Jedro

Nedokazanost okoliščin, v katerih naj bi prišlo do poškodbe, sodi na področje dejanskega stanja, pomeni pa tudi nedokazanost enega od kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske terjatve. Zato so pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da je razpravljanje o objektivni odgovornosti odveč.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek za plačilo 2,400.000 SIT, ker tožnik ni dokazal zatrjevanega poteka škodnega dogodka in tudi, ker ob zatrjevanem padcu ob sestopu iz tovornjaka, ki je celo noč stal na parkirišču, ni šlo za uporabo motornega vozila v smislu nevarne dejavnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da naj bi bilo med pravdnima strankama nesporno, da se je poškodoval ob sestopu iz tovornjaka. Ponavlja tudi pritožbene trditve, da gre za besedno igro, saj je besedna zveza sestop iz vozila iz tožbe skladna s tožnikovo izpovedjo, da je nerodno stopil iz kamiona. Toženec naj bi se lovil na posamezne besede, ali je prišlo do poškodbe, ko je tožnik stopil na stopnico ali na ledena tla, vendar to ni pomembno, v obeh primerih gre za sestop iz vozila. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da iz podatkov spisa izhaja nezanesljivost tožnikovega izvajanja o nastanku škodnega dogodka. Sodišče se ne bi smelo opreti na izjavo priče R., ker je še vedno zaposlena pri tožencu. Tožnik se sklicuje tudi na podatke prijave poškodbe pri delu. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker je do poškodbe prišlo pri uporabi tovornega vozila ob sestopu iz njega, vendar v povsem neobičajnih razmerah, ki jih je lahko oceniti kot izredne (prespana noč v tovornjaku, nizke temperature in zasnežena tla), to pa so vse okoliščine, za katere odgovarja toženec. Že sama uporaba tovornjaka je po sodni praksi dejavnost s povečano nevarnostjo, v konkretnih okoliščinah pa še toliko bolj.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na vsebino revizije mora revizijsko sodišče najprej poudariti, da revizije po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. O neutemeljenosti revizijskim enakih pritožbenih trditev, da naj bi bilo med pravdnima strankama nesporno, da se je tožnik poškodoval ob sestopu iz tovornjaka, je pritožbeno sodišče navedlo pravilne razloge. Toženec je namreč ves čas postopka dvomil o vseh okoliščinah, ki jih je tožnik zatrjeval v zvezi z nastankom poškodbe. Rezultat ocene vseh izvedenih dokazov v postopku na prvi stopnji je bil, da tožnik zatrjevanega nastanka škodnega dogodka ni dokazal, tako oceno pa je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Zato gredo v nedovoljeni smeri vse revizijske trditve, ki poskušajo dokazno oceno izpodbiti, torej trditve o nespornosti načina poškodbe, o neverodostojnosti ena od prič, o podatkih prijave nesreče pri delu itd.. Revizijsko sodišče teh trditev glede na omenjeno prepoved ne more obravnavati.

Za obstoj odškodninske terjatve morajo biti izpolnjeni vsi elementi splošnega odškodninskega delikta: škodljivo dejstvo (nedopustno ravnanje), škoda, vzročna zveza med obema in odgovornost. Obrnjeno dokazno breme velja le za ugotavljanje odgovornosti, ostale elemente pa mora dokazati oškodovanec (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Vsi elementi morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da ob izostanku enega ni treba ugotavljati ostalih.

V tej zadevi sta sodišči ugotovili, da tožnik ni dokazal, da je do zvina njegovega gležnja prišlo na način, kot ga je (tudi sicer pavšalno) zatrjeval, torej ob sestopu iz tovornjaka. Res ni pomembno, ali naj bi tožniku spodrsnilo na stopnici ali šele na tleh ob samem sestopu, ker je oboje vsebovano v pojmu sestop iz tovornjaka, vendar v razlogih sodb ni tega razlikovanja in sta obe sodišči tudi uporabili enak pojem kot tožnik, torej sestop iz tovornjaka. Nedokazanost poškodbe ob sestopu iz tovornjaka pa pomeni, da se je tožnik lahko poškodoval tudi takrat, ko je hodil po zasneženem parkirišču. Pojasnjeno je že bilo, da nedokazanost okoliščin, v katerih naj bi prišlo do poškodbe, sodi na področje dejanskega stanja, pomeni pa tudi nedokazanost enega od zahtevanih elementov za obstoj odškodninske terjatve. Zato so pravilni nadaljnji razlogi pritožbenega sodišča, da je razpravljanje o objektivni odgovornosti odveč. Iz istega razloga se tudi revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi trditvami o zatrjevani objektivni odgovornosti, saj ni mogoče presojati odgovornosti brez povezave s škodljivim dejstvom.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).