Jedro

V obravnavani zadevi gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena ZDR, ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v 1. odstavku I. točke izreka sodbe, tako da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska (2.038,70 EUR) tečejo od 10. 2. 2008 (namesto od 3. 5. 2006) do plačila, višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.038,70 EUR za čas od 3. 5. 2006 do 9. 2. 2008 pa se zavrne; - delno razveljavi v 2. odstavku I. točke izreka sodbe in v II. točki izreka sodbe ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe (delno 1. odstavek I. točke izreka sodbe).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki vrniti in plačati znesek 2.038,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2006 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (1. odstavek I. točke izreka sodbe); - zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več (1.891,55 EUR) (2. odstavek I. točke izreka sodbe) ter - odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožeča stranka zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo stroškov nadomestila za študijski dopust z navedbo, da na podlagi dejstev in predloženih dokazov v zvezi s plačilom nadomestila za koriščenje študijskega dopusta njegove višine v pravdnem postopku ni mogoče preizkusiti. Sodišče je na začetku naroka pozvalo toženo stranko k predložitvi dokazov za specifikacijo izračuna stroškov nadomestila za študijski dopust. V skladu z 286.a členom ZPP lahko sodišče strankam pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale,... V skladu s 3. odstavkom 286.a člena ZPP ta rok ne sme biti krajši od osmih dni. Tožena stranka pred pozivom sodišča tožeči stranki za predložitev dodatnih dokazov izračunu nadomestila ni nasprotovala, tožeča stranka je kot dokaz o višini zahtevanega zneska predložila izračun Ministrstva za finance, iz priloge k dopisu ministrstva pa so vidni zneski plačanega nadomestila za koriščenje študijskega dopusta (priloga A 4). Med strankama nikoli ni bilo sporno, da je toženec koristil 12 dni študijskega dopusta, vračilo revaloriziranega zneska pa izhaja iz sklenjene pogodbe o izobraževanju. Ker je sodišče pri svojem procesnem vodstvu zahtevalo dodatne dokaze, bi moralo tožeči stranki dati rok za predložitev zahtevanih dokazov. Tožeča stranka je na naroku zaprosila za rok, vendar ji ga sodišče ni odobrilo, s tem pa je kršilo 286.a člen ZPP.

Tožeča stranka se je glede višine zneska za vračilo iz naslova nadomestila za študijski dopust poleg izračuna Ministrstva za finance sklicevala tudi na sklep Ministrstva za okolje in prostor z dne 13. 3. 2006 (priloga A 5), sodišče pa je v nasprotju z materialnim pravom navedlo, da je bil ta sklep izdan v upravnem postopku. ZJU v 11. členu določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij urejajo s predpisi s področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, s tem in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi, 24. člen istega zakona pa določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta, oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Le za vročitev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek, sicer pa je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem, pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Toženec je redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Odpoved nima upravno pravnih posledic, zato bi sodišče sklep moralo šteti za dogovor med strankama v delovnopravnem razmerju. Sklep o prenehanju je vseboval pravice in dolžnosti javnega uslužbenca, sodišče pa ne more dela sklepa šteti za upravni akt, dela pa za delovnopravno razmerje med strankama.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno navedla, da ji ni poznana višina nadomestila za koriščenje študijskega dopusta, nikoli pa ni niti nasprotovala navedbi, da je 12 dni študijskega dopusta koristila, niti zatrjevala, da ni dolžna vrniti teh stroškov. Temelj za vračilo tožena stranka priznava, v ničemer pa ne obrazloži, zakaj ji je sporna višina in revalorizacija zneska nadomestila za študijski dopust. Sodišče je z odločitvijo na začetku naroka za glavno obravnavo, da tožbeni zahtevek za vračilo nadomestila za študijski dopust ni dovolj utemeljen, prekoračilo svoje procesne pravice in sugeriralo toženi stranki, da dopolni svoje navedbe glede odgovora na tožbo. Ker se je v okviru procesnega vodstva postavilo na stališče, da s strani tožeče stranke predloženi dokazi ne zadostujejo za odločitev o višini zahtevka, bi ji zaradi ugotovitve pravilnega dejanskega stanja, to je višine zahtevka, moralo dati rok za predložitev dokazov.

Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 21. 11. 2003 sklenili pogodbo o izobraževanju, nato pa je neobrazloženo zavrnilo ugovor zastaranja. Navedba, da za terjatev iz naslova pogodbe o izobraževanja velja splošni petletni zastaralni rok, je pavšalna in nepojasnjena, zato sodba v tem delu nima razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru bi bilo potrebno uporabiti določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti, katere določbe je uporabilo sodišče, pa iz sodbe ni razvidno. Po določbi 1. odstavka 352. člena OZ triletni zastaralni rok teče od trenutka, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, ta rok pa je potekel že leta 2009. Tožeča stranka predpostavk odškodninske odgovornosti sploh ni niti zatrjevala, kaj šele dokazala, zato je tožba nesklepčna in bi jo bilo potrebno zavrniti že iz tega razloga. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala, da bi ji kakršnakoli škoda sploh nastala, tako da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih – nastanku škode in predpostavkah poslovne odškodninske odgovornosti, zato je navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP podana tudi iz tega razloga. Ker se sodišče s temi odločilnimi dejstvi sploh ni ukvarjalo, pa je dejansko stanje v tem delu ostalo neugotovljeno.

Sodišče navaja, da naj bi tožena stranka obstoj terjatve priznala, nato pa zanikala, zato je po prostem prepričanju na podlagi 3. odstavka 214. člena ZPP dejstvo – obstoj terjatve – štelo za priznano. S tem je sodišče prve stopnje povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno presodilo navedbe tožene stranke, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala le del terjatve, ki se nanaša na plačilo 1. in 2. obroka šolnine, s tem da je priznala le pogodbeno zavezo tožeče stranke, ne pa realizacije te pogodbene zaveze, saj se do navedb tožeče stranke v zvezi s tem sploh ni mogla izjasniti, ker tožeča stranka ni ponudila ustreznega dokaza, da je bila šolnina res plačana. Sodišče je povsem napačno uporabilo 3. odstavek 214. člena ZPP, ki ga ne bi smelo uporabiti, saj ni šlo za priznano in naknadno zanikano dejstvo, ampak za vprašanje obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ki je bilo vseskozi sporno in bi ga sodišče moralo reševati na drugačen način, ne pa z uporabo 3. odstavka 214. člena ZPP. Ob pomanjkljivih dokazih tožeče stranke bi moralo ugotoviti, da terjatev tožeče stranke do tožene ne obstaja. Zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nepravilne uporabe 3. odstavka 214. člena ZPP je sodišče v sodbi izhajalo iz predpostavke, da je tožena stranka obstoj terjatve priznala, kar pa ni res. Sodišče bi moralo vsaj ugotoviti, da je bilo priznanje nato omejeno s tem, da je tožena stranka dodala druga dejstva in tako dejstvo šteti vsaj za izpodbijano.

Sodišče je upoštevalo, da je A. fakulteta tožeči stranki izstavila račun, kar niti slučajno ni dokaz za dejstvo, da naj bi terjatev tožeče stranke do tožene res obstajala. Zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi oznaka „opravljeno“ na računih dokazovala realizacijo plačila računa. Oznaka nakazuje prej na to, da je bila opravljena storitev, ne pa plačilo, logična oznaka v primeru, da bi bil račun plačan, bi bila „plačano“. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bila šolnina plačana, saj dokaza, na podlagi katerega bi bil mogoč tak sklep, tožeča stranka ni ponudila.

Podana je tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče spuščalo v presojanje dokaza, ki ni bil predlagan in ni naveden v dokaznem sklepu, zato se tožena stranka ni imela možnosti izreči o njem. Gre za tripartitno pogodbe o izobraževanju, sklenjene med pravdnima strankama in A. fakulteto, iz katere naj bi izhajala obveznost plačila šolnine in obstoj terjatve do tožene stranke, na podlagi katere je sodišče ugotovilo ključno dejstvo, to je obveznost plačila šolnine in obstoj terjatve do tožene stranke. Sodišče je tudi preseglo tožbeni zahtevek, ko je samo popravilo njegovo nesklepčnost in izračunavalo valorizacijo, s čimer je dodatno pokazalo svojo pristranskost in simpatiziranje s tožečo stranko. Ker je zahtevek za plačilo glavnice neutemeljen, je sodba neutemeljena tudi v delu, ki nalaga plačilo zamudnih obresti.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in pri tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ob izvedbi naroka za glavno obravnavo stranki pravilno poučilo, da morata na naroku predlagati vse dokaze in navesti vsa dejstva ter se izjasniti o navedbah nasprotne stranke, pri čemer je sodnica tožečo stranko tudi izrecno opozorila, da je njena trditvena podlaga glede višine nadomestila za koriščenje 12 dni študijskega dopusta pomanjkljiva ter nespecificirana. Tožeča stranka je na naroku odgovorila tako na navedbe iz odgovora na tožbo kot na navedbe sodnice, vendar je njena trditvena podlaga ostala nespecificirana, nezadostna in nesklepčna, kot je pravilno ugotovilo sodišče. Tožeča stranka se je le sklicevala na nek dokument, ki pa trditvene podlage ne more nadomestiti, v takšnem primeru pa je ponovno opozarjanje s strani sodišča nepotrebno. Predloženi dokazni predlog tožeče stranke manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti. V predmetnem primeru ni šlo za poziv po 286.a členu ZPP, sodišče je tožečo stranko le opozorilo na nesklepčnost tožbenega zahtevka, na kar je tožeča stranka odgovorila, vendar nesklepčnosti ni odpravila. V skladu z določbo 286.a člena ZPP ima sodišče možnost strankam naložiti dopolnitev trditvene podlage ter dokazov, ni pa k temu zavezano. V kolikor bi tožeča stranka menila, da ji rok po tej določbi neupravičeno ni bil nuden, bi morala v skladu z določbo 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, kot je bilo to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo dne 11. 4. 2013, vendar iz zapisnika o 1. naroku za glavno obravnavo to ne izhaja. Zato je za grajanje kršitev pred sodiščem prve stopnje prekludirana. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe glede pravne narave sklepa z dne 13. 3. 2006, saj je sodišče pravilno zaključilo, da sklicevanje na sklep trditvene podlage ne more nadomestiti. Ne glede na dejstvo, za kakšen akt je sodišče štelo ta sklep, to ni neposredno povezano z razlogom nesklepčnosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka obrazložitve sodbe očitno ni razumela na način, da je bil njen zahtevek glede nadomestila za 12 dni študijskega dopusta nesklepčen zaradi pomanjkljivih navedb glede njegove višine, čeprav je sodišče v 12. točki obrazložitve to povsem jasno navedlo.

Pritožba tožeče stranke je v celoti, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi tožena stranka v pritožbi.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP zaradi kršitve 3. odstavka 286.a člena ZPP. Po določbi 1. odstavka 286.a člena lahko sodišče strankam pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine na katere so se sklicevale,... Sodišče določi rok iz prejšnjih odstavkov glede na zahtevnost dejanja, ki ga je treba opraviti, tako da stranki ostane dovolj časa, da se v postopku izjavi, ta rok pa ne sme biti krajši od osmih dni (3. odstavek istega člena ZPP).

Kot izhaja iz zapisnika o 1. naroku za glavno obravnavo, je sodišče opozorilo tožečo stranko, da je potrebno navesti dejstva glede vtoževanega nadomestila za koriščenje 12 dni študijskega dopusta, tako da specificira zahtevek po dnevih oz. mesecih, v katerih je bil dopust koriščen ter znesku, ki ga je tožeča stranka plačala tožencu. Iz navedenega zapisnika tudi izhaja, da je tožeča stranka v zvezi z navedenim navedla, da je v sklepu o prenehanju delovnega razmerja dan izračun v 2. točki sklepa, zoper katerega se tožena stranka ni pritožila, pa tudi v odgovoru na tožbo tožena stranka ni navedla, kateri del izračuna glede višine ji ni jasen, ampak je le splošno navedla, da se iz izračunom stroškov za koriščeni študijski dopust ne strinja. Tožeča stranka je na 1. naroku tudi navedla, da je iz priloge k tožbi razvidno, da je tožnik koristil 12 dni študijskega dopusta, izračun pa je za tožečo stranko izdelalo Ministrstvo za finance, ter da zastopnica tožeče stranke ne razpolaga s plačilnimi listi tožene stranke, zato predlaga, da ji sodišče določi rok za izstavitev teh listin, kolikor sodišče predloga ne sprejme, pa naj o zahtevku odloči glede na do sedaj predložene listine. Potek postopka, ki je razviden iz navedenega zapisnika, kaže na to, da je tožeča stranka upoštevala opozorila sodišča glede specifikacije tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za študijski dopust in zaprosila za rok, da bo dostavila plačilne liste (in na tej podlagi specificirala zahtevek). V nobenem primeru ni bila prekludirana niti z navajanjem novih dejstev (dodatna specifikacija po višini nadomestil po mesecih, v katerih je bil dopust izrabljen) niti s predlaganjem novih dokazov, saj je bila zadeva zaključena na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker je sodišče prve stopnje očitno štelo, da ta del zahtevka ni dovolj specificiran in da so dodatni dokazi potrebni, bi moralo tožeči stranki odobriti dodatni rok v smislu citirane določbe 3. odstavka 286.a člena ZPP, ne pa da je zadevo zaključilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, češ da tožeča stranka tudi na poziv sodišča ni navedla, kolikšno nadomestilo je bilo izplačano tožniku v posameznem mesecu koriščenja študijskega dopusta (česar tožeča stranka na naroku niti ni mogla storiti, ker ni imela na razpolago tožnikovih plačilnih list!). Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi trditvena podlaga tožeče stranke (glede nadomestila za študijski dopust) ostala nespecificirana in pomanjkljiva in da naj ne bi šlo za poziv po 286.a členu ZPP. Tožeča stranka zato, ker ni razpolagala s plačilnimi listami tožnika, na prvem naroku niti ni mogla natančneje opredeliti oz. specificirati tožbenega zahtevka po višini. Ker je sodišče zadevo zaključilo, pa je utemeljeno sklepala, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tudi zahtevek glede nadomestila za 12 dni študijskega dopusta sklepčen. To pa pomeni, da ni prekludirana v smislu določb 286.b člena ZPP, kar izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ker kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala že na naroku za glavno obravnavo, saj je šele po prejemu sodbe lahko ugotovila, da je prišlo do kršitve določb pravdnega postopka in je kršitev uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, to pa je v pritožbi zoper sodbo. Gre torej za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo oziroma je nepravilno uporabilo določbe 286.a člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu razveljavilo izpodbijano sodbo.

Pritožbene navedbe v zvezi z naravo sklepa o prenehanju delovnega razmerja so sicer utemeljene, saj takšni sklepi nimajo narave upravnega akta, kar pa ni bistvenega pomena in na pravilnost odločitve ne vpliva. To pa ne pomeni, da je zahtevek za vračilo zneska nadomestila za študijski dopust utemeljen že zato, ker je v (ugotovitvenem) sklepu (o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani javnega uslužbenca) zapisan skupni znesek nadomestila, ki ga je javni uslužbenec dolžan vrniti zaradi kršitve pogodbe o izobraževanju, in sicer iz razloga, ker se zoper sklep ni pritožil. Če je zahtevek po višini sporen, ker ni dovolj specificiran (tako kot v obravnavanem primeru), je tožeča stranka dolžna dokazati njegovo višino, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v postopku sicer ravnalo pravilno in v skladu z določbami 285. člena ZPP v okviru materialnega procesnega vodstva zahtevalo dopolnitve nepopolnih navedb in dopolnitev dokazil, zato je zgrešeno in popolnoma nesprejemljivo stališče pritožbe, da naj bi sodišče prve stopnje „z odločitvijo na začetku naroka za glavno obravnavo, da tožbeni zahtevek za vračilo nadomestila za študijski dopust ni dovolj utemeljen, prekoračilo svoje procesne pravice in sugeriralo toženi stranki, da dopolni svoje navedbe glede odgovora na tožbo“.

K pritožbi tožene stranke: Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožene stranke. Ta bistvena kršitev je namreč podana le tedaj, kadar sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, saj obrazložitev vsebuje razloge o odločilnih dejstvih (tako glede ugovora zastaranja kot glede obstoja terjatve tožene stranke iz naslova plačila šolnine, nastanka škode ipd.).

Iz vsebine pritožbe tožene stranke kot celote je razvidno, da se ta pritožbeni razlog v bistvu uveljavlja zaradi nestrinjanja tožene stranke s pravno presojo in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, s čimer tožena stranka uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno le uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, vendar le delno, v kolikor se nanaša na ugovor zastaranja, kar pa bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 214. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje uporabilo napačno. Po določbi 3. odstavka 214. člena ZPP sodišče po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, presodi, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da naj bi tožena stranka obstoj terjatve iz naslova plačila šolnine najprej priznala, nato pa zanikala, zaradi česar je po prostem prepričanju na podlagi citirane določbe štelo dejstvo – obstoj terjatve – za priznano. Citirane določbe 3. odstavka 314. člena ZPP ni uporabilo napačno, ampak povsem pravilno. Upoštevalo je dejstvo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala del terjatve, ki se nanaša na pogodbeno zavezo tožeče stranke, nato pa to priznanje omejila zaradi stališča, da tožeča stranka ni ponudila ustreznega dokaza, da je bila šolnina res plačana, čeprav tožena stranka trdi nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč prav iz tega razloga, zaradi ugovorov tožene stranke, ugotavljalo, ali je bila šolnina plačana, kar pomeni, da je to dejstvo (plačilo šolnine – realizacija pogodbene zaveze po pogodbi o izobraževanju s strani tožeče stranke) štelo za sporno (in ne za priznano). Zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene.

Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ni utemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče spuščalo v presojanje dokaza, ki ni bil predlagan in ni naveden v dokaznem sklepu, zaradi česar se tožena stranka ni imela možnosti o njem izreči. Ta dokaz naj bi bila tripartitna pogodba o izobraževanju, sklenjena med pravdnima strankama in A. fakulteto, iz katere naj bi izhajala obveznost plačila šolnine in obstoj terjatve do tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje med drugim res omenilo tripartitno pogodbo o izobraževanju, sklenjeno med pravdnima strankama in A. fakulteto Univerze B., na podlagi katere je bila tožeča stranka v pogodbenem odnosu z navedeno fakulteto in navedlo, da bi fakulteta plačilo šolnine od tožeče stranke na podlagi pogodbene zaveze tožeče stranke tudi izterjala, če izstavljenih računov ne bi plačala, vendar je izrecno navedlo, da se na to tripartitno pogodbo sklicuje pogodba o izobraževanju v 4. B točki. Zato so očitki tožene stranke popolnoma brez podlage, saj omenjene tripartitne pogodbe v spisu ni, sodišče prve stopnje je ni vpogledalo, ampak je njeno vsebino povzelo le iz pogodbe o izobraževanju v prilogi A 1 in na tej podlagi pravilno zaključilo, kakšne so bile obveznosti tožeče stranke do navedene fakultete v zvezi s plačilom šolnine za izobraževanje – podiplomski doktorski študij tožene stranke.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev v 1. odstavku I. točke izreka sodbe, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestnem zahtevku.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja z navedbami, da je triletni zastaralni rok za predmetno terjatev že potekel. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo, z utemeljitvijo, da za terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje iz naslova pogodbe o izobraževanju, velja splošni petletni zastaralni rok, določen v 346. členu Obligacijskega zakonika /OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka pravico zahtevati izpolnitev obveznosti dne 2. 4. 2006, ko je toženi stranki prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki, zato je tožba vložena pravočasno (pred potekom petletnega zastaralnega roka).

Kot je že navedeno, so v tem delu obrazložitve bistveni razlogi navedeni, zaradi česar je očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Zlasti ker je tudi tožena stranka zatrjevala le, da v obravnavanem primeru velja triletni zastaralni rok, sicer pa svojega ugovora zastaranja ni obrazložila in pravne podlage zanj ni navedla niti v odgovoru na tožbo niti na naroku za glavno obravnavo, ampak se šele v pritožbi sklicuje na to, da bi bilo potrebno uporabiti triletni rok iz 1. odstavka 352. člena OZ, ker gre za poslovno odškodninsko odgovornost – vprašanje izpolnitve pogodbene obveznosti iz pogodbe o izobraževanju.

V zvezi z vprašanjem zastaranja je v obravnavani zadevi bistveno, da gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami), ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let. Zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev določba 1. odstavka 352. člena OZ, na katero se sklicuje tožena stranka, zlasti ker tudi 3. odstavek 352. člena OZ določa, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.

Ugovor, da je potekel triletni zastaralni rok, pa je utemeljen, v kolikor se nanaša na obrestni zahtevek, saj za tovrstne zahtevke veljajo splošne določbe, torej 1. odstavek 347. člena OZ, ki določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska v 1. odstavku I. točke izreka le za čas od 10. 2. 2008 (tri leta pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 10. 2. 2011) do plačila, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo, ker so obresti za čas od 3. 5. 2006 do 9. 2. 2008 zastarale.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je iz računov z dne 24. 11. 2003 ter z dne 22. 11. 2004, ki jih je A. fakulteta Univerze v B. izstavila tožeči stranki za šolnino za podiplomski študij tožene stranke za študijski leti 2003/2004 ter 2004/2005, razvidno, da je bila tožeča stranka dolžna plačati šolnino v zneskih 235.000,00 SIT za vsako študijsko leto, ter da je oba računa tudi plačala dne 26. 11. 2003 oz. 30. 11. 2004, kot izhaja iz samih računov pod oznako opravljeno. Res je sicer, da se oznaka „opravljeno“ praviloma nanaša na opravljeno delo, kot opozarja pritožba, vendar je glede na vsebino računov očitno, da se oznaki na obeh računih nanašata na plačilo šolnine, ker tudi ni logično, da bi se nanašali na kaj drugega. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj je oznaka o realiziranem plačilu šolnine na računih zadosten dokaz, da je tožeča stranka šolnino tudi plačala. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je tožeča stranka oba računa tudi poravnala in da je terjatev tožeče stranke iz naslova plačila dveh obrokov šolnine za podiplomski študij tožene stranke izkazana v višini 2 X 235.000,00 takratnih SIT (sedaj 1.961,28 EUR).

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi z revalorizacijo, saj se je tožena stranka v pogodbi o izobraževanju zavezala povrniti tožeči stranki stroške izobraževanja, revalorizirane z indeksom rasti življenjskih stroškov od dneva izplačila sredstev. Sodišče prve stopnje ni popravljalo nesklepčnosti tožbe in samo izračunavalo valorizacije, kot zmotno navaja tožena stranka, ampak je – upoštevajoč v pogodbi o izobraževanju določeno merilo revalorizacije z indeksom rasti življenjskih stroškov od dneva izplačila sredstev (6. člen pogodbe) – le preverilo, ali je izračun vtoževanega zneska iz naslova revalorizacije pravilen, kar je za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku nujno. Nikakor ne gre za to, da bi sodišče prve stopnje s tem „preseglo tožbeni zahtevek“, še bolj nesprejemljivo pa je stališče pritožbe tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje s tem „še dodatno pokazalo svojo pristranskost in simpatiziranje s tožečo stranko“. Iz dopisa Ministrstva za finance, ki je bil poslan Ministrstvu za okolje in prostor v zvezi s stroški izobraževanja C.C. z dne 1. 2. 2006 (priloga A 4) so razvidni tako zneski šolnine kot tudi zneski iz naslova revalorizacije šolnine za sporno obdobje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da terjatev ni dovolj specificirana in da bi bilo iz tega razloga potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Ker so s pritožbama uveljavljani razlogi oziroma pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno. Na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP je delno spremenilo izpodbijano sodbo glede obrestnega zahtevka ter v skladu z določbami 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je presodilo, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških obeh strank se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).