Jedro

Pritožbi ni mogoče odreči pravilnosti tudi, ko opozarja na nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih, to je tistih, ki so bila podlaga za presojo sodišča prve stopnje o obdolženčevi zmožnosti plačila preživnine za oba otroka v času, ko je prejemal dohodke.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega S.B. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 10218/2017 z dne 12. 12. 2017 obdolženega S.B. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni šest mesecev zapora, zatem pa na podlagi 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer plačilo sodne takse, za katero je navedlo, da bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti tej sodbi so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje novemu sodniku. V okviru pritožbenega roka so navedeno pritožbo dopolnili s predložitvijo pogodb o zaposlitvah vseh delavcev, zaposlenih pri podjetju SMP d.o.o. in vseh plačilnih listov, ki jih je podjetje izročilo svojim delavcem v obdobju sklenjene zaposlitve v času od meseca decembra 2015 do meseca marca 2016. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Ne sicer v vseh delih, v katerih pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navedeno kršitev utemeljujejo z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, pri čemer izhajajo iz lastne ocene zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in je obrazložena v napadeni sodbi, temveč v uvodnem delu pritožbenih izvajanj, v katerem opozarjajo, da je pogoj za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine storilčeva finančna zmožnost, da plačuje preživnino, obdolžencu pa se očita, da te ni plačeval tudi v času, ko ni bil zaposlen in ni prejel nobenega plačila ter ne imel nobenih dohodkov, to je v obdobju od 1. 10. 2015 do 28. 11. 2015, pri čemer sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, torej o plačilni sposobnosti obdolženega v navedenem časovnem obdobju. Izostala je dokazna ocena sodišča o tem, da je bil obdolženi v obdobju od 1. 10. 2015 do 28. 11. 2015 brez zaposlitve, čeprav je navedeno časovno obdobje zajeto v opisu kaznivega dejanja kot čas storitve kaznivega dejanja, ki bi ga naj obdolženi v celoti izvršil v času od 1. 10. 2015 do 30. 11. 2016. 5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe (točka 7) navaja, da je bil obdolženi zaposlen pri podjetju UIG d.o.o. v času od 28. 11. 2015 do 31. 12. 2015, ko je prekinil delovno razmerje, ker po lastnih navedbah ni prejel plačila za svoje delo, iz pogodbe o zaposlitvi pri družbi SMP d.o.o. pa, da je bil zaposlen od 1. 12. 2016 (pravilno : 2015) do 30. 9. 2016. Navedena ugotovitev je v nasprotju z opisom kaznivega dejanja v izreku sodbe, v katerem je naveden čas storitve kaznivega dejanja od 1. 10. 2015 do 30. 11. 2016, temu pa v opisu sledi, „čeprav je bil v navedenem obdobju zaposlen pri SMP d.o.o. in UIG d.o.o. ter prejemal dohodke ...“. Upoštevajoč obrazložitev sodbe, da v podjetju UIG d.o.o. obdolženi po lastnem zatrjevanju ni prejel plačila za delo, v podjetju SMP d.o.o. pa je dohodek prejemal v času 1. 12. 2015 do 30. 9. 2016, se pokaže, da razlogi sodbe o odločilnih dejstvih torej o času storitve kaznivega dejanja, nasprotujejo izreku sodbe, kar daje pritožbi prav, ko v zvezi z navedenim uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pa pritožba pravilno navedeno kršitev vidi tudi v odsotnosti razlogov o tem, zakaj sodišče šteje za dokazano, da je obdolženi kaznivo dejanje izvrševal tudi v času od 1. 10. 2015 do 28. 11. 2015, ko je bil brez zaposlitve in brez dohodkov.

6. Pritožbi ni mogoče odreči pravilnosti tudi, ko opozarja na nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih, to je tistih, ki so bila podlaga za presojo sodišča prve stopnje o obdolženčevi zmožnosti plačila preživnine za oba otroka v času, ko je prejemal dohodke. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe svoj zaključek o tem, da je obdolženi bil zmožen plačevati preživnini, opira med drugim tudi na podatek, da je obdolženec imel 680,00 EUR mesečnih dohodkov, kar je obdolženi navedel v okviru svojega zagovora, oziroma najmanj 568,14 EUR, kot izhaja iz bančnih izpiskov, kakor tudi na podatek, da pri tem ni imel nobenih stroškov z bivanjem in z vožnjo avtomobila ter ugotavlja, da je dohodke v celoti porabil zase (točka 13 obrazložitve). Pritožba pravilno opozarja, da je obdolženi imel še druge stroške za lastno preživljanje, ne le stroškov bivanja in vožnje z avtomobilom, o čemer pa napadena sodba nima razlogov. Obrazložitev prvostopne sodbe, da je imel plačo v višini 680,00 EUR pa ni skladna z listinskimi dokazili, iz katerih je razvidno, da je v kritičnem obdobju njegov mesečni dohodek znašal cca 580,00 EUR. Po pritožbi so nerazumljivi tudi razlogi prvostopne sodbe, da plačilo zaostalih preživninskih obrokov ne pomeni, da je obdolženi upravičen zaradi tega preživninsko obveznost tekočega obdobja v celot prevaliti na mater otrok, ker bi sodišče prve stopnje pred takim zaključkom moralo natančno ugotoviti, s kakšno višino dohodka je obdolženi vsak mesec razpolagal ter na osnovi tega presoditi, ali mu je ta zadostovala za plačila preživninskih obveznosti, ne da bi ogrozil lastno preživljanje, pri čemer bi po pravilni pritožbeni graji moralo upoštevati tudi izvedena štiri nakazila po izvršbi iz leta 2014, ki se nanašajo na preživnine iz prejšnjih obdobij, saj je zaradi njih bil zmanjšan razpoložljivi del obdolženčevih dohodkov v mesecih realizacije navedenih nakazil. Stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je bilo z izvršbo poseženo na dohodek obdolženca, pri čemer je šlo za plačilo neplačanih obrokov preživnine iz prejšnjih obdobij, ne pomeni, da obdolženi ni dolžan plačevati tekoče preživnine, saj morajo biti vsakodnevno zagotovljene potrebe otroka glede hrane, obleke, obutve, bivalnih pogojih ter šolskih in obšolskih dejavnosti in obdolženi ne more celotne preživninske obveznosti prevaliti na mater otrok, obrazloženo v točki 14 napadene sodbe, pritožba utemeljeno graja kot premalo jasno upoštevajoč, da višina dohodka, ki je obdolžencu ostala po opravljenih izvršbah za poravnavo prejšnjih preživninskih obveznosti, ni bila ugotovljena in je sodišče prve stopnje tudi v razlogih napadene sodbe ne navaja, vsled česar so razlogi sodbe do take mere nejasni, da to predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Pritožba vidi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi v preostalih razlogih napadene sodbe, ki jih graja v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da sodišče prve stopnje obdolžencu neutemeljeno pripisuje motive o načrtnem prikazovanju manjše plače od dejanske in pri tem izhaja iz zneska čistih dohodkov od prodaje posameznega podjetja, v katerem je bil zaposlen, ne pa iz podatkov iz izkaza poslovnega izida, kar bi bilo po pritožbi pravilno, kakor tudi v razlogih, da bi obdolženi z ustreznim angažiranjem lahko poiskal možnost dodatnega zaslužka, ker je dober organizator dobrodelnih dogodkov s široko mrežo poznanstev, vendar za navedena pritožbena izvajanja ni mogoče sprejeti ugotovitve, da izkazujejo v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker z njimi pritožba razlaga pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Pritožba tudi nima prav, ko sodišču prve stopnje očita kršitev načela kontradiktornosti, za katerega sicer pravilno navaja, da je izraz pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah), enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) in enakopravnosti strank v kazenskem postopku 16. člen ZKP) ter zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo tudi na podlagi vpogleda v javno dostopne podatke iz izkaza poslovnega izida družbe SMP d.o.o. in družbe N.S. d.o.o. Pritožba namreč prezre, da je sodišče navedene dokaze izvedlo, kar je obrazložilo tudi v točki 2 napadene sodbe.

9. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da sodba nima razlogov o obstoju direktnega naklepa pri obdolžencu, ker take razloge sodba ima (točka 17 obrazložitve).

10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato je pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo obstoj take kršitve, pritožbi zagovornikov, ki jo uveljavljajo, ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Pri tem ni sledilo predlogu pritožbe, da zadevo vrne v sojenje pred drugega sodnika, ker za tako odločitev ni našlo tehtne podlage, niti je ne navaja pritožba.

11. V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, kritično presodilo tudi ostala pritožbena izvajanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati, zatem pa bo v zadevi vnovič presodilo.

12. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.