dva zaposlena, kar se je v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazalo kot nepravilno, saj se število zaposlenih delavcev na tem delovnem mestu ni zmanjšalo. Vendar pa je tožena stranka v svojih vlogah pojasnila te navedbe v odpovedi in navedla, da je C. C. štela za skrbnika ključnih strank v tujini in da je želela odpraviti razhajanje med delom, ki ga je dejansko opravljal, in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ugotovitev, da se število delavcev na tem delovnem mestu ni spremenilo, bi privedla do nezakonitosti odpovedi enemu delavcu le v primeru, da bi delodajalec za opravljanje istih del v celoti zaposlil drugega delavca. Pri tem pa ni bistvena le formalna zaposlitev na istem delovnem mestu, ampak predvsem to, kdo dejansko opravlja delo odpovedanega delavca in v kakšnem obsegu. Da bi C. C. v celoti prevzel delo tožnice na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev, pa sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu ni ugotovilo.
12. Tudi dejstvo, da je v odpovedi tožena stranka zapisala, da ukinja delovno mesto vodje prodaje, v resnici pa je odpovedala pogodbo o zaposlitvi C. C., ki je bil formalno zaposlen na delovnem mestu vodja izvoza in uvoza, glede na izvedene dokaze ne kaže na nezakonitost odpovedi, ampak zgolj na nedoslednost pri poimenovanju delovnega mesta. Enako nebistveno pri presoji nezakonitosti odpovedi je dejstvo, ali je res prišlo do zmanjšanja obsega dela na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev, kot je tožena stranka zapisala v odpovedi. Ob izostanku drugih zatrjevanih okoliščin, ki bi kazale na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi (preobremenjenost delavcev, ki so prevzeli delo tožnice1), to dejstvo (nezmanjšan obseg dela, ki ga je opravljala tožnica) samo zase še ne privede do nezakonitosti odpovedi in še ne pomeni, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen organizacijski poslovni razlog.
13. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavljalo dejstva, ki za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sama zase niso odločilnega pomena, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zaradi neugotavljanja pravno relevantnih dejstev nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj v skladu z zgornjimi napotili dopolnjevanje dejanskih ugotovitev predstavlja večji sklop dejstev, ki na prvi stopnji še niso bila raziskana, prvič pa ne morejo biti šele na pritožbeni stopnji, ki je namenjena preverjanju pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe (konec leta 2019) ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju na podlagi izvedenih dokazov – zlasti zaslišanja prič – ugotoviti v tem sklepu izpostavljena odločilna dejstva in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.
14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.
1 Prim. VIII Ips 4/2022.