Jedro

Končno je pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje tudi glede zavrnitve impugnacijskega ugovora (21. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), s katerim je dolžnica uveljavljala, da se je upnica odpovedala izvršbi na obremenjeno nepremičnino v višini, v kateri je bila zavarovana terjatev že plačana. Tak dogovor mora izvirati iz varovalne pogodbe, v kateri je določeno, v kakšni višini sme kreditodajalec predlagati izvršbo na obremenjeno nepremičnino, ugovor pa pride v poštev takrat, ko je med strankama varovalne pogodbe dogovorjeno, da bo kreditojemalec plačeval na terjatev in ne na zemljiški dolg. Iz listine, ki jo dolžnica označuje za varovalni pravni posel, ne izhajajo nobeni dogovori o načinu poplačila zemljiškega dolga, kakor tudi ne kvantitativna komponenta pactuma de non petendo. Upoštevati je potrebno, da ima zemljiški dolg v osnovi neakcesorno naravo, v dispoziciji strank pa je možnost, da zemljiškemu dolgu z varovalno pogodbo podelijo nekatere akcesorne učinke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka) in odločilo, da dolžnica sama krije stroške vložitve ugovora (II. točka izreka). Nadaljnje stroške upnice za vložen odgovor na ugovor je odmerilo v višini 1.024,80 EUR in dolžnici naložilo, da jih je dolžna v navedeni višini poravnati upnici v 8 dneh od vročitve sklepa. V presežku je priglašene stroške upnice za vložena odgovor na ugovor in dopolnitev odgovora na ugovor zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep, smiselno z izjemo dela, v katerem so bili stroški upnice v presežku zavrnjeni, se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. V obširni pritožbi se sklicuje na navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Vztraja, da je pri zastaranju zemljiškega dolga potrebno upoštevati zastaralni rok, ki velja za ordrske vrednostne papirje. V zvezi z zavrnjenim opozicijskim ugovorom izpostavlja, da upnica, ki je 8. 10. 2012 odstopila od pogodbe o leasingu, predmet leasinga pa je prevzela že 3. 10. 2012, pri obračunu terjatve, nastale v posledici odstopa od pogodbe, ni upoštevala vrednosti prevzetega predmeta leasinga. Iz upničine informativne ponudbe za predčasni odkup z dne 26. 9. 2012 izhaja, da je na navedeni dan diskontirana obveznost dolžnice znašala 109.612,72 EUR, predložena cenitvena poročila za predmet leasinga pa izkazujejo, da je ocenjena vrednost predmeta leasinga oktobra 2012 presegala obveznost dolžnice do upnice, izračunane na dan 26. 9. 2012. Posledično je upničina terjatev iz zemljiškega dolga prenehala. Dolžnica podredno vztraja tudi pri impugnacijskem ugovoru. Trdi, da se je upnica glede na kavzo varovalne pogodbe odpovedala izvršbi na obremenjeno nepremičnino v delu, v katerem je bila terjatev že plačana. Ker je bila terjatev v celoti poravnana, upnica ni upravičena terjati ponovnega plačila iz naslova zemljiškega dolga. Zavzema se za ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi in zadostnimi razlogi sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju povzema v svojo obrazložitev, glede na izrecna pritožbena izvajanja pa še dodaja:

6. Naziranju dolžnice, da je za zastaranje zemljiškega dolga potrebno upoštevati splošni petletni zastaralni rok, ki se uporablja za ordrske vrednostne papirje, ne gre pritrditi.1 Stališče sodišča prve stopnje, da zemljiški dolg ugasne s potekom desetih let od dneva njegove zapadlosti (154. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 193. členom in 199. členom istega zakona), izhaja tudi iz pravne teorije.2 Takšen zaključek utemeljuje analogija z določbo prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika, ki za judikatne terjatve določa desetletni zastaralni rok in smiselna uporaba določbe 154. člena SPZ, po kateri hipoteka ugasne s potekom desetih let od dneva dospelosti zavarovane terjatve, kot je podrobno pojasnjeno v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Navedenega ne omaje pritožbena graja, da pravna teorija zavzema stališče, da določba 154. člena SPZ, ki se nanaša na prenehanje hipoteke, ni uporabljiva za zemljiški dolg. Iz Stvarnopravnega zakonika s komentarjem,3 na katerega se sklicuje dolžnik, res izhaja, da smiselna uporaba določbe 154. člena SPZ ni odkazana, vendar iz razloga, ker je prenehanje zemljiškega dolga urejeno specialno. Specialna ureditev zemljiškega dolga pa vprašanja zastaranja ne zajema. Vsled navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen, ker do vložitve predloga za izvršbo še ni minilo 10 let od zapadlosti zemljiškega dolga.

7. V zvezi z dolžničinim ugovorom že plačanega zemljiškega dolga po 8. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče druge stopnje k obrazložitvi sodišča prve stopnje iz 18. do 20. točke izpodbijanega sklepa dodaja, da lahko dolžnik zadevni ugovorni razlog uveljavlja, kadar je med strankama varovalne pogodbe dogovorjeno, da bo kreditojemalec plačeval na zemljiški dolg in ne na zavarovano terjatev, iz dolžničinega pisnega soglasja o spremembi hipoteke v zemljiški dolg z dne 12. 10. 2010, spojenega z notarskim zapisom SV 1020/10 z dne 13. 12. 2010, ki ga dolžnica označuje za varovalni pravni posel, pa takšen dogovor ne izhaja.

8. Prav tako ne gre slediti dolžničini oceni, da je evidentno, da je terjatev upnice v celoti poplačana oziroma preplačana. Kot dokaz (pre)plačila se je dolžnica, ki potrdil o plačilu ni predložila, v ugovoru zoper sklep o izvršbi sklicevala na znesek obveznosti dolžnice iz upničine informativne ponudbe za predčasni odkup z dne 26. 9. 2012 in cenitev predmeta leasinga na dan 4. 11. 2004, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je vrednost predmeta leasinga ob odstopu od pogodbe o leasingu presegala znesek dolžničinega dolga, pri čemer bi morala upnica pri obračunu terjatve do dolžnice odšteti vrednost prevzetega predmeta leasinga, pa tega ni storila.

9. Stališče dolžnice zanemari, da informativna ponudba ne more služiti kot izkaz stanja dolga dolžnice na dan odstopa od pogodbe o leasingu, prav tako cenitev predmeta leasinga iz leta 2004 ne odraža njegove realne vrednosti v letu 2012, ko je prišlo do odstopa od pogodbe o leasingu in izročitve predmeta leasinga.

10. Drži sicer pritožbena trditev, da tretji odstavek 11. člena Splošnih pogojev za finančni lizing nepremičnin (v nadaljevanju Splošni pogoji) določa, da se od lizingodajalčevih terjatev do lizingojemalca odšteje vrednost predmeta lizinga ob njegovi izročitvi lizingodajalcu, vendar v skladu s Splošnimi pogoji vrednost predmeta stranki sporazumno določita ob upoštevanju 12. člena Splošnih pogojev, po katerem je osnova za poračun medsebojnih obveznosti poštena tržna cena nepremičnine v trenutku razdrtja pogodbe, stranki pa bosta pripravili dokončen obračun medsebojnih terjatev z dnem, ko bo lizingodajalec prejel kupnino za predmet lizinga. Kot je upnica pojasnila v odgovoru na ugovor zoper sklep o izvršbi, se predmet leasinga prodaja že 6 let, saj ga nihče ne kupi niti po prodajni ceni 90.000,00 EUR.

11. Po obrazloženem dolžnica, ki ni zadostila dokaznemu bremenu o plačilu zemljiškega dolga, s čimer bi ugasnila zavarovana terjatev (načelo dvojnega poplačila z enim plačilom), ne more uspeti tudi s pritožbi priloženim poročilom o tržni vrednosti nepremičnine, ki ga je po vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi naročila pri družbi Geos d.o.o. in ki ocenjuje vrednost predmeta leasinga v oktobru 2012 na 123.000,00 EUR.

12. Končno je pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje tudi glede zavrnitve impugnacijskega ugovora (21. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), s katerim je dolžnica uveljavljala, da se je upnica odpovedala izvršbi na obremenjeno nepremičnino v višini, v kateri je bila zavarovana terjatev že plačana. Tak dogovor mora izvirati iz varovalne pogodbe, v kateri je določeno, v kakšni višini sme kreditodajalec predlagati izvršbo na obremenjeno nepremičnino, ugovor pa pride v poštev takrat, ko je med strankama varovalne pogodbe dogovorjeno, da bo kreditojemalec plačeval na terjatev in ne na zemljiški dolg. Iz listine, ki jo dolžnica označuje za varovalni pravni posel, ne izhajajo nobeni dogovori o načinu poplačila zemljiškega dolga, kakor tudi ne kvantitativna komponenta pactuma de non petendo. Upoštevati je potrebno, da ima zemljiški dolg v osnovi neakcesorno naravo,4 v dispoziciji strank pa je možnost, da zemljiškemu dolgu z varovalno pogodbo podelijo nekatere akcesorne učinke. Dolžnica, kot že pojasnjeno, prav tako ni zadostila dokaznemu bremenu o (delnem) plačilu zavarovane terjatve.

13. Kar se tiče napovedi dolžnice, da bo vložila posebno tožbo v ustreznem sodnem postopku, je dolžnici pojasniti, da ZIZ v 71. členu omogoča odlog izvršbe ob izpolnjenih zakonskih predpostavkah iz tega določila, 59. člen ZIZ pa dolžniku, ki ni uspel z ugovorom, omogoča tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

1 V pravni literaturi je sicer zaslediti to mnenje. Mnenje se opira na dejstvo, da zemljiško pismo nima posebne ureditve, zato se uporablja splošni zastaralni rok petih let. 2 Glej A. Ekart: Zemljiški dolg in dolžnikovi ugovori v izvršbi, Pravna praksa, 2006, št. 46, str. 22. V nemški pravni teoriji in praksi, po kateri je bila ureditev zemljiškega dolga prevzeta v slovenski pravni sistem, sicer poznajo zemljiški dolg kot stvarno pravico, ki ne zastara. 3 M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, idr.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004. 4 Prim. VSL sklep III Ip 2382/2016.