Jedro

Ker iz tožbenih trditev, da je bil lastnik živali zapustnik, tožnik pa je njegov zakoniti dedič, da je sicer kmetijo izročil tožencu, vendar pa predmet pogodbe niso bile tudi živali, in da je toženec del živali po zapustnikovi smrti prodal, izhaja utemeljenost zahtevka za izročitev živali oziroma za plačilo koristi, ki jo je toženec pridobil z njihovo prodajo, je odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi nesklepčnosti materialnopravno zmotna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev živali ID SI ... in za plačilo 10.120 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in naložilo tožniku povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Sodba se opira na pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 6. 2012, ki je kot dokaz ni predložila nobena od pravdnih strank. Nobena od njiju svojih trditev ni opirala na to pogodbo. Tožnik jo je omenil zgolj v kontekstu, da ni vsebovala živine, ki je predmet tožbe, toženec pa jo je omenil le glede nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe. Poleg tega je sodišče samo navedlo, da so sporne živali predmet dopolnilnega sklepa o dedovanju. V trditvah strank nima podlage niti ugotovitev sodbe, da je toženec s pogodbo postal lastnik kmetije na naslovu M. Ugotovitev sodbe, da so bile predmet pogodbe tudi sporne živali, ne temelji na nobenem dokazu. Zaključek, da so bile živali pritiklina kmetije, je zmoten tudi ob dejstvu, da so bile živali takoj po zapustnikovi smrti prodane.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Trditev o sklenjeni pogodbi o dosmrtnem preživljanju je bila podana v tretjem odstavku I. točke tožbe in ni bila sporna. Tožnik je moral dokazati, da so bile živali predmet dedovanja in zato njegova last. Toženec je ves čas, tudi med zapuščinskim postopkom, opozarjal, da po zakonu živina spada h kmetiji. Stališče sodbe, da so živali pritiklina kmetije, ima oporo v drugem odstavku 557. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tako stališče je tudi življenjsko. Izročitev kmetije, katere glavna dejavnost je bila vzreja živine, bi bila nepopolna, če ne bi bile izročene tudi živali.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je zahtevek za izročitev ene živali in plačilo denarnega zneska utemeljeval s trditvami, (1) da je toženec z zapustnikom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je postal lastnik kmetije na naslovu M., vendar pa predmet pogodbe niso bile tudi živali (in druge premičnine), (2) da je kot dedič z zapustnikovo smrtjo postal lastnik živali, ki so bile tedaj v hlevu na zapustnikovi kmetiji, in (3) da je toženec živali po zapustnikovi smrti brez njegovega dovoljenja prodal. 6. Sodba zavzema stališče, da je tožba nesklepčna, ker iz dejstva, da je bila med zapustnikom in tožencem sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, s katero je toženec postal lastnik kmetije na naslovu M., ne izhaja zaključek, da je tožnik kot dedič lastnik živine, ki je bila last zapustnika. Po 557. členu OZ postane preživljalec lastnik pritiklin nepremičnin, čeprav niso navedene v pogodbi, pritiklina pa je premičnina, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari. Lahko so samostojno v pravnem prometu, če ni glede njih nič določeno, pa delijo usodo glavne stvari.

7. Tožnik utemeljeno uveljavlja zmotnost zaključka o nesklepčnosti tožbe. Okoliščina, da je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, še ne pomeni, da so bile tudi živali predmet pogodbe in da zato tožnik teh stvari ni podedoval. Drugačen zaključek ne izhaja niti iz 557. člena OZ. Za presojo, ali je pogodba o dosmrtnem preživljanju vključevala tudi živali, je odločilna pogodbena volja strank. Stališča sodne prakse in teorije, na katere se sklicuje izpodbijana sodba,1 so skladna z navedenim. Iz njih ne izhaja, da ne bi bil primarno odločilen pogodbeni dogovor. Izrekajo se le o vprašanju, ali so živali predmet pogodbe v primeru, ko v njej niso izrecno navedene oziroma ko se pogodbeni stranki o tem nista posebej dogovorili. V tožbi zatrjevano dejstvo, da je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, torej ni dejstvo, ki bi narekovalo zavrnitev zahtevka. S trditvijo, da živali niso bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pa je le še podkrepil navedbo, da so bile živali predmet dedovanja.

8. Ker iz tožbenih trditev, da je bil lastnik živali zapustnik, tožnik pa je njegov zakoniti dedič, da je sicer kmetijo izročil tožencu, vendar pa predmet pogodbe niso bile tudi živali, in da je toženec del živali po zapustnikovi smrti prodal, izhaja utemeljenost zahtevka za izročitev živali oziroma za plačilo koristi, ki jo je toženec pridobil z njihovo prodajo, je odločitev o zavrnitvi zahtevka materialnopravno zmotna.

9. Toženčeve navedbe v odgovoru na pritožbo ne utemeljujejo drugačnega zaključka. Med pravdnima strankama bi lahko bilo sporno, kaj je bilo predmet pogodbe, vendar pa to ne pomeni, da je zaradi tega tožba nesklepčna. Če bi bil toženec pravočasno ugovarjal tožbeni trditvi, da živali niso bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, bi zatrjevano dejstvo postalo sporno, sodišče pa bi se moralo o njegovem obstoju izreči na podlagi izvedenih dokazov. O tem, ali je toženec pravočasno ugovarjal trditvi, da živali niso bile predmet pogodbe, se bo torej izreklo sodišče v novem sojenju.

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker se še ni izreklo o dokazanosti tožbenih navedb, ni podlage za odločitev pred sodiščem druge stopnje. V novem sojenju naj se sodišče v okviru pravočasno podanih tožnikovih in toženčevih navedb izreče o dokazanosti odločilnih dejstev.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Sodba se opira na sklep VSL II Cp 2144/2016 z dne 14. 12. 2016 in na Podgoršek, v: Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 544.