Jedro

Prvotoženi je torej kot izvršitelj imel za svoje postopanje podlago v sklepu, izdanem s strani sodišča in je bil dolžan izpolnjevati zakonska pooblastila (49. člen ZIZ). Ni dvoma, da kot izvršitelj ni ravnal samovoljno, da ni postopal brez pravne podlage in da ni deloval arbitrarno, zato mu kot izvrševalcu pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče očitati protipravnosti.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo izpodbijani sklepi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sklep zaradi motenja posesti z dne 8. 1. 2019:

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala ugotovitev, da toženca od 9. 5. 2018 motita posest tožnice na nepremičnini na naslovu Ž., parc. št. 307/2, 323/1, 323/2 k.o. Ž.ter da jima sodišče naloži takoj oziroma v roku 24 ur vzpostavitev stanja pred motenjem posesti, izročitev vse dokumentacije nastale na strani tožencev v zvezi z njunim motenjem posesti, prepoved uporabe dokumentacije nastale v povezavi z motenjem, opravičilo tožnici in plačilo stroškov postopka (točka I izreka sklepa). Nadalje je sodišče tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov; prvotožencu v višini 216,00 EUR in drugotožencu v višini 342,71 EUR (točka II izreka sklepa).

2. Zoper sklep o motenju posesti se pritožuje tožnica z navedbo, da ga izpodbija v celoti. Navaja, da je sodnik sodil tudi v zadevi Okrajnega sodišča v Lendavi I 83/2017, zato je podan razlog za njegovo izločitev v smislu 5. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tudi v smislu 6. točke navedene določbe. To določbo je potrebno razlagati širše, saj bi sodnik, če bi ugodil tožbenemu zahtevku, zanikal oziroma spravil v protislovje svoje odločitve iz izvršilne zadeve in to okoliščino je potrebno šteti kot okoliščino v smislu 6. točke 70. člena ZPP, ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost. Nadalje meni, da ne drži, da bi motenje temeljilo na zakonu, ker zoper tožnico ni bil izdan noben izvršilni naslov. Sklicevanje obrazložitve izpodbijanega sklepa na domnevni izvršilni naslov se ne nanaša na tožnico. Nadalje je pravno nevzdržna tudi navedba v 7. točki obrazložitve, po kateri sodišče pri varstvu posesti glede na zadnje stanje posesti upošteva dobrovernost posestnika. V 8. točki sodišče zgolj pavšalno zaključuje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ne konkretizira pa katere dokaze je izvedlo in ocenilo, da je prišlo do zaključka, da tožbeni zahtevek naj ne bi bil utemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne dejanske okoliščine, potrebne za odločitev o motenju posesti ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevanje, niti uradoma upoštevane bistvene kršitve določb iz 339. člena ZPP.

5. Pritožba neuspešno očita kršitev 5. točke 70. člena ZPP, z navedbo, da razpravljajoči sodnik ne bi smel soditi v obravnavani zadevi, ker je sodniško funkcijo opravljal v izvršilni zadevi opr.št. I 83/2017, v kateri je bil izdan izvršilni sklep, na podlagi katerega je prvotoženec kot izvršitelj opravil očitana dejanja. Razpravljajoči sodnik je v obeh zadevah, torej v obravnavani motenjski in v izvršilni zadevi, nastopal kot sodnik prve stopnje, zato očitana kršitev iz 5. točke 70. člena SPZ, ki bi jo storil, če bi v isti zadevi sodeloval v postopku na prvi stopnji ter bi nato v isti zadevi odločal kot sodnik druge stonje, ni podana. Sodišče na ta očitek le dodaja, da zgolj dejstvo, da je kot sodnik sodil tudi v izvršilnem postopku, nikakor ne vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti. Organizacija sodniškega dela na manjših sodiščih nujno zahteva, da se sodnikom dodeljujejo spisi iz različnih pravnih področij. Sicer pa iz spisa izhaja, da je tožnica tekom postopka na prvi stopnji že zahtevala sodnikovo izločitev iz razlogov po 6. točki 70. člena ZPP, a je bila njena zahteva kot neutemeljena zavrnjena.

6. Nadalje pritožba opozarja na točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer se sodišče sklicuje na zakonsko določbo prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da sodišče prve stopnje v nadaljevanju napačno prepiše to določbo, ko zapiše, da se v postopku varstva posesti upošteva pravico do posesti in dobrovernost posestnika. Pravilno se citiran 33. člen SPZ glasi, da se pri tem ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Vendar je, tako iz odločitve kot ostalega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa, jasno razvidno, da je sodišče zakonsko določbo pravilno uporabilo, zato ta napačen prepis ni v ničemer vplival na odločitev.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje, pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, da očitana motilna ravnanja prvega in drugega toženca niso bila protipravna in samovoljna, zato tožnica ni upravičena do sodnega varstva posesti. Enako stališče je enotno sprejeto tudi v sodni praksi v primerljivih zadevah.1 Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na točke 9, 10 in 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj je sodišče o pravno odločilnih dejstvih navedlo jasne in zadostne razloge, zato ne držijo smiselno uveljavljani pritožbeni razlogi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podana protipravnost ravnanj prvo in drugotožencev, pravilno ni ugotavljalo preostalih elementov, ki morajo biti sicer podani pri sodnem varstvu posesti.

8. Zatrjevano motilno dejanje naj bi potrditvah tožnice predstavljal dogodek, ko sta toženca dne 9. 5. 2018 vstopila na ograjeno območje na naslovu Ž. (parc. št. 323/3, 307/2 in 323/2 k.o. Ž.i) in na silo vdrla v zaklenjene prostore treh gradbenih objektov. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je prvotoženec, ki je opravljal naloge sodnega izvršitelja na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Lendavi I 83/2017 z dne 12. 5. 2017, ki je postal pravnomočen 28. 2. 2018, pristopil k izpraznitvi in izročitvi navedenih nepremičnin upniku. Pri dejanju je bil prisoten tudi drugotoženec, in sicer kot začasni zastopnik dolžnice, imenovan s sklepom v izvršilni zadevi opr. št. I 83/2017 z dne 10. 4. 2018 (priloga B5).

9. Prvotoženi je torej kot izvršitelj imel za svoje postopanje podlago v sklepu, izdanem s strani sodišča in je bil dolžan izpolnjevati zakonska pooblastila (49. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Ni dvoma, da kot izvršitelj ni ravnal samovoljno, da ni postopal brez pravne podlage in da ni deloval arbitrarno, zato mu kot izvrševalcu pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče očitati protipravnosti. Kot je že bilo navedeno, je bil drugotoženec pri dejanjih izvršitelja navzoč kot začasni zastopnik dolžnice, torej je opravljal dolžnosti, ki so mu bile kot zastopniku naložene s sodno odločbo.

10. Drži sicer pritožbena navedba, da se pravnomočni izvršilni naslov (priloga B1) nanaša na dolžnico J.T., G. ulica, L., katera je zakonita zastopnica tožnice, ter da v izvršilnem sklepu tožnica ni zajeta. kar pa ne vpliva na odločitev v obravnavani pravdi zaradi motenja posesti. S pravnomočnim izvršilnim sklepom z dne 12. 5. 2017 je bila dovoljena izvršba z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnin, prostih oseb in stvari, kar omogoča izvršbo tudi zoper osebe, ki sicer kot dolžniki niso izrecno navedeni v sklepu o izvršbi2. Okoliščina, da je nepremičnina v posesti tretjega in ne dolžnika, ne preprečuje izvršbe.3 Tožnica bi lahko v izvršilnem postopku kot tretja oseba zatrjevala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ), ugovor tretjega, da ima posest na nepremičnini, pa ne bi preprečil izvršbe. Zato tožnica tudi ne more doseči z motenjsko tožbo pravnega varstva po končanem izvršilnem postopku.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (določba 353. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Obrazložitev k sklepu o predlogu za izdajo začasne odredbe:

12. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da sta toženca v 24 urah, vendar najpozneje do 31. 8. 2018, dolžna vzpostaviti prejšnje stanje posesti - zamenjati ključavnico vhodnih vrat objekta ter tožnici s priporočeno pošto izročiti vse izvode ključev in priložiti lastnoročno napisano izjavo, da sta izvršila začasno odredbo v zadevi P 24/2018, ter da sta dolžna na svoje stroške poslati tožnici vsak svoje lastnoročno sestavljene izjave, da v času nastanka motenja do trenutka izjavljanja nista ničesar spreminjala ne v objektih ne zunaj njih, ne na opremi in tega tudi tretjim osebam nista omogočila in da je stanje v objektih na opremi in zunaj objektov enako tistemu v času nastanka motenja posesti, ter da sta toženca dolžna poslati tožnici ves slikovni, zvočni in tekstovni material, ki sta ga bila pridobila v času motenja posesti na naslovu Ž. 68 in izjavo, da nobenega tovrstnega materiala in tam najdenih predmetov ne zadržujeta ne pri sebi ne pri komu drugemu in jih tudi tretjim nista dala.

13. Zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožnica z navedbo, da je sodnik v zadevi pristranski in ne bi smel opravljati sodniške funkcije. O predlogu za začasno odredbo, ki vsebuje izrecni rok najpozneje do 31. 8. 2018, je bilo brez pojasnila in upravičenega razloga odločeno šele 4. 9. 2018 in je odločanje brezpredmetno. Popraviti je potrebno napačno prepisovanje besedila v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, češ da je navedla, da je bilo območje na naslovu Ž. do 1. 8. 2012 v neposredni in izključni posesti tožnice, pač pa je tožnica glede lokacije motenja posesti pravilno navedla, da je območje na naslovu Ž. od 1. 8. 2002 v njeni neposredni in izključni posesti.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. V obravnavanem primeru je tožnica predlagala izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, ki je po vsebini identična dajatvenemu oziroma restitucijskemu tožbenemu zahtevku iz motenjske pravde. Za tovrstno odredbo velja, da ni namenjena zavarovanju bodoče uveljavitve terjatve, pač pa razmerje med pravdnima strankama začasno uredi do pravnomočnega zaključka rednega sodnega postopka. Zaradi navedenega ni dovolj, da predlagatelj zatrjuje zgolj nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, temveč mora zatrjevati in z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati, da mu grozi nevarnost uporabe sile ali nastanek nenadomestljive škode, zaradi katere bi kasnejše redno sodno varstvo ostalo brez pomena.

16. Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 ter 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo pravilne, jasne in natančne razloge, iz katerih izhajajo zaključki, da tožnica posebnih navedb glede hujše škode ali grozečega nasilja ni podana, zato je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe, kot jih predpisuje določba 272. člena ZIZ, na katerega se sodišče pravilno sklicuje. Sodišče druge stopnje pa poudarja, da se odločitev pokaže za pravilno tudi iz razloga, ker tožnica v rednem postopku ni uspela s posestnim varstvom.

17. Pritožbeni očitek, da je sodišče v obrazložitvi napačno zapisalo navedbo tožnice, da je imela sporno območje v uporabi od leta 2012, dejansko pa je navedla letnico 2002, ni odločilnega pomena4, saj odločitev o začasni odredbi v ničemer ne temelji na tem dejstvu.

18. Takšen je tudi očitek, da je sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo prepozno, ker je tožnica predlog vložila 13. 8. 2018, sodišče pa je o njej odločilo 4. septembra 2018. Iz spisa izhaja, da bi bilo potrebno pred odločitvijo razpravljajočega sodnika o začasni odredbi odločiti še o predlogu tožnice za sodnikovo izločitev. Tudi ta predlog je bil zavrnjen kot neutemeljen (list. št. 18 spisa), zato posplošeni očitki o sodnikovi pristranskosti, ne morejo biti predmet ponovne pritožbene obravnave.

19. Ker sodišče druge stopnje tudi uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Obrazložitev k sklepu o predlogu za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse:

20. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 14. 5. 2019 zavrnilo predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper sklep naslovnega sodišča P 24/2018 z dne 8. 1. 2019 (točka I. izreka) ter ugodilo podrejenemu predlogu tožnice za odlog plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper sklep naslovnega sodišča P 24/2018 z dne 8. 1. 2019 v znesku 180,00 EUR po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) za dva meseca, to je do 14. 7. 2019 (točka II izreka) ter plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 22. 2. 2019 razveljavilo (točka III izreka).

21. Zoper citirani sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da iz obrazložitve ni razvidno zakaj je rok plačila odložen za dva meseca in tudi ne katera točka oziroma vsebina obrazložitve se nanaša na posamezni sklep. Iz vsebine 7. točke obrazložitve izhaja, da ima tožnica na lokaciji motenja posesti premičnine, ki bi jih načeloma lahko unovčila za plačilo sodnih taks. Sodišče se napačno opira na izvršilne sklepe, saj postopek motenja posesti ni pravnomočen glede na to, da ni obrazložitve, zakaj je odlogu ugodeno za rok dveh mesecev, je mogoče sklepati, da je razlog v tem, da naj bi tožnica v tem času odprodala svoje premičnine na lokaciji motenja posesti. To pomeni nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi sodišče moralo vpogledati v izvršilni sklep. Odločitev ni ustrezno obrazložena. Sodišče je nepravilno obrazložilo, da bi morala tožnica izkazati, da ne more unovčiti svojega premoženja, da bi plačala sodne takse. Poudarja nezakonitost postopkov, ki so in bodo skušali po ovinkih izsiliti predajo posesti v korist zainteresiranih tretjih oseb.

22. Pritožba ni utemeljena.

23. Sodišče lahko pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks, če ta nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma ji dovoli odloženo ali obročno plačilo taks, če sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse mora sodišče upoštevati likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

24. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarjalo, da predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, zato je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Stranka ki želi doseči olajšavo pri svoji obveznosti plačila sodne takse, mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

25. Sodišče prve stopnje je v točkah 6 in 7 obrazložitve navedlo jasne in izčrpne razloge za svojo odločitev, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da odločitev ni ustrezno obrazložena. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je bilo dolžno pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks upoštevati tudi premoženjsko stanje tožnice. Zaključilo je, da tožnica razpolaga s premoženjem, ni pa izkazala, da tega ne more unovčiti za pridobitev sredstev za plačilo sodne takse oziroma, da jih ne more zagotoviti takoj in v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Ker konkretnih trditev v tej smeri sploh ni postavila, je zaključek sodišča, da tožnica pogojev za taksno oprostitev ni izkazala, v celoti pravilen.5

26. Pritožnica ne prereka ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima dovolj visoka unovčljiva sredstva (podrobno so ugotovljena v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob takih neprerekanih dejanskih ugotovitvah, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, pritožbi ni mogoče ugoditi.

27. Pritožnica tudi ne navede, katere absolutne bistvene kršitve naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, višje sodišče pa jih v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) tudi ni zasledilo, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Zadeve I Cp 429/2018, I Cp 189/2018, I Cp 2151/2017. 2 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/2005: "Odstranitvena dejanja se zato lahko nanašajo tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem postopku. Varstvo pravic teh oseb je bilo v času izvršbe zagotovljeno s posebnim pravnim sredstvom t.i. ugovorom tretjega." Enako VSL sklep III Ips 1186/2017. 3 Sodba VS RS II Ips 1124/2008. 4 Po določbi 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena... 5 VSL sklep I Cpg 207/2018, VSL sklep I Cpg 604/2018.