Jedro

ZUPJS v šestem odstavku 30.a člena določa, da v primeru, če upravičenec do socialnovarstvene storitve ali družinskega pomočnika neodplačno odsvoji svoje premoženje v enem letu pred uveljavljanjem ali med uveljavljanjem socialno varstvene storitve, ni upravičen do oprostitve plačila. V osmem odstavku istega člena pa je določena izjema po kateri ne glede na šesti odstavek lahko center za socialno delo v izrednih okoliščinah, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva oziroma družinskega pomočnika, upravičenca oprosti plačila socialnovarstvene storitve oziroma prispevka k plačilu družinskega pomočnika. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi, ki jih podaja sodišče prve stopnje, da gre v sporni zadevi za izredne okoliščine, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva. V tožnikovem primeru je šlo za nenadno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi česar je prišlo do nujne vključitve v institucionalno varstvo.

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da imajo sodišča v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev toženih strank, ki so pri svojem odločanju uporabile zakonsko podeljen (običajno v določeni meri omejen) prosti preudarek. Procesni zakon tako v takih primerih ne predvideva kot primarne rešitve spor polne jurisdikcije (to je vsebinske odločitve o sporni pravici po drugem odstavku 81. člena ZDSS-1).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: "Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2015 in št. ... z dne 13. 2. 2015 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranski intervenient sam krije stroške pritožbe, tožnik pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2015 in št. ... z dne 13. 2. 2015. Tožnika je oprostilo plačila storitve institucionalnega varstva za čas od 22. 8. 2014 do 20. 8. 2015 v celotni višini, kar predstavlja celotno oskrbo paketa osnovnih in socialnih storitev C5 in namestitev v triposteljni sobi po 35,72 EUR na dan z dodatkom za lastne sanitarije v višini 0,27 EUR na dan. Storitev za tožnika v višini oprostitve plača Mestna občina A. (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.258,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stranski intervenient pa sam trpi svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je na podlagi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 pritožbo vložila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da gre v primeru financiranja namestitve osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti s sodno odločbo. Upoštevajoč dejstvo, da je sodišče z izpodbijano sodbo dejansko ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik v ponovnem postopku oblikoval v svoji pripravljalni vlogi 5. 1. 2017, tožena stranka izpostavlja, da je v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP, v pripravljalni vlogi 17. 1. 2017 izrecno prerekala tovrstno oblikovani tožbeni zahtevek v delu glede obdobja oprostitve in višine oprostitve plačila institucionalnega varstva oziroma oskrbe v socialnovarstvenem zavodu z argumentom, da gre v tem delu za meritorno odločanje, ki je v izključni pristojnosti tožene stranke, ki razpolaga z vsemi relevantnimi podatki, potrebnimi za odločitev glede delne ali celotne oprostitve plačila tožnikove namestitve v socialnovarstvenem zavodu. Tožena stranka se nadalje ne strinja z zaključkom sodišča, da je tožnikova namestitev v socialnovarstveni zavod B. pomenila nadaljevanje tožnikovega zdravljenja, kar naj bi potrjeval tudi sam statut navedenega zavoda, po katerem med osnovne dejavnosti sodi tudi splošna izvenbolnišnična zdravstvena dejavnost in samostojne zdravstvene dejavnosti, ki jih ne opravljajo zdravniki (zdravstvena nega, fizioterapija, delovna terapija in drugo). Tožena stranka vztraja pri stališču, da socialnovarstvene storitve, ki jih posamezniki prejemajo v času namestitve v socialnovarstvene zavode ni moč enačiti z zdravstvenimi storitvami, ki se izvajajo v zdravstvenih ustanovah oziroma razlagati na način, da navedena namestitev v socialnovarstvenem zavodu pomeni nadaljevanje zdravljenja, ne glede na okoliščino namestitve na varovani oddelek zavoda in proti tožnikovi volji. Namestitev torej ni mogoče enačiti s storitvijo, ki se financira iz zdravstvenega zavarovanja. Tožnikov del zdravstvene oskrbe se namreč financira iz zdravstvenega zavarovanja, namestitveni del pa je tožnik dolžan kriti skladno s predpisi o socialnem varstvu, kjer je relevantna podlaga podana v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV)3. Dodaten razlog za utemeljitev stališča tožene stranke je tudi pravno naziranje, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015 in iz katere izrecno izhaja, da gre v primeru obravnave oseb v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda za obliko pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju, katerih (psihiatrično) zdravljenje je zaključeno oziroma pri katerih ne obstaja potreba po akutnem bolnišničnem zdravljenju, njihove potrebe pa narekujejo stalno oskrbo in varstvo, saj same, s pomočjo družinskega pomočnika ali s pomočjo svojcev, niso sposobne skrbeti za svoje življenjske potrebe. Tožena stranka tudi izpostavlja, da sama okoliščina zaključka akutnega bolnišničnega zdravljenja tožnika pred njegovo namestitvijo v socialnovarstveni zavod B., izhaja tudi iz obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. PR 22/2014 z dne 20. 8. 2014, kjer je zapisano mnenje izvedenca psihiatrične stroke, da so za tožnika izčrpane vse terapevtske zmožnosti. Kritje stroškov socialnovarstvenih storitev, ki jih varovanci prejmejo v takšnem zavodu, je na strani varovancev, oziroma se njihova oprostitev plačila določa po Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Dejstvo, da Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr)4 ne ureja financiranje namestitve osebe v varovani oddelek, še ne pomeni pravne praznine, ki bi jo bilo potrebno zapolniti, kajti gre za socialnovarstveni zavod, ki se financira po svojih predpisih. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da je tovrstna obravnava posameznika, ki jo je varovanec deležen na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda po svoji naravi bližje zdravljenju, kot pa socialni oskrbi. V predmetni zadevi tudi ne gre za izjemo, kot jo določa osmi odstavek 30.a člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)5. V tožnikovem primeru namreč ni šlo za nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja. Nesporno dejstvo je namreč, da si je tožnik pred namestitvijo v socialno varstveni zavod B. že več let zdravil v psihiatričnih bolnišnicah. V konkretnem primeru tudi ni šlo za primer odsvojitve tožnikove nepremičnine, ki bi izpolnjevala abstraktni zakonski dejanski stan na podlagi devetega odstavka 30.a člena ZUPJS, torej da bi šlo za odtujitev nepremičnine majhne vrednosti. Tako je tudi neutemeljen zaključek sodišča o obstoju izrednih okoliščin. S tako interpretacijo osmega in devetega odstavka 30.a člena ZUPJS je sodišče dejansko prekoračilo meje oziroma sam namen konkretne zakonske določbe, ki primeroma določa okoliščine, na podlagi katerih je konkretni dejanski stan mogoče subsumirati pod abstraktni dejanski stan izrednih okoliščin za oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev. Ne glede na navedeno pa sodišče s sklicevanjem na uporabo osmega odstavka 30.a člena ZUPJS dejansko pritrjuje, da bi se moralo pri odločanju glede plačila tožnikove namestitve v socialnovarstvenem zavodu B. uporabiti določila ZSV, Uredbe in tudi določb ZUPJS, kar je bilo v predhodnem upravnem postopku tudi uporabljeno, kot to izhaja iz izpodbijanih upravnih odločb. Pravno nerelevantno in neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča oziroma primerjava med tožnikovo neprostovoljno namestitvijo v socialnovarstveni zavod in položajem zapornikov ter s tem v zvezi očitek diskriminatornega položaja tožnika v primerjavi z zaporniki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Zoper sodbo je pritožbo vložil tudi stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. Stališče tožene stranke in tudi intervenienta je, da čeprav obstaja morebitna pravna praznina v določbah ZDZdr, ko ne ureja financiranja namestitve osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, pa pravne praznine ni v socialnovarstveni zakonodaji, ki natančno ureja dolžnost plačila socialnovarstvenih storitev in pogoje oprostitve plačila le-teh. Storitve institucionalnega varstva so dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci, razen če center za socialno delo, na zahtevo upravičenca odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve. Sodišče temu stališču ni sledilo, temveč se je sklicevalo na pravno praznino, hkrati pa sodišče zaključuje, da je tožena stranka v predsodnem postopku napačno uporabila materialni predpis, saj bi lahko v tožnikovem primeru uporabila izjemo določeno v osmem odstavku 30.a člena ZUPJS in ga oprostila plačila institucionalnega varstva. Razlogi sodbe so si tako v medsebojnem nasprotju. Stranski intervenient tudi ne sprejema zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bil v predsodnem postopku napačno uporabljen materialni predpis. Nesporno je namreč, da je tožnik neodplačano odsvojil svoje premoženje v enem letu pred uveljavljanjem pravice do oprostitve. Stranski intervenient predlaga, naj se pritožbeno sodišče opredeli do trditve, da pri tožniku ni prišlo do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja in da je bila nujnost potrebe po vključitvi v zavodsko oskrbo, že pred osvojitvijo premoženja konkretno predvidljiva. V tej smeri je bil ponujen dokaz, do katerega pa se sodišče ni opredelilo. Gre za psihiatrično izvedensko mnenje doc. dr. C.C., specialista psihiatra z dne 2. 8. 2014. Tožnik je bil namreč že 42-krat sprejet v psihiatrično bolnišnico. Upoštevaje tožnikovo ravnanje ob prejšnjih sprejemih, ni mogoče zaključiti, da je bila nujnost tožnikove namestitve v zavod posledica nepredvidljivega poslabšanja zdravstvenega stanja, pač pa obratno, da je bil tak razvoj tožnikove bolezni ob znanih dejstvih povsem predvidljiv in posledično je bila tudi potreba po namestitvi v zavod objektivno pričakovana ter njegovim svojcem, ob odsvojitvi premoženja, poznana. Napadena sodba postavlja v neenakopraven položaj številne druge osebe, ki so nameščene po varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov ravno tako na podlagi sklepov sodišč, torej proti svoji volji zaradi drugih bolezni na področju duševnega zdravja, ki pa si namestitev plačujejo sami. Stranski intervenient predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta predlaga, da pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrne ter potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Glede pritožbenih navedb, da je vsebinska odločitev v zadevi v izključni pristojnosti tožene stranke, ne pa sodišča, tožnik poudarja, da tožena stranka sodišču očita prekoračitev svojih pristojnosti, ki jih ima na podlagi določb ZDSS-1. Gre za očitek bistvene kršitve določb postopka, kar pa tožena stranka ne navaja kot pritožbeni razlog. Tudi, če bi se instančno sodišče odločilo, da ta pritožbeni razlog upošteva, pa se tožnik sklicuje na določbo drugega odstavka 81. člena ZDSS-1, ki pooblašča sodišče, da meritorno odloči v zadevi. V nadaljevanju še navaja, da je tožnik duševni bolnik, ki boleha za shizofrenijo. Njegovo zdravstveno stanje je rezultat bolezni in z boleznijo povezanih težav, tudi socialnih. Tako nima uvida v lastno bolezen, niti ga ni imel. Stališče stranskega intervenienta, da si je tožnik sam kriv za stanje v kakršnem je, je zavržno in za tožnika žaljivo. Življenje takšnega bolnika je težavno, enako velja tudi za njegovo družino. Tožnik je tožbo vložil zato, ker sta mu tako center za socialno delo kot tudi tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do popolne oprostitve plačila oskrbe v socialnovarstvenem zavodu, na katero je bil prisilno napoten. Pridržan je bil zato, ker je bil zaradi svoje bolezni nevaren zase in za svojo okolico. Iz bolnišnice je bil odpuščen zato, ker se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo in ni bilo več razlogov za njegovo zadrževanje v oddelku pod posebnim nadzorom, kot to pravilno poudarja tudi sodišče. So pa v njegovem primeru podane okoliščine, ki omogočajo uporabo določbe osmega in devetega odstavka 30.a člena ZUPJS in ga je tudi mogoče oprostiti plačila. Tožnik ne zanika, da je s sestro uredil premoženjsko pravna razmerja glede solastnih nepremičnin, kar pa v tej zadevi ni odločilno, saj je materialni predpis omogočal oprostitev plačila tudi v primerih razpolaganja s premoženjem ob obstoju izrednih okoliščin. Pritožbeno stališče tožene stranke je zato zgrešeno. Sodišče ima pooblastilo, da meritorno odloči in da ugotovi obstoj izjemnosti okoliščin. Stališče tožene stranke in stranskega intervenienta, da ne gre za izjemnost, v kolikor gre za kroničnega bolnika, ki bi se moral in mogel zavedati svoje bolezni ter se zavedati, da ga bo malomaren odnos do bolezni pripeljal do nastanitve v SVZ pomeni popolno nerazumevanje bolezni in njenih posledic, ter je tudi v nasprotju z vsebino izvedeniškega mnenja, na katerega se sklicujeta tožena stranka in stranski intervenient. Tožnik se svojega bolezenskega stanja ne zaveda. Če nima uvida v svojo bolezen, kako naj bo do svoje bolezni odgovoren in jo nadzoroval oziroma obvladoval. Pri tožniku je znižana tudi realitetna kontrola, kar pomeni, da je motena njegova presoja realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje in vedenje. Pridržanje na zdravljenju na podlagi določil ZDZdr je izjemen ukrep, izjemna oblika zdravljenja v izjemnih primerih, zato ima vsak pridržanec pravico do zagovornika oziroma pooblaščenca po uradni dolžnosti. Pridržanje je potrebno utemeljiti z izvedeniškim mnenjem, potrebna je tudi odločba sodišča. Tožnika je bilo potrebno zadržati na zdravljenju, dokler se njegove zdravstveno stanje ni izboljšalo. Če ne bi bilo izjemnosti okoliščin, ne bi bil potreben poseg sodišča. V zadevi ne gre za socialnovarstveno storitev, ki bi bila pogojevana s socialno stisko pridržanca, temveč gre za nudenje storitve zato, ker je ta oseba bolna, ker je nevarna zase in za druge in ker ji je bilo zaradi njene nevarnosti odrejena prisilna nastanitev oziroma pridržanje zato, da se ji zdravstveno stanje ne bi poslabšalo. Stališče, da odločba postavlja v neenakopraven položaj številne druge osebe, ki so nameščene po varovanih oddelkih zavodov je zato preveč enostavno in populistično. Vprašanje plačila prisilne nastanitve zakonsko ni urejeno. Vsi pristojni organi se zavedajo in priznavajo, da pravna praznina obstaja, a se za rešitev tega vprašanja nihče ne zavzame. Sklicevanje na statut SVZ je za ta postopek nepomembno. Gre za nadaljevanje zdravljenja in ne za reševanje socialne stiske. Tako je tudi trditev tožene stranke, da tožnik ni zavarovanec skladno z določbo 15. člena ZZVZZ in da zato ne more biti prejemnik zdravstvenih storitev, nevzdržna. Odločitev sodišča je zakonita, ker povsem upošteva dejanski stan osmega in devetega odstavka 30.a člena ZUPJS. Sodišče je utemeljilo izjemnost situacije in pa uporabo pravnega pravila. Odločitev ni protispisna, saj ugotavlja izjemnost oziroma nujnost namestitve. Sodišče pravilno obravnava ta primer širše tudi ob uporabi Ustave. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitev določb postopka po drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Je pa napačno uporabilo določbo drugega odstavka 81. člena v zvezi z 82. členom ZDSS-1, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje. Omenjeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč brez upoštevanja omejenosti sodnega preizkusa upravne odločbe z vsebovanim prostim preudarkom, nezakonito vsebinsko poseglo v izpodbijano odločbo tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 2. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik ni upravičen do oprostitve plačila institucionalnega varstva. Ponovno lahko vloži vlogo za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva po 30. 11. 2018. 8. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi sklepa opr. št. Pr 22/2014 z dne 20. 8. 2014 iz Psihiatrične bolnišnice v D. neposredno premeščen in zadržan na varovanem oddelku Socialno varstvenega zavoda B.. Pri prvostopenjskem organu (CSD) je dne 17. 11. 2014 vložil vlogo za oprostitev plačila socialnovarstvene storitve, torej za oprostitev plačila institucionalnega varstva.

9. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama o tožnikovi zahtevi odločala po vsebini. Zahteva je bila zavrnjena ob razlogovanju, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se tožnika oprostilo plačila institucionalnega varstva. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da naj bi tožnik neodplačano odsvojil svoje premoženje v enem letu pred uveljavljanjem ali med uveljavljanjem socialnovarstvene storitve oziroma pravice do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev. To naj bi bil razlog, da po določbi šestega odstavka 30.a člena ZUPJS ni upravičen do oprostitve plačila institucionalnega varstva. Ker je tožnik s tožbo izpodbijal omenjeno odločitev tožene stranke, je bilo sodišče prve stopnje skladno z določbami ZDSS-1 dolžno presoditi, ali je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. To je tudi storilo. Odločitev je utemeljevalo tudi z zapolnitvijo pravne praznine v določbah ZDZdr, saj omenjeni zakon ne ureja financiranja namestitve osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Strinjati se je z zaključki sodišča prve stopnje, da bi navedeno problematiko moral urediti specialni predpis, kar nenazadnje ugotavljajo tudi pristojni organi, vendar pa omenjeno ni odločilno za rešitev sporne zadeve. Ni šlo namreč za direkten zahtevek za plačilo institucionalnega varstva osebi, ki je nameščena v varovani oddelek Socialno varstvenega zavoda B. po določbah ZDZdr niti ni šlo za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, temveč je bilo sodišče dolžno presoditi odločitev tožene stranke, ki je v predsodnem upravnem postopku odločila o tožnikovi zahtevi za oprostitev plačila institucionalnega varstva po določbah ZUPJS. Kljub dodatnemu razlogovanju sodišča prve stopnje glede pravne praznine v ZDZdr oziroma glede pravic iz zdravstvenega zavarovanja pa nikakor ni mogoče šteti, da je sodba zaradi tega sama s seboj v nasprotju, kot to neutemeljeno v pritožbi uveljavlja stranski intervenient. Ključen za odločitev v sporni zadevi je torej odgovor na vprašanje, ali je izpolnjen dejanski stan po določbi 30.a člena ZUPJS, da se tožnika oprosti plačila institucionalnega varstva.

10. ZUPJS v šestem odstavku 30.a člena določa, da v primeru, da upravičenec do socialnovarstvene storitve ali družinskega pomočnika neodplačno odsvoji svoje premoženje v enem letu pred uveljavljanjem ali med uveljavljanjem socialno varstvene storitve, ni upravičen do oprostitve plačila. Upravičene lahko ponovno uveljavlja pravico do oprostitve plačila po preteku obdobja, ko bi lahko z vrednostjo odsvojenega premoženja plačal oskrbo institucionalnega varstva pri izvajalcu storitve, za katero je uveljavljal oprostitev oziroma višino delnega plačila za izgubljen dohodek. V osmem odstavku istega člena pa je določena izjema po kateri ne glede na šesti odstavek lahko center za socialno delo v izrednih okoliščinah, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva oziroma družinskega pomočnika, upravičenca oprosti plačila socialnovarstvene storitve oziroma prispevka k plačilu družinskega pomočnika. V devetem odstavku je nadalje določeno, da se za izredne okoliščine iz prejšnjega odstavka (osmega odstavka) štejejo predvsem nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja upravičenca do institucionalnega varstva oziroma družinskega pomočnika, zaradi česar je prišlo do nujne vključitve v institucionalno varstvo oziroma do potrebe po družinskem pomočniku, ali če gre za odtujitev nepremičnine majhne vrednosti, pri čemer se kot nepremičnina manjše vrednosti šteje nepremičnina, ki ne presega vrednosti osebnega avtomobila oziroma enoslednega vozila, določene v 2. točki prvega odstavka 18. člena.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi, ki jih podaja sodišče prve stopnje, da gre v sporni zadevi za izredne okoliščine, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva. V tožnikovem primeru je šlo za nenadno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi česar je prišlo do nujne vključitve v institucionalno varstvo. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje izhaja pa tudi iz sklepa PR 22/2014 z dne 20. 8. 2014, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, da je bil tožnik zaradi akutnega zdravstvenega stanja sprejet v bolnišnično zdravljenje in sicer v Psihiatrično bolnišnico D.. Tožnik je bil na podlagi mnenj izvedencev psihiatrične stroke na podlagi sklepa sodišča PR 105/2013 z dne 15. 4. 2013 zadržan na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Pri zdravljenju nediferencirane shizofrenije so bile terapevtske možnosti povsem izčrpane, vendar pa tožnik potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Zato je bil na podlagi sklepa PR 22/2014 z dne 20. 8. 2014 iz bolnišnice neposredno premeščen in zadržan na varovanem oddelku Socialno varstvenega zavoda B. in sicer do 20. 8. 2015. Iz navedenega sklepa povsem jasno izhaja, da je šlo v tožnikovem primeru za akuten primer, torej da se mu je zdravstveno stanje nenadno poslabšalo. Pri tem ni odločilno, kot to v pritožbi navaja stranski intervenient, da je bil že pred tem večkrat hospitaliziran v bolnišnici. Vsak primer je potrebno obravnavati posebej in očitno je prišlo pri tožniku do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je bila potrebna ponovna hospitalizacija. Da gre za nujnost namestitve v socialno varstvenem zavodu pa prav tako izhaja iz sklepa sodišča, ki je tožnika proti njegovi volji neposredno iz bolnišnice premestilo v socialnovarstveni zavod. Odločitev sodišča v nepravdni zadevi temelji tudi na mnenju sodnega izvedenca doc. dr. C.C.. Vse omenjeno pa je sodišče upoštevalo tudi pri razsoji sporne zadeve in so torej neutemeljene pritožbene navedbe stranskega intervenienta, da se sodišče do tega izvedenskega mnenja ni opredelilo.

12. Je pa utemeljena pritožba tožene stranke v delu, da je sodišče samo meritorno odločilo v zadevi, namesto da bi odločitev prepustilo toženi stranki. Iz vsebine pritožbe tožene stranke izhaja, da uveljavlja tudi omenjeno kršitev določb postopka. Tudi če so podane izredne okoliščine, je skladno z osmim odstavkom 30.a člena ZUPJS Centru za socialno delo prepuščeno, da odloči o oprostitvi plačila socialno varstvene storitve. Beseda "lahko" odkazuje na uporabo prostega preudarka. Za njegovo uporabo pa so podani zakonski okviri. Tako je v drugem odstavku 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)6 določeno, da v upravnih stvareh, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

13. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ob pravilni ugotovitvi, da sta izpodbijani odločbi z dne 3. 8. 2015 in 13. 2. 2015 nezakoniti in ju je zato posledično odpravilo, samo odločilo o pravici do oprostitve plačila institucionalnega varstva, o višini te oprostitve in tudi o obdobju na katerega se nanaša. ZDSS-1 v drugem odstavku 81. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. V 3. alineji 82. člena ZDSS-1 pa je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če v primeru, ko je pristojni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče ugotovi, da je izpodbijani upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano. V drugem odstavku pa je nadalje določeno, da v primerih iz prejšnjega odstavka mora tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo.

14. V zvezi z vprašanjem sodnega preizkusa upravne odločbe z vsebovanim prostim preudarkom je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS7. Vrhovno sodišče RS poudarja, da imajo sodišča v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev toženih strank, ki so pri svojem odločanju uporabile zakonsko podeljen (običajno v določeni meri omejen) prosti preudarek. Procesni zakon tako v takih primerih ne predvideva kot primarne rešitve spor polne jurisdikcije (to je vsebinske odločitve o sporni pravici po drugem odstavku 81. člena ZDSS-1).

15. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta in izpodbijano sodbo na podlagi 354. člena ZPP spremenilo tako, da je upoštevaje 3. alinejo 82. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi z dne 3. 8. 2015 in z dne 13. 2. 2015 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Skladno s prvim odstavkom 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da stranski intervenient krije sam svoje stroške pritožbe. Upoštevaje vse okoliščine primera, še posebej, da je bila pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je odpravilo obe izpodbijani odločbi tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da stranski intervenient s svojo pritožbo v bistvenem delu ni uspel. Nadalje pa je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi priglašene stroške odgovora na pritožbo in sicer upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP, kajti omenjeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 3 Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 77/08 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 7 Prim. VIII Ips 152/2016 z dne 11. 10. 2016.