Jedro

Stranski udeleženec ima pravico udeleževati se postopka le, če izkaže svoj pravni interes, tj. da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Katere pravno varovane koristi želi v postopku varovati, mora stranski udeleženec zatrjevati sam.

Izrek

Tožba zoper odločbo Upravne enote Piran št. 351-27/2011-22 z dne 3. 8. 2011 se zavrne.

Tožba zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-345/2011-2-BM z dne 17. 2. 2012 se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorki družbi A. d. o. o., (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 1439/4, k. o. ..., pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se zemljišče, na katerem je predviden poseg, nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območja planskih celot Strunjan, Fiesa – Pacug, Piran, Razgled – Monštra – Piranska vrata, Portorož, Lucija, Sečoveljske soline, Dragonja in M SE/2 v Občini Piran (v nadaljevanju PUP). Upravni organ je ugotovil, da je predvidena gradnja skladna z določbami prostorskega akta. Tožnici je bil priznan položaj stranske udeleženke v postopku. Prvostopenjski upravni organ pa je zavrnil njen ugovor, da bodo v objektu na parc. št. 1440 k. o. ... s predvideno gradnjo poslabšani bivalni pogoji zaradi zastiranja osončenja in vedute, ker ni podano kumulativno zastiranje vedute in osončenja. Ugotovil je, da na podlagi podatkov iz PGD izhaja, da stavba ne bo metala sence na tožničin objekt, veduta iz njenega objekta pa bo delno okrnjena oziroma zmanjšana v delu podstrešnega nastavka.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da gradbeno dovoljenje izpodbija, ker ji je z njim kršena pravica, da se ji ne poslabšajo bivalni pogoji, tj. da se ji ne poslabšata veduta in osončenje. Upravnemu organu očita, da teh dejstev ni ugotavljal in da zato dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Glede na to, da mora upravni organ na veduto in na osončenje paziti kot na javni interes, tožnica meni, da ji morebitne pomanjkljive navedbe v upravnem postopku ne morejo biti v škodo, saj naj bi bila dolžnost upravnega organa, da jo na to opozori. Ker tega ni storil, mu očita bistveno kršitev določb pravil postopka, kar naj bi imelo za posledico nezakonito odločitev. Zato sodišču predlaga, naj gradbeno dovoljenje odpravi, odločbo drugostopenjskega organa pa spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se izdajo gradbenega dovoljenja zavrne. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da pravno relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, ni sporno. Pojasnjuje, da se z gradnjo na zemljišču parc. št. 1439/4, k. o. ... bivalni pogoji pri sosednjih objektih ne bodo poslabšali. Navaja, da je že v projektu PGD pravilno kumulativno obravnavala tako osončenje kot veduto. Nasprotuje tudi stališču tožnice, da bi jo moral upravni organ opozoriti na uveljavljanje pravic in poudarja, da je upravni organ stranko dolžan opozoriti na procesne pravice in ne na materialnopravna upravičenja. Sicer pa naj bi bile navedbe o procesnih kršitvah tožbena novota. Sodišču predlaga, naj tožbo v delu, ki se nanaša na prvostopenjski upravni akt in na stroške, zavrne, v delu, ki se nanaša na akt upravnega organa druge stopnje, pa zavrže in tožnici naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba zoper odločbo drugostopenjskega upravnega organa ni dovoljena.

Po določbah 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu lahko izpodbija samo tiste drugostopenjske odločitve, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, in še to samo v primeru, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora namreč glede na prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 izpolnjevati tako formalni kot materialni kriterij za pojem upravnega akta. Po materialnem kriteriju so upravni akti le tisti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Odločitev upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje ne vsebuje vsebinske odločitve o njeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo s sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (II. točka izreka).

Tožba zoper gradbeno dovoljenje pa je neutemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Iz druge alineje 18. člena PUP izhaja, da je gradnja objektov dopustna, če med drugim ne poslabšajo bivalnih pogojev pri sosednjih objektih zaradi zastiranja osončenja in vedute. Iz obvezne razlage te določbe pa izhaja, da morata biti zastiranje vedute in zastiranje osončenja podana kumulativno. Tožnica taki razlagi določb PUP ne nasprotuje, poleg tega je navedeno določbo PUP tako razlagalo tudi Vrhovno sodišče (sodba I Up 779/2005 z dne 23.10. 2008).

Tožnica je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe stranska udeleženka, stranski udeleženci pa v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, ščitijo svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih so dosegli položaj stranskih udeležencev, in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Stranski udeleženec ima namreč pravico udeleževati se postopka le, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), tj. da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Katere pravno varovane koristi želi v postopku varovati, mora stranski udeleženec zatrjevati sam (četrti odstavek 43. člena ZUP). Neutemeljeno je torej tožničino mnenje, da bi jo moral na uveljavljanje zastiranja vedute in osončenja opozoriti upravni organ.

Okoliščina, da tožnica posega v osončenje v postopku izdaje izpodbijanega akta ni uveljavljala, torej ni posledica kršitev pravil procesnega prava, temveč dejstva, da tega ni uveljavljala kot pravno varovano korist. Zato se ne more sklicevati na obveznost upravnega organa, da varuje tudi javno korist. Poleg tega je neutemeljen tudi očitek tožnice, da upravni organ ni ugotovil, ali je izpolnjen pogoj iz druge alineje 18. člena PUP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je prvostopenjski organ obravnaval tožničine ugovore v zvezi s tem in dejansko stanje ugotavljal na podlagi podatkov PGD, iz katerih izhaja, da predvidena gradnja ne bo zakrivala osončenja na tožničinem objektu, tj. da ne bo metala sence na njen objekt, opredelil se je tudi do njenih navedb o delni zastrtosti vedute.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnice tudi prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.