Jedro

Toženka z izpodbijano odločbo ni še enkrat odločila o vrnitvi deleža na isti nepremičnini, ampak na drugi nepremičnini. Zato tudi ni spremenila zavezanca za vračilo prve nepremičnine, ampak je določila zavezanca za vračilo druge nepremičnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo upravičenki do denacionalizacije A.A. vrnila v last in posest nepremičnino parc. št. 799/9 k.o. ... v solastnem deležu do 5630/26022 (1. točka izreka) in ji določila skrbnika za poseben primer (2. točka izreka). Odločila je še, da je zavezanka za vrnitev solastniškega deleža, pri katerem je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica v korist Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana kot dejanska lastnica nepremičnine, ki ga je v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe dolžna predati skrbniku za poseben primer (3. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo dne 30. 9. 2013 vložili predlog za izdajo dopolnilne odločbe o denacionalizaciji, ker še ni bilo odločeno o vračilu vsega podržavljenega zemljišča. Ugotavlja, da so vlagatelji zahtevali vračilo podržavljenih nepremičnin s površino 41.977 m2, in da je bila upravičenki z več delnimi odločbami vrnjena večina podržavljenega zemljišča, razen 5.630 m2. V postopku je imenoval izvedenca, ki je ugotovil, da je bila dne 1. 12. 1998 izdana odločba o parcelaciji nepremičnine parc. št. 799/1 k.o. ..., s katero se je od te parcele oddelila nepremičnina par. št. 799/9 k.o. ... Upravičenki je bil z odločbo z dne 25. 3. 1999 vrnjen delež na nepremičnini parc. št. 799/1 k.o. ... Površina te parcele je bila v času izdaje odločbe že manjša za površino parc. št. 799/9 k.o. ..., medtem ko je bil delež izračunan od površine parc. št. 799/1 k.o. ..., kot jo je imela pred delitvijo. To pomeni, da o vračilu dela te parcele doslej še ni bilo odločeno. Iz potrdila o namenski rabi zemljišča izhaja, da je bila nepremičnina parc. št. 799/9 k.o. ... na dan 11. 3. 1993 stavbno zemljišče s sprejetim prostorsko izvedbenim aktom in na dan 20. 7. 2004 nezazidano stavbno zemljišče, namenjeno graditvi objektov. Zato je Mestna občina Ljubljana po 16a. členu Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) postala lastnica te nepremičnine po samem zakonu in je ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena Republika Slovenija, zavezanka za vračilo. Ugovor Mestne občine Ljubljana, da ni zavezana stranka v postopku, ker je bila doslej v postopku kot zavezanka obravnavana Republika Slovenija, v postopku izdaje dopolnilne odločbe pa glede na sodno prakso zavezanca ni več mogoče spreminjati, zavrača kot neutemeljen. V sodbi U 825/94 z dne 11. 4. 1996, na katero se je toženka sklicevala, gre namreč za primer, ko je bil z dopolnilno odločbo določen nov zavezanec za vračilo nepremičnine, o kateri je bilo že odločeno z odločbo o denacionalizaciji, tako da je bila odločba dejansko spremenjena.

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo zavrnilo. Pridružuje se stališču prvostopenjskega organa, da je predmet izpodbijane odločbe del denacionalizacijskega zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno. Prav tako je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da iz potrdila o namenski rabi izhaja, da je bila predmetna parcela na dan 11. 3. 1993 in na dan 20. 7. 2004 stavbno zemljišče, kar tudi po presoji tega organa pomeni, da je po določbah ZSKZ in Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS) zavezanka za vračilo v naravi tožnica.

4. Tožnica v tožbi nasprotuje temu, da je določena za zavezanko za vračilo. Navaja, da je problem zgolj ta, da je pred izdajo delne odločb o denacionalizaciji, prišlo do parcelacije parcele 799/1 k.o. ... Nepremičnina je pred parcelacijo merila 57.726 m2, po parcelaciji pa le še 29.980 m2. Z odločbo o denacionalizaciji z dne 25. 3. 1999 je bil upravičenki vrnjen solastniški delež (tj. 11712/57726) na nepremičnini parc. št. 799/1 k.o. ..., ki je bil izračunan glede na površino te parcele pred izvedeno parcelacijo. Do vpisa solastnine pri vrnjenem solastniškem deležu na parceli 799/1 k.o. ... pa je prišlo v trenutku, ko je merila le še 29.980 m2. Nastalo stanje je bilo potrebno popraviti z dopolnilno odločbo, s katero bo upravičenki vrnjenih še 5.630 m2 oziroma (manjkajoči) solastniški delež do 5630/26022 na nepremičnini parc. št. 799/9 k.o. ... Kot zavezanka za vračilo je bila z odločbo z dne 25. 3. 1999 že določena Republika Slovenija. Razlog, da je potrebno izdati novo odločbo, je zgolj neskrbnost in nepazljivost toženke, ki pred izdajo odločbe ni preverila zadnjega stanja parcel in je zato spregledala delitev parcele. Gre za popravo napake in ne za novo odločanje, saj je toženka o zadevi že odločila z odločbo z dne 25. 3. 1999. Zavezanec za vračilo nepremičnine je lahko ostal le isti, kot je določen v odločbi, s katero je bil upravičenki vrnjen delež na parc. št. 799/1 k.o. ... Iz sodbe Vrhovnega sodišča U 825/94 z dne 11. 4. 1996 izhaja, da z dopolnilno odločbo ni dovoljeno spreminjati izreka morebitne predhodne delne odločbe. Predmet izpodbijane odločbe je ista nepremičnina, o kateri je toženka že odločala; če je v času do izdaje odločbe prišlo do parcelacije, to namreč ne pomeni, da o stvari še ni bilo odločeno, oziroma da se odloča o novi parceli. Citira še druge sodbe, iz katerih izhaja, da z dopolnilno odločbo ni več mogoče spreminjati zavezanca, če je delna odločba, v kateri je bil že določen, pravnomočna. Ker je bilo o vrnitvi iste parcele že odločeno, pa tudi ni več relevantno, ali bi bila tožnica zavezanka glede na namensko rabo nepremičnine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijani akt samostojna odločba in jo je prvostopenjski organ izdal po tem, ko je izvedel celoten ugotovitveni postopek, torej tudi po tem, ko je ugotovil, kdo je zavezanec. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom Republika Slovenija na tožbo ni odgovorila. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo pa navajajo, da so zaradi dolgotrajnega odločanja že sedaj utrpeli finančne posledice in smiselno predlagajo zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je toženka sprejela odločitev v izvrševanju sodbe I U 1069/2014 z dne 17. 3. 2015, s katero je sodišče ugodilo tožbi (sedaj) strank z interesom in odpravilo odločbo toženke št. 490 - 11/2013 z dne 23. 1. 2014, s katero je zavrnila njihov predlog za izdajo dopolnilne odločbe ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Ugotovilo je namreč, da je bila odločba o vračilu deleža na parc. št. 799/1 k.o. ... izdana po opravljeni parcelaciji, to dejstvo pa v odločbi ni bilo upoštevano. Zato je toženki naložilo, naj dopolni denacionalizacijski postopek in ugotovi, v kakšnem delu v predmetnem denacionalizacijskem postopku še ni bilo odločeno.

9. Sodišče v tem upravnem sporu presoja, ali je upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča oziroma njegovim stališčem, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Presodilo je, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, toženka pa je zanj navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenim ugovorom pa še navaja, kot sledi.

10. Po prvem odstavku 220. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko pristojni organ, če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, je zoper tako odločbo dovoljena pritožba. Dopolnilna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo (tretji odstavek 220. člena ZUP). Pogoj za izdajo dopolnilne odločbe je torej ta, da z izdano odločbo niso bila zajeta vsa vprašanja oziroma zahtevki stranke, o katerih bi moral organ odločiti. Ko je ta pogoj izpolnjen, ima stranka pravico zahtevati izdajo dopolnilne odločbe, organ pa dolžnost na predlog stranke izdati meritorno dopolnilno odločbo o vprašanju oziroma zahtevku, ki je ostal nerešen. Z dopolnilno odločbo je mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka.1

11. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila med drugim predmet postopka tudi zahteva za vračilo podržavljene nepremičnine parc. št. 791/2 k.o. ... V času izdaje delne odločbe št. 321-209/93 z dne 25. 3. 1999 se je ta podržavljena nepremičnina nahajala v parcelah 799/1, 799/2, 799/4 in 799/9, vse k.o. ..., z njo pa je bil upravičenki vrnjen solastniški delež na nepremičninah s parcelnimi številkami 799/1, 799/2, 799/4 k.o. ... Vračilo podržavljenega zemljišča, ki se je nahajalo v parc. št. 799/9 k.o. ..., je bilo torej ves čas predmet postopka, vendar o njegovem vračilu ni bilo odločeno.

12. Toženka je namreč z delno odločbo št. 321-209/93 z dne 25. 3. 1999 upravičenki vrnila v last in posest solastniški delež v višini 11712/57726 na nepremičnini parc. št. 799/1 k.o. ... Pri izračunu tega solastniškega deleža je bila upoštevana površina parcele v izmeri 57.702 m2. Pred izdajo odločbe, tj. dne 1. 12. 1998, je prišlo do parcelacije, zaradi katere se je od parc. št. 799/1 k.o. ... oddelila parcela parc. št. 799/9 k.o. ..., tako da je parc. št. 799/1 k.o. ... v času izdaje odločbe dejansko merila le še 29.980 m2. Zato z vračilom idealnega deleža 11712/57726 na nepremičnini parc. št. 799/1 k.o. ... ni bila vrnjena celotna površina podržavljene parcele. Površina podržavljene parcele, ki še ni bila vrnjena upravičenki, se nahaja v parceli 799/9 k.o. ..., in sicer gre za 5.630 m2 te parcele, kar se upravičenki vrača v solastniškemu deležu. Tak način vračila in višina deleža za tožnico nista sporna.

13. Toženka je odločila, da je tožnica zavezanka za vračilo na podlagi 16a. člena ZSKZ. Ta določa, da se nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. julija 2004 namenila za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, na neodplačen način prenesejo v last občine, na območju katere ležijo. Tožnica v tožbi ne navaja razlogov, da naj bi toženka nepravilno uporabila ta predpis, niti da zemljišče ni nezazidano stavbno zemljišče. Zato sodišče izpodbijanega akta v tem delu ni presojalo (prvi odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Temu, da je bila določena kot zavezanka za vračilo, ugovarja zato, ker je prepričana, da je bilo o zahtevku vlagateljev za denacionalizacijo že odločeno z delno odločbo št. 321-209/93 z dne 25. 3. 1999, v kateri je bila kot zavezanka določena Republika Slovenija, in zato v izpodbijani odločbi ne more biti določen drug zavezanec. Toženki torej očita, da je z izpodbijano odločbo še enkrat odločila o vrnitvi iste nepremičnine in spremenila svojo prvotno odločbo tako, da je določila drugega zavezanca.

14. Vrhovno sodišče je v sodbi U 825/94 z dne 11. 4. 1996, na katero se sklicuje tožnica, res zavzelo stališče, da je v primeru, če je vsebina dopolnilne odločbe sprememba zavezanca za vračilo podržavljenega premoženja, kršeno načelo ne bis in idem. Vendar pa v konkretnem primeru do te kršitve ni prišlo. Po prvem odstavku 18. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Enako izhaja iz 2. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, ki določa, da je nepremičnina zemljišče s pripadajočimi sestavinami (prvi odstavek). Zemljišče je zemljiška parcela, ki je evidentirana v zemljiškem katastru (drugi odstavek). Predmet pravnega prometa in odločanja je torej stvar – nepremičnina, ki je prostorsko odmerjena v (samostojno) parcelo. Tožnica tako nima prav, ko trdi, da je odločitev o vračilu deleža na nepremičnini 799/1 k.o. ... vsebovala tudi odločitev o vračilu deleža na nepremičnini 799/9 k.o. .... Toženka z izpodbijano odločbo ni še enkrat odločila o vrnitvi deleža na isti nepremičnini (parc. št. 799/1 k.o. ...), ampak na drugi nepremičnini (parc. št. 799/9 k.o. ...). Zato tudi ni spremenila zavezanca za vračilo nepremičnine parc. št. 799/1 k.o. ..., ampak je določila zavezanca za vračilo druge nepremičnine parc. št. 799/9 k.o. ... Res je, da so okoliščine, od katerih je odvisno, kdo je lastnik nepremičnine in s tem zavezanec, pri obeh parcelah enake in da bi bila iz tega razloga ena od obeh odločitev o zavezancu lahko napačna. Vendar je delna odločba z dne 25. 3. 1999 pravnomočna, tako da vanjo ni mogoče posegati, v izpodbijani odločbi pa je toženka po presoji sodišča zavezanca določila v skladu s citiranim zakonskim določilom.

15. Drugače ne izhaja niti iz ostalih odločitev Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje tožnica. Vrhovno sodišče je v teh sodbah zavzelo stališče, da z dopolnilno odločbo ni mogoče dopolnjevati razlogov odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih ( X Ips 88/2015 z dne 14. 4. 2015, VIII Ips 126/99 z dne 23. 11. 1999), oziroma da z dopolnilno odločbo ni mogoče v škodo ali v korist stranke spremeniti odločbe, s katero je bilo o zahtevku že odločeno (II Up 1/2000). V konkretnem primeru namreč z delno odločbo z dne 25. 3. 1999 še ni bilo odločeno o vseh vprašanjih oziroma o predmetu postopka. Zato izpodbijana odločba ne dopolnjuje in ne spreminja prejšnje odločbe, ampak gre za novo, samostojno odločbo. 16. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Toženka je izvedla vse relevantne dokaze in pravilno ter popolno ugotovila dejansko stanje. Ker dejstva in v zvezi s tem predlagani dokazi, ki jih v tožbi navaja tožnica (in se vsi nahajajo v upravnem spisu) niso pomembni za pravilno odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

17. Odločitev o stroških strank temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Dr. Erik Kerševan, dr. Vilko Androjna, Upravno procesno pravo; Ius software 2017, stran 322