Jedro

Posredovanje pri prostituciji, kot je opredeljeno v 186. čl. KZ, je sicer sorodno kaznivemu dejanju zvodništva iz 185. čl. istega zakona, vendar se od njega razlikuje po opisanih načinih izvršitve (pridobivanje, navajanje, spodbujanje, mamljanje ali kakršnokoli sodelovanje pri izročitvi ženske drugemu za prostitucijo). Ker je v obravnavanem primeru obtoženec na podlagi objavljenega oglasa najprej z zainteresiranimi ženskami vzpostavil kontakt, nato pa se v osebnih stikih z njimi dogovoril za način in mesto delovanja ter odvajanja dela "dobička", v vseh primerih pa polnoletnim in mladoletnim dekletom priskrbel tudi stranke, njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje zvodništva, kot to zmotno meni njegova zagovornica, pač pa so podani vsi zakoniti znaki posredovanja pri prostituciji po II. in I. odst. 186. čl. KZ/95.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbam zagovornika obtoženega R. Z. in zagovornika obtožene E. Š. se izpodbijana sodba v odločbah o odvzemu predmetov in pravni opredelitvi spremeni tako, da se po čl. 69 KZ obtoženemu R. Z. odvzame GSM telefonski aparat znamke Ericsson GA 628 s SIM kartico za telefonsko številko 041 ...; dejanje obtožene E. Š. pa se pravno opredeli kot pomoč k kaznivemu dejanju posredovanja pri prostituciji po čl. 186/II in I KZ v zvezi s čl. 27 KZ.

V preostalem pa se pritožbi obeh zagovornikov in v celoti pritožba državnega tožilca zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obtoženca spoznalo za kriva kaznivih dejanj posredovanja pri prostituciji po II. in I. odst. 186. čl. KZ. Obtoženemu R. Z. je izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, v katero mu je vštelo v priporu prebit čas od 26.10. do 10.12.1998. Obtoženi E. Š. pa je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega leta zapora in preizkusno dobo treh let. Obtoženemu Z. je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov po čl. 69 KZ ter mu odvzelo dva GSM telefonska aparata znamke Ericsson GA 628 in en GSM telefonski aparat znamke Motorola. Oba obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper takšno sodbo so se pritožili krožni državni tožilec ter zagovornika obeh obtožencev, ki sta tudi odgovorila na pritožbo državnega tožilca. Okrožni državni tožilec se je pritožil zaradi odločbe o kazni in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obema obtožencema izreče višji kazni, oziroma drugoobtoženki "tudi zaporno kazen". Zagovornica obtoženega R. Z. se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 370 ZKP in predlagala razveljavitev sodbe, podrejeno pa prekvalifikacijo temu obtožencu očitanega kaznivega dejanja v kaznivo dejanje zvodništva po čl. 185/II KZ in temu ustrezen izrek milejše kazenske sankcije brez izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov. Zagovornik obtožene E. Š. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa spremembo pravne kvalifikacije obtoženki očitanega kaznivega dejanja v pomoč pri kaznivemu dejanju zvodništva po čl. 185/II KZ v zvezi s čl. 27 KZ. Oba zagovornika sta v svojih odgovorih na pritožbo državnega tožilca predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Višji državni tožilec svetnik M. G. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi zagovornice obtoženega Z. in razveljavitev sodbe zaradi nerazumljivega (in samega s seboj v nasprotju) izreka sodbe, podrejeno pa ugoditev pritožbi državnega tožilca. Na seji senata sodišča druge stopnje prisotna višja državna tožilka pa je glede na izdajo popravnega sklepa predlagala zavrnitev vseh pritožb kot neutemeljenih.

Delno utemeljeni sta le pritožbi zagovornikov obeh obtožencev.

Prav je imela sicer zagovornica obtoženega Z., da je bil prvotni pisni odpravek izreka sodbe v večjem delu nerazumljiv in celo sam s seboj v nasprotju ter zato izreka sodbe ni bilo mogoče preizkusiti, vendar pa je do tega prišlo zaradi velikega števila večjih ali manjših pomanjkljivosti in napak v imenih, ločilih in drugih neskladnostih s sodbo, ki je bila razglašena dne 14.7.1999, zaradi česar je pritožbeno sodišče celoten spis vrnilo sodišču prve stopnje z napotkom, naj s posebnim sklepom vse očitne pisne pomote in pomanjkljivosti odpravi na način, kot je opredeljen v II. odst. 365. čl. ZKP. To je sodišče prve stopnje tudi storilo ter je tako pritožbeno sodišče na svoji seji dne 21.3.2001 presojalo pritožbene navedbe pritožnikov v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje opr. št. I K 625/98 z dne 5.5.2000. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Skrbno je ocenilo in analiziralo zagovora obeh obtožencev in izpovedbe številnih zaslišanih prič in vsebino obsežne listinske dokumentacije, predvsem prepise telefonskih razgovorov in poročila tajnih policijskih sodelavcev. Pritožbeno sodišče se tako strinja z oceno sodišča prve stopnje, da sta oba obtoženca na v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisani način sodelovala pri storitvi očitanega kaznivega dejanja ter ni dvoma, da sta se oba tudi zavedala, da gre pri polovici deklet za mladoletne osebe. Čeprav sodišče prve stopnje s popravnim sklepom ni v celoti odpravilo nakazanih pomanjkljivosti, oziroma je celo zagrešilo nove (letnici rojstva mladoletnic), pa je sicer nepregleden izrek sodbe sedaj do tolikšne mere jasnejši, da je mogoče preizkusiti tudi tiste pritožbene navedbe, ki niso v neposredni zvezi s prvotnimi napakami. Tako nima prav zagovornica obtoženca, ko meni, da bi moralo biti v V. odst. izreka sodbe opisano delovanje mladoletne S. Z. kot rezultat nagovarjanja obtoženca, ki je opisano v III. odstavku. Dokazano je namreč, da je obtoženec tudi navedeno mladoletnico pridobil za "sodelovanje", pa se je sama kasneje premislila, ko je sicer odšla na nekaj organiziranih zmenkov z moškimi, pa z njimi iz različnih razlogov, kot je zatrdila, ni imela spolnih odnosov. Čeprav v IV. odst. izreka sodbe res ni natačno opredeljeno, kdaj je prišlo do osebnega kontakta med obtožencem in mladoletnima A. S. in J. P. ter K. T. v P... in kdaj v hotelu B..., pa je vendar tudi ta del trditev mogoče preizkusiti v okviru celotnega opisa ravnanja obtožencev, nanašajočega se na časovno obdobe od točneje neugotovljenega dne koncem meseca aprila 1998 (trditev v III. odst. izreka sodbe) pa vse do 26.10.1998 (trditev v V. odst. izreka sodbe). Enaka ugotovitev velja tudi za mladoletno D. S., glede katere prav tako ni bilo natančno ugotovljeno, kdaj jo je obtoženec pridobil za prostituiranje, vendar je nedvomno tudi ona v tem obdobju zanj to počela, saj je sama v obeh izpovedbah tudi podrobno opisala, zakaj se je odločila za razgovor z obtožencem in kolikokrat je nato nudila spolne usluge moškim, katere ji je obtoženec priskrbel. Tudi zagovornik obtožene E. Š. zmotno meni, da je protispisna in brez vsakršne podlage ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženka prepričala oziroma pomagala prepričati oškodovanke, da so se odločile svoje telo prodajati za denar. Res so sicer oškodovanke, na katere se sklicuje pritožnik, kot glavni razlog za odločitev, da se prostituirajo, navedle zaslužek, vendar pa so vse tudi skladno opisale, kakšno vlogo je imela obtoženka ob prvem srečanju (ter s tem potrdile zagovor obtoženca pred preiskovalno sodnico). Na podlagi zagovora obtoženca in izjav zaslišanih prič pa je sodišče prve stopnje tudi zanesljivo ugotovilo, da je obtoženka v številnih primerih v imenu obtoženca klicala oškodovanke, da njihovi starši ne bi česa posumili. Glede na tesno medsebojno povezanost v izvenzakonski skupnosti živečih obtožencev, ki imata celo skupnega otroka ter je obtoženka celo nekaj časa "delala" za obtoženca, je tudi sklepanje sodišča prve stopnje o vedenju obtoženke o starosti oškodovank povsem utemeljeno in dovolj prepričljivo. V zvezi s tem pritožnik tudi zmotno zaključuje, da vidi sodišče prve stopnje potrditev takšnega vedenja v vsebini prepisa telefonskega prisluha (KT 38 - priloga A51). Res iz te vsebine ni razvidno, da naj bi se obtoženca pogovarjala o mladoletnih dekletih (česar tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne zatrjuje), pač pa o dveh ženskah, starih 18 in 22 let, ki sta se javili na obtoženčev, v X oglasniku objavljen oglas, da išče dekleta brez predsodkov do moškega spola, ki si žele odlično zaslužiti in jih čakajo moški za lep denar. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja navedeni zapis pogovora le še dodatno potrditev utemeljenega sklepa sodišča prve stopnje, da je tudi obtoženka vedela za starost mladoletnih oškodovank - srednješolk. Neutemeljeni so tudi s strani zagovornika obtožene izraženi dvomi v verodostojnost izpovedb oškodovank, saj jih gradi na dejstvu, da iz zapisov telefonskih prisluhov ni razvidno, v katerih primerih je oškodovanke najprej poklicala obtoženka in nato telefon izročila obtožencu. Veliko prepisov namreč predstavljajo povzetki vsebine razgovorov, ki so se snemali le krajši del časovnega obdobja, očitanega obema obtožencema, istočasno pa tudi nobena od zaslišanih oškodovank (K. T., A. S., J. P., S. Z.) ni imela razloga, da bi si takšne podatke izmišljevala. Uveljavljena pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako pri nobenem od obeh obtožencev nista podana.

Pritožba zagovornice pa tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po II. in I. odst. 186. čl. v času storitve kaznivega dejanja veljavnega kazenskega zakonika. Od sicer sorodnega kaznivega dejanja zvodništva, kot je definirano v 185. čl. KZ, se obema obtožencema očitano kaznivo dejanje razlikuje po alternativno navedenih načinih nagovarjanja ženske k prostituciji oziroma sodelovanja pri njeni izročitvi in ne le sodelovanja pri neposredni izročitvi, kot je to primer pri zvodništvu. Za obstoj kaznivega dejanja je irelevantno, ali je ženska sama želela posredovanje ali pa celo privolila vanj in tudi ni pomembno, ali storilec na enega od navedenih načinov navede k prostituciji ženske, ki so se že prej s tem ukvarjale. Ker je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je obtoženec preko objavljenih oglasov, pa tudi preko telefonskih in pisemskih kontaktov pridobival in navajal mladoletne in polnoletne ženske k prostituciji, kasneje pa tudi sodeloval pri njihovi izročitvi (ko jih je vozil na dogovorjene kraje), so v njegovem ravnanju podani vsi zakoniti znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po II. in I. odst. 186. čl. KZ.

Pritožba zagovornika obtožene E. Š. pa utemeljeno uveljavlja, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano ravnanje obtoženke ne predstavlja izvršitvene oblike kaznivega dejanja po čl. 186 KZ, pač pa zgolj pomoč kot milejšo obliko udeležbe k temu kaznivemu dejanju. Na obtoženko je namreč naslovljen očitek, da se je z oškodovankami srečala že po tem, ko je z njimi prvi kontakt navezal soobtoženec ter je po njegovih navodilih sodelovala pri razgovoru in tako le pripomogla k njihovi odločitvi, da se bodo prostituirale za prvoobtoženca. Glede na predhoden dogovor med njo in soobtožencem predstavlja tudi klicanje oškodovank na dosegljive telefonske številke objektivno le podporo in omogočanje soobtožencu, da posamezno izvršitveno dejanje (izročitev dekleta drugemu za prostitucijo) dokonča. Ker bi tedaj prvoobtoženi Z. lahko vsako od očitanih ravnanj storil tudi brez pomoči obtožene E. Š., v kazenskopravnem smislu ni mogoče šteti, da so njena dejanja predstavljala tudi vzrok za nastanek prepovedane posledice in jih zato, gledano kot celoto, ni mogoče šteti za samostojno kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu ugodilo pritožbi obtoženkinega zagovornika in njeno ravnanje pravno opredelilo kot pomoč k kaznivemu dejanju posredovanja pri prostituciji po II. in I. odst. 186. čl. KZ v zvezi s čl. 27 KZ.

Tudi zagovornica obtoženega R. Z. utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo pooblastilo iz 69. čl. KZ, po katerem se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem vzeti, če so storilčeva last, v nasprotnem primeru pa tudi tedaj, kadar to terjajo splošna varnost ali moralni razlogi. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa ni dvoma, da sta bila obtožencu zasežena ob aretaciji dva telefona znamke Ericsson 628, E. K. H. (ki je "delala" za obtoženca v Mariboru) pa telefon znamke Motorola. Za enega od telefonov znamke Ericsson je obtoženec pojasnil, da ga je uporabljal izključno v privatne namene, za drugega pa je priznal, da ga je nabavil zaradi ukvarjanja z očitano dejavnostjo. Ker je tudi iz številnih zapisov prisluhov razvidno, da je obtoženec v vseh primerih uporabljal le telefon s klicno številko 041... (priloge A15 - A61), je le za slednjega dokazano, da ga je uporabljal za namen, opredeljen v I. odst. 69. čl. KZ. Tudi če je K. telefon znamke Motorola uporabljala zato, da je preko njega sprejemala obvestila obtoženca o bodočih "strankah", ni bilo osnove za njegov zaseg, poleg tega pa je očitno, da je telefon last njenega znanca A. P., kateri pa naj bi ji ga izročil za povsem drug namen. Glede na povedano je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi obtoženčeve zagovornice in izrečeni varnostni ukrep odvzema predmetov spremenilo tako, da je obtožencu odvzelo le telefonski aparat GSM znamke Ericsson z navedeno klicno številko, ki je bil nabavljen in uporabljen izključno za izvršitev obtožencu dokazanega kaznivega dejanja.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenskih sankcijah je pokazal, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki so pomembne za odmero kazni, kar še posebej velja glede milejše oblike obtoženki očitanega kaznivega dejanja in olajševalnih okoliščin pri obtožencu, ki jih je sodišče prve stopnje sicer izrecno upoštevalo, pa njegova zagovornica zmotno meni, da so prišle pri izreku zaporne kazni v premajhni meri do izraza (obtoženčeva nekaznovanost, obžalovanje, plačevanje preživnine, prizadetost in kesanje). Tudi državni tožilec v svoji pritožbi zmotno ocenjuje, da naj bi oba obtoženca ustvarila razvejano mrežo nezakonitih posredovanj po celi Sloveniji, kar naj bi že samo po sebi terjalo strožje kaznovanje, saj zagovornica obtoženca v svojem odgovoru na pritožbo pravilno ugotavlja, da so dekleta velikokrat delala "na svojo roko", da je le 40-letna E. K. "delala" v Mariboru, saj je tam tudi živela, vse preostale ženske pa so bile iz Ljubljane ter so opravljale spolne usluge v avtomobilih v Kopru in Ljubljani. Glede na povpraševanje je tudi jasno, da je obtoženec iskal čim mlajša dekleta (kar je razvidno tudi iz objavljenih oglasov), nikakršnega vpliva pa ni imel na dejstvo, da so se na takšen oglas javljala tudi mladoletne srednješolke, kar je seveda obtoženec kasneje izkoristil. Tako ob pravilni ugotovitvi vseh okoliščin, ki so pomembne za oceno teže storjenih kaznivih dejanj in izbiro kazenske sankcije, ni podlage za milejše ali strožje kaznovanje, za kar se zavzemata zagovornica obtoženca in državni tožilec v svojih pritožbah. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

Ker sta oba zagovornika obtožencev s svojima pritožbama deloma uspela, je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.