Jedro

Za prekinitev vzročne zveze gre predvsem v primerih, v katerih poznejše ravnanje drugih oseb ali poznejši dogodki preusmerijo vzročni potek oziroma povsem odpravijo učinke storilčevega (prvotnega) ravnanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 21.6.2006 obsojenega S.M. spoznalo za krivega kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali pravic po tretjem odstavku 261. člena in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ ter mu izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni sedem mesecev in en mesec zapora, nato pa po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ enotno kazen sedem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 200.000 SIT. Z isto sodbo je obsojenca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.8.2008 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je odločilo, da se v pogojni obsodbi določena kazen sedem mesecev zapora izreče. S sklepom je sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu vključno z odločbo o stroških kazenskega postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornikovo pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 600 EUR povprečnine.

3. Zagovornik je zoper obsodilni del sodbe pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve kazenskega zakona. Zahteva ne vsebuje končnega predloga.

4. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Po njegovem stališču glede na razveljavitev oprostilnega dela prvostopenjske sodbe, izpodbijana pravnomočna sodba materialno ni pravnomočna ter zato zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji je podal izjavo, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti meritorno obravnava in ji ugodi, kakor je v njej predlagano.

6. V tej zadevi je sodišče druge stopnje potrdilo krivdni izrek glede kaznivih dejanj po tretjem odstavku 261. člena in drugem odstavku 240. člena KZ, razveljavilo pa oprostilni del prvostopenjske sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S takšno odločitvijo je obsodilni del sodbe pravnomočen in tudi izvršljiv. Glede na že sprejeto prakso Vrhovnega sodišča v enakih pravnih položajih, je tudi v tem primeru odločilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

7. Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov glede legitimnosti župana (obsojenca), da prerazporeja sredstva znotraj proračunskih porabnikov in ker v pravnomočni sodbi ni razlogov, zakaj se ne verjame listinam, ki upravičujejo službena potovanja in v zvezi s tem plačane stroške. Po stališču zahteve obsojenec tudi ni kazensko odgovoren, ker je nadzorni odbor z opustitvijo skrbnega pregleda poslovanja občine pretrgal vzročno zvezo med predlogom zaključnega računa in sprejetim zaključnim računom ter se pri tem sklicuje na ekvivalenčno teorijo vzročne zveze. Prekinitev vzročne zveze velja tudi za dejanje iz točke I/1 izreka prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na obnovo občinske ceste. Po oceni vložnika zahteve manjka protipravna pridobitev premoženjske koristi oziroma prikrajšanje občinskega proračuna.

8. Sodišče prve stopnje je obrazložilo (v drugem odstavku na 15. strani prvostopenjske sodbe), kako presoja obsojenčev zagovor, tudi v katerem delu mu ni sledilo. Zavzelo je stališče do vprašanja obsojenčevega pooblastila, ki ga je imel kot župan v zvezi s prerazporejanjem finančnih sredstev. Kot je razvidno iz utemeljitve, je sklepalo, da mu takega pooblastila ni dal statut občine oziroma, da je lahko kot župan brez soglasja občinskega sveta prerazporejal določena finančna sredstva. Sodišče druge stopnje je štelo kot odločilen (obrazložitev v drugem odstavku na 5. strani drugostopenjske sodbe) način, na katerega so bila proračunska sredstva porabljena oziroma ali je izvrševanje občinskega proračuna, ki je po 29. členu Statuta in 14. členu Odloka o proračunu Občine (Odlok) zaupano županu, potekalo tako, kot je v istem proračunu predvideno. Ker gre za proračunska namenska sredstva, morajo biti porabljena v skladu s predhodno določenimi in dejansko realiziranimi nameni ter na način, ki ne more biti prost. Pritožbeno sodišče je zavzelo tudi stališče, da so odstopanja od zahtevanega v prvi vrsti v pristojnosti organa, ki je proračun sprejel, medtem ko gre pri prerazporejanju proračunskih sredstev znotraj proračunskih kontov, za katero je po 16. členu Odloka sicer pristojen župan, za prerazporejanje med različnimi proračunskimi postavkami in ne za prerazporejanje znotraj posamezne postavke. V nadaljnji obrazložitvi je presodilo tudi okoliščine, povezane z obsojenčevo dolžnostjo, predpisano v drugem odstavku 16. člena Odloka in z načinom njegovega ravnanja v posameznih primerih ter z revizijo računskega sodišča. 9. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe, pri čemer je treba povezati razloge prvostopenjske in drugostopenjske sodbe, je glede na navedeno razvidno, da je sodišče presodilo obsojenčevo pristojnost glede razporejanja proračunskih sredstev. Pri razlagi, s katero ne soglaša vložnik zahteve, je izhajalo iz pooblastil, ki jih dajeta županu statut in Odlok, slednji pa je skladen z določbami 38. člena Zakona o javnih financah (Ur. l. RS, št. 79/1999). Ni nobenega dvoma, da je župan pod pogoji, predpisanimi v zakonu in Odloku, pooblaščen za prerazporeditev proračunskih sredstev. Toda nižji sodišči sta utemeljeno sklepali, da do ravnanj, ki so mu očitana, obsojenec glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bil upravičen. Tako po eni strani ne gre za odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, po drugi strani pa tudi ne za zmoten zaključek, da obsojenčeva dejanja nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ.

10. Vložnik zahteve tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s sodbenimi razlogi, ki zadevajo obračun in izplačila potnih nalogov za službena potovanja. Presojo listin, priloženih inkriminiranim potnim nalogom, je sodišče prve stopnje z ustreznimi in razumnimi razlogi obrazložilo v sodbi (prvi odstavek na 14. strani). Sodišče druge stopnje pa je ob presoji pritožbenih navedb pritrdilo takšnim razlogom in poudarilo, da so bile okoliščine pri podpisovanju potnih nalogov v zadostni meri in na zelo zgovoren način opisane od preostalih dveh podpisnikov ter dejansko ocenilo, da eno priloženo potrdilo o plačilu cestnine ter listine, ki ne zadevajo potovanj iz potnih nalogov, opisanih v izreku sodbe, niso odločilne.

11. S pravnomočno sodbo ugotovljena odločilna dejstva nasprotujejo trditvi vložnika zahteve o pretrgani vzročni zvezi med obsojenčevim ravnanjem in nastalimi posledicami. Za prekinitev vzročne zveze gre predvsem v primerih, v katerih poznejše ravnanje drugih oseb ali poznejši dogodki preusmerijo vzročni potek oziroma povsem odpravijo učinke storilčevega (prvotnega) ravnanja.

12. Obsojencu je očitano, da je kot župan, torej kot uradna oseba z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi v letu 2001 naročil in odredil brez sklepa občinskega sveta izplačila, navedena v izreku prvostopenjske sodbe pod točko I/2 in predložil v obračun ter izplačilo 72 nalogov za službena potovanja, čeprav je vedel, da ni bil upravičen do povračila potnih stroškov, ker službenih poti ni opravil. V skladu s temi očitki je sodišče ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno sklepalo, da je obsojenec storil tudi kaznivo dejanje po tretjem odstavku 261. člena KZ. Zahteva, ki se sklicuje na opustitev nadzornega odbora, ki da ni skrbno pregledal poslovanja občine, z vsemi ostalimi navedbami izhaja iz drugačne presoje ugotovljenih dejstev, kot jo vsebuje pravnomočna sodba. Pri tem tudi sicer ni mogoče sklepati, da je z zatrjevanim postopanjem nadzornega sveta bila prekinjena vzročna zveza ali celo odpravljeni učinki obsojenčevega ravnanja, ki je bilo v nasprotju s predpisanim.

13. Z navedbami, ki zadevajo obsojenčevo dejanje, opisano v 1. alineji pod točko I/1 izreka prvostopenjske sodbe, vložnik zahteve uveljavlja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Izhaja deloma iz dejstev, ki so drugačna, kot jih je ugotovilo sodišče, deloma pa iz njihove lastne presoje.

14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zagovornikovo zahtevo, je obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).