Jedro

Določba 44. člena ZENDMPE določa, kateri akt državnega organa ali organa lokalne skupnosti je lahko pravna podlaga parcelacije. V obravnavanem primeru je postavitev meje oprta na izrek sodne odločbe. Sodišče ocenjuje, da je potrebno postavitev meje na podlagi sodne odločbe, opraviti z upoštevanjem ureditve civilnega prava, kjer je eno izmed osnovnih načel stvarnega prava načelo povezanosti zemljišča in objekta. Ne prvostopenjski organ niti tožena stranka navedenega vidika pri svoji odločitvi nista upoštevala, zato sodišče ocenjuje, da postavitev meje, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, ni skladna s pravno podlago, na osnovi katere je bila določena meja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Območne geodetske uprave A., Izpostava B. z dne 23.8.2002, s katero je ta v skladu z 21. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/00 - ZENDMPE) uredila mejo tako, da poteka med parc. št. 74/1 k.o. ... in sosednjimi zemljišči parc. št. 73/2, 1429/1 in 74/2, hkrati pa se je parc. št. 74/1 razdelila na parc. št. 1410/8 in 1410/7, vse k.o. ..., poteka pa po v izreku navedenih zemljiškoknjižnih točkah. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja podatke, ki izhajajo iz spisne dokumentacije in sicer, da je bila dne 29.8.2001 izvedena mejna obravnava glede ureditve mej med parc. št. 74/1 k.o. ... (tožeča stranka – A.A.) in sosednjimi zemljišči parc. št. 73/2 (B.B.), 1429/1 (AAA) in 74/2 (C.C., D.D. in E.E.), kar je razvidno iz zapisnika. Iz le-tega izhaja tudi, da so se vsi prisotni lastniki strinjali z navedenimi mejami, kar so potrdili s svojimi podpisi zapisnika. Po izvedeni mejni obravnavi zaradi ureditve mej je bila izvedena še parcelacija zemljišča parc. št. 74/1, in sicer v skladu s sodbo Okrajnega sodišča v B., katere izrek tožena stranka citira: "Ugotovi se in toženec A.A. je dolžan priznati, da je tožnik BB lastnik južnega dvoriščnega dela parc. št. 74/1 k.o. ..., ki obsega zemljišče jugovzhodno od namišljenega podaljška na severozahodnem vogalu proti jugozahodu v smeri zahodne fasade stanovanjske hiše stoječe na parc. 74/1 vse do javne ceste označene s parc. 1429/1 vključno zemljišče med navedeno stanovanjsko hišo in navedeno javno cesto, vse do parcelne meje s parc. 73/2 iste k.o." Tožena stranka nadalje navaja, da kot izhaja iz zapisnika poteka nova meja po fasadi objekta na parc. 74/1 (jugozahodna fasada) in nato iz vogala objekta v podaljšku fasade do ceste (severozahodna fasada), čeprav se tožeča stranka ni strinjala s parcelacijo in je trdila, da sodba določa mejo med stanovanjsko hišo in javno cesto in ne med fasado in javno cesto, ter pri tem opozorila na obstoječe stopnišče v klet, ki po novonastali meji med fasado in dvoriščem pripada B.B., saj se je v skladu s 3. odstavkom 26. člena ZENDMPE z izjavo odpovedala pravici do vabljenja k izjavljanju, da se strinja z mejami. Tožeča stranka je bila tudi opozorjena, da lahko izjavo prekliče do izdaje odločbe na prvi stopnji. V nadaljevanju še navaja, da je v 2. odstavku 32. člena ZENDMPE točno določena vsebina izreka geodetske odločbe, zato je navedba tožeče stranke, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti zakaj v odločbi sploh gre, neutemeljena. Pojasnjuje še, da niti Zakon o splošnem upravnem postopku niti ZENDMPE ne določata, da mora biti sestavni del odločbe skica, zato ji le-ta tudi ni bila vročena.

Tožeča stranka ugovarja izpodbijani odločbi in tako kot že v pritožbi vztraja pri zahtevi, da se k prvostopenjski odločbi predloži skico o poteku novonastale meje, da bi tudi njej kot laiku odločba sploh postala razumljiva. Navaja namreč, da si iz izdane odločbe ne more predstavljati kako in kje je meja določena, s tem pa je odločba zanjo tudi nerazumljiva, kar ima za posledico kršitev vseh določil, ki določajo vsebino upravne odločbe. Nadalje tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba sama s sabo v nasprotju, ker je v njej navedeno, da se je odpovedala pravici do vabljenja, hkrati pa, da se ni strinjala z novo nastalo mejo, ker gre po fasadi objekta. Nikjer tudi ni ugotovljeno, s katerimi mejami se je strinjala in s katerimi se ni, saj meja v liniji severozahodne fasade od hiše proti javni poti zanjo niti ni bila sporna, to pa je tudi edina meja o kateri je odločalo sodišče. Sodišče je namreč odločalo le o zemljišču med javno cesto in hišo, ni pa nikjer določena meja, ki naj bi potekala po južni ali jugovzhodni fasadi, to je fasadi, ki meji na dvorišče. Zaradi vsega navedenega meni, da je izpodbijana odločba brez podlage v sodni odločbi določila, da se meja postavi na južno oziroma jugovzhodno fasado hiše, ne pa na t.i. kap, torej upoštevaje zračni prostor v katerega sega napušč. Sodišču predlaga, da tako prvostopenjsko kot izpodbijano odločbo v celoti odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Prizadeta stranka BB prereka navedbe tožeče stranke in meni, da je izdana odločba povsem pravilna in pomeni izvršitev sodbe z dne 28.10.1999. Geodetski postopek je bil v celoti izpeljan v skladu z določili zakona. Ne drži tudi, da se tožeča stranka s pokazano mejo ni strinjala, kar potrjujejo podpis zapisnika in odpoved pravici do vabljenja. V pravdnem postopku, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v B. se ni odločalo o meji, ampak o lastništvu spornega zemljišča, pri čemer pa se je točno opredelilo, kje se zemljišče nahaja. Pripominja pa še, da ves čas postopka nista ne tožeča stranka ne njen pooblaščenec zatrjevala, da bi si lastila del parcele, kot se sedaj zatrjuje v tožbi, ko si po njenem mnenju tožeča stranka želi mimo pravnomočne sodbe prilastiti del zemljišča, ki ga je sicer sodišče prisodilo prizadeti stranki. Ker obe odločbi predstavljata le izpolnitev pravnomočne sodbe meni, da tožeča stranka nima pravice prepričevati geodetske uprave, da mejo odmeri drugje, kot je bila določena.

Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške, vključno s stroški prizadete stranke v tem postopku.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v skladu z določbo 3. ostavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) prijavil udeležbo v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava A., Izpostava B. z odločbo z dne 23.8.2002 pod 1. točko izreka uredila mejo med parcelo št. 74/1 k.o. ..., in parcelami, ki mejijo na to parcelo (73/2, 1429/1, 74/2, vse k.o. ...). Navedena ureditev je bila opravljena na podlagi 1. odstavka 46. člena ZENDMPE, ki določa, da morajo biti pred izvedbo delitve parcel urejene meje parcel, ki se jih dotika nova meja, nastala z delitvijo. Pod 2. točko izreka pa je parcelo št. 74/1 razdelila v parceli št. 1410/7 in št. 1410/8. Urejanje in spreminjanje mej zemljiških parcel ureja ZENDMPE, parcelacija kot eden izmed treh načinov spreminjanja mej parcel, poleg komasacije in izravnave meje, pa je urejena v 43. in naslednjih členih zakona. Po določbi 1. odstavka 44. člena se parcelacija izvede na podlagi akta državnega organa ali organa lokalne skupnosti, kar je lahko pravnomočen sklep o dedovanju ali druga pravnomočna sodna odločba, dokončno dovoljenje za poseg v prostor, dokončno parcelacijsko dovoljenje, dokončna odločba o dovolitvi pripravljalnih del pred razlastitvijo, potrdilo o tem, da parcelacijsko dovoljenje za predvideno parcelacijo ni potrebno ali drug akt, ki po zakonu daje podlago za parcelacijo (2. odsatvek 44. člena). Akt državnega organa ali organa lokalne skupnosti mora vsebovati načrt parcelacije, ki omogoča njeno izvedbo v naravi, ali navedbo, da parcelacija na tem območju ni omejena s predpisi (3. odstavek 44. člena). Če načrt parcelacije oziroma opis predvidene parcelacije ne omogoča njene izvedbe v naravi oziroma ni v skladu z aktom državnega organa ali organa lokalne skupnosti, geodetsko podjetje o tem obvesti geodetsko upravo. Ta preveri, ali so navedbe geodetskega podjetja pravilne, o svojih ugotovitvah pa obvesti lastnika in geodetsko podjetje; če ugotovi, da so navedbe geodetskega podjetja pravilne, pa tudi organ, ki je izdal akt, na podlagi katerega se lahko izvede parcelacija (4. odstavek 44. člena). V skladu s 45. členom se nove parcele, nastale s parcelacijo, in njihove meje vpišejo v zemljiški kataster na zahtevo lastnika oziroma druge osebe, ki ima pravico zahtevati vpis po zakonu, zahtevi pa mora priložiti akt iz 2. odstavka prejšnjega člena in elaborat parcelacije, ki ga izdela geodetsko podjetje. Meje, določene v načrtu parcelacije, se izmerijo in prikažejo v elaboratu parcelacije, v naravi pa označijo z mejniki. Elaborat parcelacije vsebuje prikaz novih parcel in njihovih mej, kot jih je geodet označil z mejniki. Po določbi 46. člena ZENDMPE morajo biti pred izvedbo delitve parcel urejene meje parcele, ki se jih dotika nova meja, ki nastane z delitvijo. Postopek ureditve meje in postopek parcelacije se lahko izvedeta skupaj na podlagi enotnega elaborata, ki vsebuje sestavine elaborata ureditve meje in elaborata Po 48. členu pa geodetska uprava preizkusi ali je parcelacija v skladu z aktom iz 2. odstavka 44. člena in ali je elaborat parcelacije izdelan v skladu s predpisi. Če je elaborat nepopoln oziroma pomanjkljiv, geodetska uprava pozove vlagatelja zahteve, da v določenem roku predloži dopolnjen elaborat. Če vlagatelj tega ne stori, geodetska uprava zahtevo zavrže. (2. odstavek). Geodetska uprava zavrne zahtevo: (a) če elaborata parcelacije ni izdelalo geodetsko podjetje, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje geodetskih storitev, (b) če je elaborat parcelacije kot odgovorni geodet podpisala oseba, ki ni vpisana v imenik geodetov, (c) če niso izpolnjeni drugi predpisani pogoji (3. odstavek). Geodetska uprava zavrne zahtevo tudi v primeru, da načrt parcelacije oziroma opis predvidene parcelacije ne omogoča njene izvedbe v naravi oziroma ni v skladu s predpisom iz 3. odstavka 44. člena tega zakona. V tem primeru o razlogih zavrnitve obvesti tudi organ, ki je izdal akt, na podlagi katerega se lahko izvede parcelacija. (4. odstavek 48. člena). Geodetska uprava ravna po določbah tega člena, kadarkoli med postopkom ugotovi, da so podani razlogi za zavrnitev oziroma zavrženje zahteve (5. odstavek 48. člena). Določba 49. člena ZENDMPE pa določa, da o novih parcelah, ki so nastale z delitvijo parcel, in o njihovih mejah, izda geodetska uprava odločbo. V njenem izreku se navedejo parcelne številke stare oziroma starih parcel in nove oziroma novih parcel ter številke zemljiškokatastrskih točk, po katerih poteka meja. Na podlagi dokončne odločbe se meje vpišejo v zemljiški kataster kot dokončne meje. Kot je zgoraj navedeno določa 44. člen ZENDMPE, kateri akt državnega organa ali organa lokalne skupnosti je lahko pravna podlaga parcelacije. V obravnavanem primeru je postavitev meje oprta na izrek sodne odločbe. Ta v zvezi z mejo na jugozahodni strani stanovanjske hiše govori o zemljišču med stanovanjsko hišo in javno cesto (čemur pritrjuje tudi prizadeta stranka), torej ne določa izrecno jugozahodne fasade kot meje med novonastalo parcelo in dosedanjo parcelo tožeče stranke. Ker je izraz fasada uporabljen izrecno pri določitvi meje na severozahodnem delu (citirano: namišljeni podaljšek v smeri zahodne fasade) medtem, ko je na jugozahodnem delu govora le o stanovanjski hiši, pa po mnenju sodišče takšno stališče še dodatno potrjuje. Sodišče zato ocenjuje, da je potrebno postavitev meje na podlagi sodne odločbe, opraviti z upoštevanjem ureditve civilnega prava. Eno izmed osnovnih načel stvarnega prava je načelo povezanosti zemljišča in objekta, po katerem je sestavina nepremičnine vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini ter kar je nad ali pod njo (določba 8. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 - SPZ)). Posledica navedenega načela pa je ob postavitvi meje po fasadi objekta ta, da je del stanovanjske hiše tožeče stranke, ki z morebitnim napuščem sega v zračni prostor sosednje nepremičnine, del le-te. Ne prvostopenjski organ niti tožena stranka navedenega vidika pri svoji odločitvi nista upoštevala, zato sodišče ocenjuje, da postavitev meje, kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, ni skladna s pravno podlago, na osnovi katere je bila določena meja. Tožena stranka bo tako morala v ponovljenem postopku ponovno preizkusiti zahtevo za parcelacijo ter v zvezi s tem pozvati na ustrezno dopolnitev elaborata parcelacije oziroma postopati v skladu z določbami 48. člena ZENDMPE. Ne glede na vse povedano pa sodišče zavrača ugovore tožeče stranke o nerazumljivosti odločbe ter potrebi po obveznosti skice, kot priloge upravne odločbe. Kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih je bila ureditev sosednjih mej ter parcelacija (postavitev nove meje) v upravni odločbi označena tako, kot to določa 1. odstavek 49. člena ZENDMPE, in sicer z navedbo parcelnih številk stare in novih parcel ter številke zemljiškoknjižnih točk. Prav tako pa sodišče zavrača vse očitke, povezane s podano izjavo o strinjanju oziroma nestrinjanju s postavljeno mejo. Sodišče tožeči stranki ponovno pojasnjuje, da je bila parcelacija opravljena po določbah 43. in naslednjih členov ZENDMPE, ureditev meje, ki se v skladu z 2. odstavkom 46. člena ZENDMPE izvede skupaj s postopkom parcelacije, pa je urejena v členih 15.- 40. ZENDMPE, kjer je urejena tudi mejna obravnava (21. člen ZENDMPE) in izjave lastnikov o tem, ali se strinjajo s potekom meje (26.člen ZENDMPE). Postopek parcelacije, ki je določen v 46. členu ZENDMPE pa mejne obravnave oziroma morebitnega podajanja izjave o strinjanju sploh ne predvideva, saj za ta postopek taka izjava ni relevantna. Meja je bila namreč že določena s sodno odločbo. Kot izhaja iz podatkov v spisu in to potrjuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, je bila izjava pravilno upoštevana glede ureditve mej s sosednjimi parcelami, ki se novonastale dotikajo, glede postavitve nove meje pa takšna izjava nima nobenega pravnega učinka. Glede na navedeno po presoji sodišča materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zato je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena v povezavi s 1. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.