Jedro

ZDen je v okviru čl. 25 določil povračila vlaganj v podržavljeno nepremičnino neodvisno od drugih predpisov. Za odločanje o pravicah upravičencev in zavezancev glede denacionaliziranega premoženja je ZDen pooblastil upravne organe (52 čl. in nasl. ZDen). Izjemoma je določena sodna pristojnost po 56 čl. ZDen (odločanje o zahtevi za denacionalizacijo iz 5. čl.), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. Ker je le upravni organ pristojen za odločanje o upravičenjih tožeče stranke, ki temeljijo na ZDen, je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (3. tč. II. odst. 354. čl. ZPP). Zato je bilo potrebno izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti in tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba in sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i t a in tožba z a v r ž e . Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 8.000,00 SIT pravdnih stroškov in 51.700,00 SIT pritožbenih stroškov, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo,da so toženci nerazdelno dolžni povrniti tožnici vrednost nujnih in koristnih vlaganj,ki jih je ta izvršila v poslovni prostor, v času izvršitve vlaganj "frizerski lokal".V presežku za povrnitev vrednosti vlaganj, ki presegajo nujna in koristna vlaganja, to je vlaganja zaradi olepšave v ta poslovni prostor,je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. S sklepom je delno ugodilo predlogu za zavarovanje dokazov, delno pa je takšen predlog tožeče stranke zavrnilo. Izreklo je še, da bo o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških odločeno s končno sodbo.

Proti takšni sodni odločbi so tožene stranke pravočasno vložile pritožbo in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Pritožba meni,da je sodišče zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa kršilo materialno pravo. Svojo odločitev je oprlo na Zakon o obligacijskih razmerjih.Nesporno je, da je tožnica vlaganje v nepremičnino opravila še v času,ko nepremičnina še ni bila vrnjena tožencem, pač pa jo je tožnica dobila v najem od Občine Ž.. Toženci so v denacionalizacijskem postopku nepremičnino dobili vrnjeno šele 7.12.1994, po tem času tožnica v nepremičnino ni ničesar več vlagala.

Prav tako je nesporno ugotovljeno, da so toženci nepremičnino v katero je tožnica vlagala prodali 10.3.1995, tožnica je vložila tožbo 19.1.1998. Ob vseh navedenih dejstvih se postavlja mnogo vprašanj, na katere pa sodišče ni odgovorilo. Vprašanje je, ali lahko sodišče v konkretnem primeru kot podlago za svojo odločitev uporabi Zakon o obligacijskih razmerjih. Zakon o denacionalizaciji objavljen v Ur.l. 27/91 ni imel nobene določbe, na podlagi katere bi morali denacionalizacijski upravičenci plačati komurkoli kakršnokoli odškodnino za vlaganja, ki so bila opravljena v nepremičnino, razen če ni šlo za vlaganja, ki so bistveno povečala vrednost vrnjene nepremičnine (čl. 25 ZDen). Toženci so dobili nepremičnino vrnjeno brez kakršnihkoli obveznosti. Pritožba omenja še novelo Zakona o denacionalizaciji objavljeno v Ur.l. št. 65/98. Pritožba meni, da toženci na podlagi nobene materialno-pravne določbe niso bili in tudi niso dolžni tožnici povrniti njenih vlaganj v vrnjeno nepremičnino. Takšna odločitev sodišča prve stopnje bi imelo zelo daljnosežne posledice,saj ne bi potrebovali nobene novele Zakona o denacionalizaciji, ampak bi se vprašanja vlaganj v vrnjene nepremičnine lahko reševalo zgolj po Zakonu o obligacijskih razmerjih. Postavlja se tudi vprašanje zastaranja,predvsem pa tožene stranke niso pasivno legitimirane. Postavlja se tudi vprašanje glede sklepa, s katerim je sodišče ugodilu predlogu tožeče stranke za zavarovanje dokazov, saj nepremičnina ni več v lasti tožene stranke.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen in ji naloži plačilo pravdnih stroškov.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Po čl.498 Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur.l. RS št.26/99) se glede na to, da je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana izpodbijana vmesna sodba s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka končal, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (ZPP/77-90).

Pritožba je utemeljena. Predmet spora v obravnavani zadevi je zahtevek na nadomestitev vrednosti dosežene koristi, ki jo je tožena stranka sprejela s tem,ko ji je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena nepremičnina, katere vrednost se je po zatrjevanjih tožeče stranke zaradi njenih vlaganj v poslovni prostor povečala. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da so toženci postali lastniki zgradbe v ..., v kateri je imela tožnica v najemu poslovni prostor,v postopku denacionalizacije kot denacionalizacijski upravičenci po odločbi Sekretariata za okolje in prostor Občine Ž. z dne 7. 12. 1994. Denacionalizacijo podržavljenega premoženja ureja Zakona o denacionalizaciji (ZDen). ZDen je v okviru čl. 25 določil povračila vlaganj v podržavljeno nepremičnino neodvisno od drugih predpisov. Materialnopravno izhodišče obravnavanega zahtevka je torej v 25. čl. ZDen. Za odločanje o pravicah upravičencev in zavezancev glede denacionaliziranega premoženja je ZDen pooblastil upravne organe (52. čl. in nasl. ZDen). V postopku za uveljavljanje pravic po ZDen se tudi uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (II. odst. 6. čl. ZDen). Izjemoma je določena sodna pristojnost po 56. čl. ZDen (odločanje o zahtevi za denacionalizacijo iz 5. čl.), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. O zahtevi tožeče stranke je po ZDen torej pristojen odločati le upravni organ, kateri lahko edini odloči o pravici, obveznosti oziroma koristi stranke. Ker je le upravni organ pristojen za odločanje o upravičenjih tožeče stranke, ki temeljijo na ZDen, je prvo sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je odločilo o sporu,ki ne spada v sodno pristojnost (3. tč. II. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je bilo potrebno izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti in tožbo zavreči (II. odst. 369. čl. ZPP). Posledično je bilo razveljaviti sklep, s katerim je sodišče odločalo o predlogu za zavarovanje dokazov.

V skladu s čl. 166/I ZPP je moralo sodišče odločiti o pravdnih stroških tožene stranke. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške, ki so ji nastali ne glede na izid pravde na podlagi 156. čl. ZPP. Toženi stranki je bilo priznati med pravdnimi stroški stroške sodne takse za odgovor na tožbo 8.000,00 SIT ter stroške sestave pritožbe po tar. št. 16 Odvetniške tarife, kar ob vrednosti odvetniške točke znaša 87,40 SIT, znaša 43.700,00 SIT. Tožena stranka je sicer zahtevala povračilo stroškov sodne takse za pritožbo vendar ni opredelila, v kakšni višini so ji ti stroški nastali, kot to določa II. odst. čl. 164 ZPP.