Jedro

Plačilo odmerjene takse za opomin je potrebno upoštevati v okviru poravnave celotne taksne obveznosti. Čeprav je tožnik po opominu predložil potrdilo o poravnavi takse za tožbo, ni pa plačal predpisane takse za opomin, ki mu jo je odmerilo sodišče, so podani razlogi za zavrženje tožbe, saj je potrebno vse posledice postopka v zvezi z izdelavo in vročanjem opomina pripisati stranki, ki ob vložitvi tožbe ni predložila potrdila o plačilu dolžne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da tožnik ni plačal predpisane takse za tožbo po opominu, ki mu ga je sodišče poslalo po predpisih o sodnih taksah. Ker v konkretnem primeru niso bili podani razlogi za oprostitev plačila sodnih taks, je v skladu z določilom 4. odst. 180. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) štelo tožbo za umaknjeno in odločilo, da se v sporu postopek ustavi.

Tožnik se je pritožil zoper takšen sklep iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi z 366. čl. ZPP.

Navaja, da je takoj po prejetem opominu plačal odmerjeno sodno takso za tožbo. Priznava, da sodne takse za opomin po tar. št. 37 Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 1/90 - 50/98), ni plačal, vendar meni, da zgolj neplačilo sodne takse za opomin v skladu z določilom 4. odst. 180. čl. ZPP ni mogoče šteti kot umik tožbe. Ker je predhodno takso za tožbo pravočasno plačal, ga zato sankcija o umiku tožbe ne more zadeti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP, v zvezi s 366. čl. ZPP).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik v sporu ob vložitvi tožbe ni priložil potrdila o plačilu dolžne sodne takse, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje poslalo nalog z opominom, da poravna neplačano sodno takso za tožbo, kot tudi takso za opomin po tar. št. 37 ZST.

Tožnik je v nadaljevanju predpisano takso za tožbo poravnal, ne pa tudi takse za opomin, čeprav ga je sodišče glede tega posebej pozvalo z nalogom z dne 28.9.1999 in opozorilo na pravne posledice.

V skladu z določbo 1. odst. 180. čl. ZPP je potrebno tožbi, ki mora obsegati določena dejstva in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga, priložiti tudi potrdilo o plačilu dolžne sodne takse. Navedena določba ZPP pomeni realizacijo 4. čl. ZST, po katerem nastane taksna obveznost za vlogo takrat, ko se vloga izroči sodišču. Če taksni zavezanec ob vložitvi vloge ne predloži potrdila o plačilu vse takse, pošlje sodišče v skladu z določbo 4. tč. 26. čl. ZST taksnemu zavezancu opomin, da v 15 dneh od vročitve opomina plača dolžno sodno takso, pri čemer se v teh primerih plača tudi taksa za opomin. Takšno zakonsko določilo dejansko predstavlja za taksnega zavezanca pravno benificijo, kot možnost določenega kasnejšega plačila takse, če jo zavezanec predhodno ob vložitvi vloge ni poravnal, ki pa je sankcionirana z določbo 4. odst. 180. čl. ZPP, po kateri se šteje, da je tožnik umaknil tožbo, če ni plačal predpisane takse za tožbo po opominu, ki mu ga je poslalo sodišče po predpisih o sodnih taksah in niso dani pogoji za oprostitev njenega plačila.

Vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebino določbe 4. odst. 180. čl. ZPP, ki dejansko sankcionira zgolj neplačilo takse za tožbo po opominu, razlagati skupaj z določbo 4. tč. 26. čl. ZST, ki določa obveznost predložitve potrdila o plačilu vse takse, v kar se v primeru poslanega opomina šteje tudi plačilo takse za opomin. V tej zvezi je namreč potrebno izhajati iz dejstva, da mora biti predpisana taksa plačana že ob vložitvi vloge, zaradi česar se morajo vse posledice postopka v zvezi z izdelavo in vročanjem opomina glede poravnave dolžne sodne takse, pripisati stranki, ki ob vložitvi tožbe ni priložila potrdila o njenem plačilu oz. ni ravnala v skladu z določbo 1. odst. 180. čl. ZPP. Zato mora stranka v takšnem primeru plačati tudi odmerjeno takso za opomin, ki se jo upošteva v okviru poravnave celotne taksne obveznosti. Ker tožnik v sporu v postavljenem roku ni plačal tudi odmerjene takse za opomin, tako ni poravnal celotno taksno obveznost v zvezi z vloženo tožbo, zaradi česar je sodišče prve stopnje glede takšne tožnikove opustitve ravnalo pravilno, ko je štelo tožbo za umaknjeno. Zato iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).