Jedro

Ker so vsi znaki prekrška določeni v ZVCP-1, morebitna sprememba Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, tudi če je milejša za storilca, ker bi bilo ob uporabi spremenjenega predpisa ugotovljeno zanj ugodnejše dejansko stanje in drugačna pravna kvalifikacija prekrška, ne pomeni spremembe predpisa, ki določa prekršek, v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZP-1.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Policijska postaja Š. je z odločbo o prekršku z dne 3.3.2005 storilcu prekrška F.P. na podlagi b točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 izrekla globo v znesku 30.000,00 SIT in 1 kazensko točko. Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 9.8.2006 kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo ter odločilo, da je storilec dolžan plačati povprečnino v znesku 10.000,00 SIT.

Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka K.U. na pobudo storilčevega zagovornika dne 6.2.2007 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) po 4. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. Storilcu se očita, da je dne 3.3.2005 vozil najmanj s hitrostjo 62 km/h v naselju P., kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h. Storilcu je bila izmerjena hitrost vožnje 65 km/h, prekrškovni organ pa je upošteval varnostno razliko 3 km/h, kot jo je določal Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 25/2002, v nadaljevanju Pravilnik). Po izdaji odločbe prekrškovnega organa, a pred izdajo sodbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, je bil Pravilnik spremenjen tako, da je po sedaj veljavnem pravilniku pri izmerjeni hitrosti do vključno 100 km/h potrebno upoštevati varnostno razliko 5 km/h. Ob uporabi kasnejšega predpisa, ki je za storilca milejši, bi znašala prekoračitev dovoljene hitrosti vožnje le 10 km/h, pri čemer bi bilo potrebno storilcu izreči globo v znesku 10.000,00 SIT. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da uporabi drugačno pravno kvalifikacijo prekrška in storilcu izreče sankcijo po določbi a točke sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V drugem odstavku 10. člena Pravilnika, ki je veljal v času izdaje odločbe o prekršku, je določeno, da se pri merjenju z ročnimi merilniki hitrosti pri merilnem rezultatu do vključno 100 km/h upošteva varnostna razlika 3 km/h. S Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 90/2005), ki je začel veljati 25.10.2005, je bila citirana določba spremenjena. Nov 7.a člen Pravilnika sedaj določa, da se pri izmerjenem rezultatu hitrosti upošteva varnostna razlika 5 km/h pri merilnem rezultatu do vključno 100 km/h. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljana kršitev drugega odstavka 2. člena ZP-1, ki določa, da se v primeru, ko se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Pravilnik ne predstavlja (materialne) dopolnilne norme, s katero je določen kateri od zakonskih znakov prekrška. S tem predpisom je namreč urejen le postopek ugotavljanja hitrosti vožnje udeležencev v cestnem prometu. Ta predpis dopolnjuje ZVCP-1 na ta način, da predpisuje strokovno (dokazno) pravilo ugotavljanja (merjenja) hitrosti. Vsi znaki prekrška so določeni v ZVCP-1, morebitna sprememba Pravilnika, tudi če je milejša za storilca, ker bi bilo ob uporabi spremenjenega predpisa ugotovljeno zanj ugodnejše dejansko stanje in drugačna pravna kvalifikacija prekrška, ne pomeni spremembe predpisa, ki določa prekršek v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZP-1. V obravnavani zadevi je bil pravilno uporabljen Pravilnik, ki je veljal v času storitve prekrška.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je na podlagi določbe 425. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.