Jedro

Ugovor nepravočasnosti ali nepravilnosti reklamacije je obrambni ugovor prodajalca zoper jamčevalne zahtevke kupca, zato se mora na pomanjkljivosti reklamacije prodajalec sklicevati. Če tega dejstva ne uveljavlja, se sodišče na nepravočasnost ne sme sklicevati po uradni dolžnosti.

S tem, ko je tožeča stranka začela reklamacijo obravnavati meritorno, je konkludentno priznala, da je reklamacija tožene stranke pravočasna in popolna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v drugi in tretji točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12.3.2001 razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ..., glede zneska 27.591,00 SIT s pripadki in v tem delu zahtevek zavrnilo (prva točka izreka) ter isti sklep vzdržalo v veljavi glede zneska 648.000,00 SIT s pripadki (druga točka izreka), z dopolnilno sodbo z dne 28.8.2001 pa je sodbi z dne 12.3.2001 dodalo še tretjo točko izreka, s katero je naložilo toženi stranki, da povrne pravdne stroške tožeči. Zoper drugo in tretjo točko izreka sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da ni res, da bi bilo polaganje tlaka končano dne 27.1.1998, saj je takrat tožena stranka končala šele prvo fazo, ki ni bila problematična, drugo fazo pa je začela šele dne 6.2.1998, zato je bilo grajanje napak pravočasno.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, da tožena stranka napak dne 7.2.1998 ni mogla reklamirati, kr je bila takrat sobota, ko se pri tožeči stranki ne dela.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe o polaganju tlakov v T. tovarni v dveh fazah. Tožena stranka je trdila, da je sporne tlake polagala v dveh fazah, da je bil material, katerega plačilo vtožuje tožeča stranka, prav tako dobavljen v dveh fazah in da so se napake pojavile le pri tlakih, položenih v drugi fazi iz materiala druge dobave. Dve dobavi omenja tudi tožeča stranka (v vlogi z dne 15.1.2001 na list. št. 14 in v nedatirani vlogi na list. št. 19), razvidni sta tudi iz listin tožeče stranke (priloge A7-A9), zato to dejstvo po oceni sodišča druge stpnje med strankama niti ni sporno. Torej je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka polaganje tlaka (v celoti) izvedla dne 27.1.1998, napačna. Glede na iz spisa razvidno dejstvo, da je bila druga dobava izvršena šele dne 6.2.1998, pa je napačen tudi materialnopravni zaključek, da 7.2.1998 tožena stranka blaga ni pravočasno reklamirala.

Predvsem pa je materialnopravna ugotovitev sodišča, da tožena stranka napake ni reklamirala pravočasno (in tudi ne pravilno), napačna iz razloga, ker pravočasnost in pravilnost reklamacije med postopkom na prvi stopnji med strankama ni bila nikoli sporna. Ugovor nepravočasnosti ali nepravilnosti reklamacije je obrambni ugovor prodajalca zoper jamčevalne zahtevke kupca, zato se mora na pomanjkljivosti reklamacije prodajalec sklicevati. Če tega dejstva ne uveljavlja, se sodišče na nepravočasnost ne sme sklicevati po uradni dolžnosti. Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja, da pravočasnost in pravilnost reklamacije v tem postopku ne more biti vprašljiva, ker je tožeča stranka že pristopila k reševanju reklamacije. Tožeča stranka v svoji vlogi z dne 5.1.2001 (list. št. 13) sama navaja, da je od tožene stranke zahtevala dodatne podatke o vlažnosti in "marki" betona, da bi lahko ugotovili razloge nastalih napak, o "reševanju reklamacije" pa je govora tudi v dopisu tožeče stranke z dne 24.3.1998 (priloga A4). Ne nazadnje je tožeča stranka tudi tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vsebinsko ugovarjala utemeljenosti reklamacije tožene stranke (da je do poškodb tlaka prišlo zaradi napačnega dela tožene stranke in ne zaradi napak materiala). S takšnim ravnanjem (ko je začela reklamacijo obravnavati meritorno) pa je tožeča stranka konkludentno priznala, da je reklamacija tožene stranke pravočasna in popolna, zato se na nepravočasnost ne more več sklicevati.

Zato bi sodišče prve stopnje moralo utemeljenost reklamacije presojati vsebinsko, ker pa tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo razveljavilo v izpodbijanem delu in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko odločati o utemeljenosti ugovora tožene stranke glede stvarnih napak dobavljenega blaga, po potrebi tudi s predlaganim izvedencem.