Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) je prišlo do sprememb v stanju invalidnosti (s pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti) in je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine, ki se mu tudi izplačuje. Zato je tožena stranka tožniku pravilno ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Tožnik ne more istočasno prejemati invalidske pokojnine in nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo kot brezposelna oseba, ki ji zavod za zaposlovanje išče drugo ustrezno delo in mora biti prijavljena v evidenci brezposelnih oseb. Pri I. kategoriji invalidnosti nastane izguba delovne zmožnosti in je edina pravica, ki pripada invalidu I. kategorije invalidnosti že po sami naravi stvari le invalidska pokojnina. V takem statusu tudi ne more biti zavarovanec pri zavodu za zaposlovanje in prijavljen v evidenci aktivnih iskalcev zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 15. 7. 2008 in št. ... z dne 10. 6. 2006 ter, da mu je toženka dolžna izplačevati nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 1. 11. 2000 do leta 2008 in še naprej v skladu s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 195/2008 z dne 23. 4. 2008. Menilo je, da se je tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo z dnem 1. 11. 2000 ustavilo glede na to, da je bila tožnikum, z istim dnem, to je s 1. 11. 2000, priznana pravica do invalidske pokojnine, ker je bil dne 10. 10. 2000 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je toženka od 1. 11. 2000 dalje izplačevala tudi invalidsko pokojnino.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da toženka tožniku že od leta 1996 dalje, z zlorabo procesne nesposobnosti in socialne stiske, krati vse pravice, ki mu pripadajo na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Meni, da je predsednica senata vodila postopek tako, da skrbnik, namestnica skrbnika in tožnik niso imeli nobene pravice do sodelovanja v postopku in so to pravico dovolili le toženki in je tako tudi odločitev predsednice Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pod št. Su 4/13 z dne 4. 11. 2013, ko je zavrgla zahtevo tožnika za izločitev predsednice senata, nepravilna oz. neskladna s 23. členom Ustave Republike Slovenije. Predsednica senata je po izdaji tega sklepa postopek nadaljevala še bolj avtoritativno in je tožnika skupaj s nadomestno skrbnico odstranila iz razpravne dvorane, tako, da tožnik v tem postopku ni bil zaslišan, niti toženki ni mogel postavljati vprašanj in je tako s temi bistvenimi procesnimi kršitvami bila toženki dana možnost, da je sodišču navedla neresnice na podlagi katerih je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Navedbe toženke, da je tožnik od 1. 11. 2000 prejemal nadomestilo in invalidsko pokojnino so neresnične. Tožnik je nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo kot brezposelna oseba prejemal do jeseni leta 2006 in se je moral za to na Uradu za delo v A. redno javljati. Tako tudi ne držijo navedbe toženke, da je tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja, kar je po zakonu pogoj za dodelitev invalidske pokojnine. Sodišče je tožnika z napadeno sodbo prikrajšalo za najmanj 9 let delovne dobe in posledično za pravilno odmerjeno invalidsko pokojnino. Meni, da bi moralo sodišče napadeni odločbi (z dne 10. 6. in 15. 7. 2008) šteti za odjavo tožnika iz obveznega zavarovanja z dnem 15. 7. 2008, ko je sodišče izdalo prvostopno odločbo z dne 15. 7. 2008 ter nato v skladu s sodbo naslovnega sodišča Ps 1545/2000 z dne 9. 3. 2005 tožniku z dnem 15. 7. 2008 odmeriti invalidsko pokojnino z upoštevanjem dobe za čas čakanja na drugo ustrezno delovno mesto in jo tožniku plačevati od dne 15. 7. 2008 dalje. Toženka in sodišče nimata nobene pravice posegati v pravice tožnika za nazaj, kar potrjuje tudi pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 195/2008 z dne 23. 4. 2008. Sodišče je tudi napačno uporabilo 156. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj je po 2. odstavku tega člena pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja tožnik v pritožbi.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 7. 2008, s katero je ta zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 10. 6. 2008. S slednjo je Območna enota odločila, da se tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti ustavi nadomestilo plače za čakanje na delo, z dnem 1. 11. 2000, ker mu je s tem dnem bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Tožniku je bila priznana I. kategorija invalidnosti na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča in na podlagi le-te mu je bilo z odločbo OE B. 28. 9. 2005 odmerjena invalidska pokojnina od 1. 11. 2000. V zvezi z zahtevkom tožnika za izločitev predsednice senata prve stopnje okrožne sodnice C.C. je predsednica delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani s s sklepom opr. št. Su 4/13 z dne 4. 11. 2013 odločila pravilno. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, da ne obstojijo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost predsednice senata v tej zadevi in tako ni podan izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP.

Glede ravnanja sodišča na naroku za glavno obravnavo z dne 12. 12. 2013, pritožbeno sodišče, na podlagi zapisnika s te obravnave, ugotavlja, da je pristopil tožnik osebno, njegov skrbnik D.D. ni pristopil, čeprav je bilo vabilo zanj izkazano, niti se ni opravičil ali predlagal preložitev naroka. Na navedeni narok je pristopila tudi gospa E.E., ki je v spis vložila pooblastilo skrbnika D.D.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gospa E.E. ne more zastopati tožnika v postopku, saj je na podlagi 3. odstavka 87. člena ZPP v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druge oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Skrbnik D.D. pa skrbništva ne more prenašati drugi osebi, saj je bil kot skrbnik postavljen z odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 17. 7. 2013. Tožniku je bila deloma odvzeta poslovna sposobnost in je bil imenovan za skrbnika F.F. D.D., katerega naloge so, glede na delni odvzem poslovne sposobnosti, enake dolžnostim skrbnika mladoletnika, ki je dopolnil 15 let v skladu z določili 2. odstavka 208. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in tudi zastopanje F.F. pred sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Sam tožnik je bil na glavni obravnavi zaradi motenja odstranjen z glavne obravnave. Takšno ravnanje sodišče ne pomeni procesne kršitve, ki jo zatrjuje v pritožbi pritožnik. Tožnik sam ni oseba, ki bi bil poslovno sposoben se pred sodiščem sam zastopati, skrbnik pa sam skrbništvo ne more prenesti na drugo osebo.

Predmet spora se v bistvu nanaša na to, da je tožena stranka z odločbo z dne 10. 6. 2008 odločila, da se tožniku ustavi nadomestilo plače za čas čakanja na delo z dnem 1. 11. 2000. V zvezi z navedenim sporom je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1545/2000 z dne 9. 3. 2005 je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni od 10. 10. 2000 dalje in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 11. 2000. Na podlagi te sodbe je bila tožniku z odločbo toženke z dne 28. 9. 2005 odmerjena invalidska pokojnina od 1. 11. 2000 dalje. Tožniku se od 1. 11. 2000 invalidska pokojnina tudi izplačuje.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tožnik kot invalid I. kategorije invalidnosti ima edino pravico, ki mu pripada, pravico do invalidske pokojnine, ki mu je bila tudi odmerjena z odločbo toženke in se mu tudi izplačuje, kar izhaja tako iz dokumentacije in iz samih navedb tožnika v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2013. Tako ni več pravne podlage za izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS št. 12/92 in nasl.) se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo po 143. členu v zvezi s 188. in 191. členom ZPIZ/92 zavarovancu izplačuje za mesece, v katerih se je zavarovanec redno javljal Zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov v mesečnem znesku za nazaj. Ker je pri tožniku prišlo do sprememb v stanju invalidnosti 10. 10. 2000 in je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine s 1. 11. 2000, ki se mu od tega dne tudi izplačuje, je toženka tožniku pravilno ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo s 1. 11. 2000. Tožnik ne more istočasno prejemati invalidske pokojnine in nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo kot brezposelna oseba, ki ji zavod za zaposlovanje išče drugo ustrezno delo in mora biti prijavljena v evidenci brezposelnih oseb. Pri I. kategoriji invalidnosti nastane izguba delovne zmožnosti in je edina pravica, ki pripada invalidu I. kategorije invalidnosti že po sami naravi stvari le invalidska pokojnina. V takem statusu tudi ne more biti zavarovanec pri zavodu za zaposlovanje in prijavljen v evidenci aktivnih iskalcev zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 195/2008 z dne 23. 4. 2008. Citirana sodba se ne nanaša na odločitev toženke o ustavitvi nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev, ki je predmet tega socialnega spora temveč se navedena sodba nanaša le na pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno del. Ali obstajajo pogoji za samo izplačevanje nadomestila te pravice, s citirano sodbo ni bilo odločeno. Ravno predmetni spor pa je spor, v katerem se odloča o tem, ali je tožena stranka z izpodbijanima odločbama, ko je ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja s 1. 11. 2000, ravnala prav.

Do sedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena. Ni moč slediti navedbam tožnika, da je bil na podlagi izpodbijane sodbe prikrajšan za najmanj 9 let delovne dobe in posledično za pravilno odmerjeno invalidsko pokojnino, saj se o tem v predmetnem sporu sploh ni odločalo. Predmet tega spora ni to, ali je toženka tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja in ali je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine temveč, ali je bilo ravnanje toženke, ko je ob ugotovitvi, da je pri tožniku v mesecu oktobru 2000 prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in da je postal invalid I. kategorije ter pridobil pravico do invalidske pokojnine, ki mu jo je toženka tudi izplačevala, relevantno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.