Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zmotno je toženkino revizijsko stališče, da je pri odmeri odškodnine odločilen odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki ga določi izvedenec. Tak pristop bi pomenil, da bi ob enaki poškodbi oškodovancem pripadala enaka odškodnina in bi pomenil nedopustno tarifiranje odškodnin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 20.7.1996, ki jo je zakrivil toženkin zavarovanec, sta se ob čelnem trčenju avtomobilov tožnika telesno poškodovala in zato zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na 13.500.000 SIT, za premoženjsko pa na 39.740 SIT in po odbitku valorizirane akontacije razsodilo, da mora toženka plačati tožnici še 11.445.903 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od njihove zapadlosti. Tožniku je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na 6.300.000 SIT, za premoženjsko na 79.260 SIT in po odbitju valorizirane akontacije razsodilo, da mora toženka temu tožniku plačati še 5.332.341 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Presežni tožbeni zahtevek obeh tožnikov je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in znižalo odmero in prisojo odškodnine tožnici na 6.645.904 SIT, tožniku pa na 2.032.342 SIT ter drugače odločilo o pravdnih stroških. V ostalem je toženkino pritožbo, v celoti pa pritožbo obeh tožnikov zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo ter odločilo tudi o pritožbenih stroških. Sama odmera odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo na pritožbeni stopnji znaša 3.000.000 SIT.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija odmero odškodnine le za tožnika za še nadaljnji znesek 1.100.000 SIT in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z znižanjem odškodnine. V razlogih zatrjuje, da je odškodnina za tega tožnika še vedno znatno pretirana v vseh postavkah, še posebej pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, saj iz izvedenskega mnenja dr. S. izhaja, da gre le za 4 % zmanjšanje. Po veljavni sodni praksi se višina za 1 % znižanja življenjske aktivnosti giblje med 120.000 do 180.000 SIT, več pa le v posebej utemeljenih primerih. Zato je prisoja 1.100.000 SIT odškodnine za to obliko tožnikove škode previsoka. Za strah tožniku ne gre odškodnina, saj je primarni strah trajal le nekaj trenutkov, vendar ni ugotovitev, da bi bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njegovo duševno ravnotežje. Sekundarni strah je trajal le dva meseca in pol in bi bil tožnik zanj upravičen do manjšega zneska. Morebitne psihične motnje ali težave bi lahko ugotovil le izvedenec psihiater, ki v tej zadevi ni bil predlagan. Pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti pritožbeno sodišče ni upoštevalo toženkinih pritožbenih navedb, temveč je nekritično povzelo napačne ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Glede objektivnega kriterija toženka opozarja na ugotovitev izvedenca S., da ima tožnik pod brado 2,5 cm dolgo in 0,5 cm široko brazgotino. Zato toženki ni jasno, od kod sodišču prve stopnje ugotovitev, da gre za 7 cm dolgo brazgotino, saj taka ugotovitev nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Posledica samovoljnega povečanja brazgotine se odraža tudi pri presoji o tožnikovem nelagodju. Pri tem toženka opozarja, da je tožnik izvedencu rekel samo, da ga brazgotina moti in je zato vprašljiva presoja subjektivnega kriterija za skaženost. Po toženkinem mnenju gre zgolj za kozmetični defekt, zaradi česar je odškodnina močno pretirana, če že ne neupravičena. Druga brazgotina je locirana na kolenu in je zato praktično vseskozi zakrita z obleko. Toženka opozarja še na pretirano višino odškodnine za telesne bolečine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je bil v času prometne nesreče 39 let star upravni delavec. Prišlo je do zloma II. in III. stopalnice na levi nogi, zloma IV. dlančnice desno, zloma desne mečnice, zvina desnega gležnja, številnih udarnin po glavi in telesu, ran po obrazu in desnem kolenu ter odkrušenja šestih zob. V bolnici je bil približno tri tedne, kirurško so mu oskrbeli raztrganini na bradi in kolenu, večkrat je bil rentgensko slikan, dobival je zdravila, levo nogo so mu dali v dokolenski mavec, desno roko pa v dokomolčni mavec, uporabljati je moral bergle, hoditi na fizioterapijo, bolniški stalež je trajal do začetka decembra 1996, štiri ure pa je delal do konca januarja 1997. Že med zdravljenjem je zaradi nespečnosti in glavobola začel obiskovati psihiatra. Zaradi odkrušenih zob v začetku ni mogel jesti, kasneje so mu jih zobozdravstveno oskrbeli. Hude bolečine so trajale približno 25 dni, lahke en mesec, občasne lahke 15 dni, obstajale bodo tudi v bodoče. Za to obliko škode je pritožbeno sodišče tožniku odmerilo odškodnino na 1.200.000 SIT.

Tožnik je v samem čelnem trčenju utrpel močan intenzivni strah, po njegovi izpovedbi je prišlo tudi do prevračanja avtomobila, ki je obstal na strehi, nato je trpel dalj časa trajajoči sekundarni strah za izid zdravljenja. Za to obliko škode mu je pritožbeno sodišče odškodnino odmerilo na 400.000 SIT.

Tožnik je zaradi zadobljenih poškodb manj zmožen za tek, za športno rekreacijo z elementi teka in skoka, za prijem z desnico, oviran je pri grizenju trde hrane. Opustil je kolesarjenje, namizni tenis, smučanje, obiskovanje hribov, obdelovanje vinograda in njive, ima manj kvalitetno spolno življenje, več truda in naporov mora vlagati za dosego enakih rezultatov. Prisotna je razdražljivost, napetost in pozabljivost, zaradi česar še vedno obiskuje psihiatra. Za to obliko škode mu je pritožbeno sodišče odmerilo odškodnino na 1.100.000 SIT.

Po kirurški oskrbi raztrganinske rane na bradi je tožniku ostala brazgotina, ki poteka v dolžini približno 7 cm proti vratu in je vidna na večjo razdaljo ter se ne da zakriti. Ostala mu je tudi brazgotina na levem kolenu, ki je vidna predvsem v poletnih mesecih, ko nosi poletna oblačila. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je pritožbeno sodišče tožniku odmerilo odškodnino na 300.000 SIT.

Merila za prisojo pravične denarne odškodnine o konkretizaciji in individualizaciji ter primerjavi s prisojo odškodnine v podobnih odškodninskih zadevah vsebujeta 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je treba v tej zadevi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče ta merila materialnopravno pravilno uporabilo. Upoštevalo je ves ugotovljeni dejanski obseg tožnikove škode in ustrezno ovrednotilo tožnikove individualne značilnosti, zlasti njegovo starost, poklic in rekreativno športno udejstvovanje pred škodnim dogodkom. Revizijsko sodišče je tudi samo opravilo primerjavo s prisojo odškodnin v podobnih vrstah škod in ugotovilo, da je odškodnina v znesku 3.000.000 SIT ustrezno umeščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin v primerljivih odškodninskih zadevah. Toženkina graja pravilne uporabe materialnega prava je zato zmotna. Na njene posamezne revizijske trditve pa revizijsko sodišče pojasnjuje naslednje.

Zmotno je toženkino revizijsko stališče, da je pri odmeri odškodnine odločilen odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki ga določi izvedenec. Tak pristop bi pomenil, da bi ob enaki poškodbi oškodovancem pripadala enaka odškodnina in bi pomenil nedopustno tarifiranje odškodnin. Kljub enakim poškodbam škoda pri posameznih oškodovancih ni enaka, saj je njen obseg odvisen od različnih okoliščin, kot so starost, spol, poklic, duševne značilnosti in z njimi povezana stopnja duševnih bolečin itd. Zaradi teh elementov ni dveh enakih škod. Zato je izvedenčeva ocena o odstotku zmanjšanja življenjske aktivnosti lahko le eno od pomagal sodišču pri odmeri odškodnine. Poleg tega v tej zadevi tožnika nista pristala na izvedensko mnenje prvega izvedenca in je sodišče določilo drugega, ki ocene zmanjšanja življenjske aktivnosti v odstotkih ni določil in take ocene tudi ni v razlogih nobene od sodb nižjih sodišč.

Revizijske trditve v zvezi s tako imenovanim primarnim strahom prezrejo dejanske ugotovitve sodišč, da je tožnik kmalu po poškodbi še v času zdravljenja začel obiskovati psihiatra, kar izhaja tako iz zdravstvene dokumentacije v spisu, kot iz ugotovitve drugega izvedenca, da je šlo za strah velike intenzivnosti, ker se je tožnik zdravil pri psihiatru in prejemal tudi pomirjevala. Gre za dejansko ugotovitev, v katero toženka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljeno posega.

Obseg brazgotine na bradi je sodišče ugotovilo neposredno na zadnjem naroku, ki se ga toženka ni udeležila. V zapisnik je zapisalo svoje ugotovitve o značilnostih te brazgotine in tudi navedlo, da je vidna na večjo razdaljo. To je posebej poudarilo v razlogih svoje sodbe na začetku 12. strani. Sodišče je ugotovilo tudi subjektivni element te oblike škode, torej duševne bolečine. Toženka s sklicevanjem na opis prvega izvedenca in zamolčanjem drugačnega opisa drugega izvedenca ter prezrtjem ugotovitev samega sodišča neposredno na podlagi ogleda na obravnavi skuša doseči drugačno dejansko oceno o obsegu brazgotine, kar je iz že pojasnjenih razlogov nedovoljeno. Tudi njeno sklicevanje na lokacijo druge brazgotine na kolenu prezre razloge prvostopenjskega sodišča, da je ta brazgotina vidna v poletnih mesecih. Obe brazgotini sta ostali po kirurški oskrbi raztrganinskih ran na bradi in kolenu, tožnik pa zaradi tega trpi duševne bolečine. Zato so zmotne revizijske trditve in ocene, da tožniku iz tega naslova ne gre nobena odškodnina.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).