Jedro

Dejstvo, da je tožnica delo dopoldne večinoma začela med 7.00 in 9.00, popoldne pa med 13.00 in 14.30 (v uredništvu B. so izmene določene od 7.30 do 15.30 dopoldanska in od 14.45 do 22.45 popoldanska), pa tudi, da dela ni opravljala le za uredništvo B., ne pomeni, kot zmotno meni toženka, da dela ni opravljala v izmenah.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati razliko v plači iz naslova dodatka za izmensko delo za posamezne mesece od maja 2019 do maja 2023 v višini, ki je razvidna iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške in je tožnici dolžna plačati stroške v višini 597,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2.Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je pred sodiščem prve stopnje večkrat navedla, da je tožnica delo opravljala za več uredništev, kar je tožnica potrdila. Navedeno izhaja iz razporedov dela za tožečo stranko (program A.; na primer maja 2019 je delo opravljala za uredništvo B. in uredništvo C.). V letnih razporedih dela je grafično prikazano, koliko dela je tožnica opravila za posamezno uredništvo. Razporedi dela v uredništvu B. ne odražajo dejansko opravljenega dela; ne pomenijo, da je tožnica delo opravljala v izmenah, ampak le, da se je del njenega delovnega časa ujemal z izmenami. Tako na primer izhaja iz primerjave planov dela in evidence delovnega časa za januar 2021. V uredništvu B. so izmene določene od 7.30 do 15.30 (dopoldanska izmena) in od 14.45 do 22.45 (popoldanska izmena), tožnica pa je delo opravljala drugače. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje; da je delo dopoldne večinoma začela med 7.00 in 9.00, popoldne pa med 13.00 in 14.30. Tožnica je v vseh mesecih vtoževanega obdobja, ne le januarja 2021, za katerega je toženka navedla podatke o delu, delo opravljala v neenakomerno razporejenem delovnem času. To je razvidno iz evidence delovnega časa. Gre za zadevo, podobno tisti, v kateri je bilo odločeno s sodbo in sklepom Pdp 96/2008 z dne 9. 7. 2009. Priča Drozg je tožnik v istovrstnem sporu zoper toženko, kar je potrdil ob zaslišanju. Njegove izpovedi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati in ji nekritično slediti. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka v pritožbi ne uveljavlja (bistvenih) kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev o utemeljenosti zahtevka tožnice.

6.Tožnica je v tožbi svoj zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dodatka za izmensko delo (prva alineja prvega odstavka 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju; ZSPJS, 40. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; KPJS) za posamezne mesece od maja 2019 do maja 2023 utemeljila z navedbami, da je na delovnem mestu Producent delo opravljala v dopoldanski in popoldanski izmeni. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, ali je tožnica opravljala izmensko delo, pravilno izhajalo iz predloženih planov dela (A8, A10), iz katerih izhaja, da je bila tožnica razporejena na delo izmenično dopoldne (od 7.30 do 15.30) in popoldne (od 14.45 do 22.45) in da so si na istem delovnem mestu sledili drugi delavci (predvsem D.D. in E.E., občasno F.F. in G.G.). Utemeljeno je sledilo izpovedi tožnice in priče E.E., saj je bila njuna skladna izpoved (da so si delavci na delovnem mestu Producent sledili upoštevaje mesečni plan dela, da so delo opravljali dopoldne ali popoldne) potrjena z vsebino predloženih listin. Izpovedi priče E.E. ni nekritično sledilo, kot navaja toženka v pritožbi. Pravilnosti dokazne ocene ne omaje s ponavljanjem svojih navedb iz dosedanjega postopka, da je priča E.E. tožnik v istovrstnem sporu zoper toženko (in zato zainteresiran za izid spora), saj njegova izpoved ni bila osamljena, ampak, kot že navedeno, skladna z ostalimi izvedenimi dokazi.

7.Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev glede opravljanja dela tožnice izhajalo iz predloženih planov dela (A8, A10). Ker tožnica ni razpolagala s plani dela za celotno vtoževano obdobje, je sodišču predlagala, da naloži predložitev listin toženki. To je sodišče prve stopnje storilo s sklepom na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2025. Toženka je z vlogo z dne 20. 11. 2025 predložila razporede dela (B2); s to vlogo ni podala nobenih navedb. Tožnica je bila pred sodiščem prve stopnje tista, ki je za predložene razporede dela v pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2025 navedla, da gre za izvleček iz programa A., v katerem se načrtuje delo producentov. Toženka je šele v zvezi s tem v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2026 navedla, da je tožnica delo opravljala tudi za druga uredništva (nekonkretizirano); vztrajala je, enako kot vztraja v pritožbi, da je bistvena vsebina evidenc delovnega časa in ne planov dela za uredništvo B.

8.Slednje, pri čemer vztraja toženka v pritožbi, da je za odločitev bistvena vsebina evidenc dela in ne planov dela, ne drži povsem. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bilo delo tožnice na delovnem mestu Producent v vtoževanem obdobju organizirano kot izmensko delo, saj so si delavci izmenično sledili na istem delovnem mestu po določenem vzorcu (in je to imelo za posledico nujnost, da so delali ob različnih urah v določenem obdobju).

9.Za presojo, ali je tožnica delo opravljala v izmenah, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovljena dejstva glede planiranja (in tudi dejansko opravljenega) dela tožnice primerjalo z opredelitvijo izmenskega dela v Pravilniku o delovnem času toženke: izmensko delo je katerakoli oblika organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju (11. člen Pravilnika). Skladno z 12. členom Pravilnika je lahko trajanje izmen različno, praviloma pa trajajo od 8 do 12 ur; razpored delovnega časa, skupaj s številom, začetkom in trajanjem izmen določi delodajalec; delo v popoldanski izmeni traja od 14.00 do 22.00. V drugem odstavku 12. člena Pravilnika, ki ga sodišče prve stopnje sicer ni povzelo, je določeno še, da je izmenski delavec vsak delavec, katerega urnik dela vključuje izmensko delo.

10.Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do ugovora toženke, da si izmene pri tožnici niso sledile enakomerno in je na delo prihajala in z dela odhajala ob različnih urah, in ga zavrnilo; iz predloženih planov dela (A8, A10) je ugotovilo vzorec izmen, ki je lahko tudi prekinjen. Dejstvo, da je tožnica delo dopoldne večinoma začela med 7.00 in 9.00, popoldne pa med 13.00 in 14.30 (v uredništvu B. so izmene določene od 7.30 do 15.30 dopoldanska in od 14.45 do 22.45 popoldanska), pa tudi, da dela ni opravljala le za uredništvo B., ne pomeni, kot zmotno meni toženka, da dela ni opravljala v izmenah. V pritožbi tudi sama priznava, da se je (vsaj) del njenega delovnega časa ujemal z izmenami.

11.Toženka v pritožbi podaja konkretne navedbe o delu tožnice za januar 2021. Teh navedb pred sodiščem ni podala (v pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2025 primeroma za maj 2019) niti ni utemeljila pogoja nekrivde v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Navedbe so zato kot novote neupoštevne, v vsakem primeru pa ne potrjujejo toženkinega prizadevanja, da bi se ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala v izmenah.

12.Tožnica dela ni opravljala na primerljiv način kot delavec v sporu, v katerem je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in sklepom Pdp 96/2008 z dne 9. 7. 2009; kot je razvidno iz obrazložitve navedene sodbe in sklepa, je ta delavec delo opravljal pretežno v času od 18.30 do 4.30.

13.V uredništvu B. so izmene določene od 7.30 do 15.30 (dopoldanska izmena) in od 14.45 do 22.45 (popoldanska izmena); ob sobotah, nedeljah in za praznike pa, kot je navedla tožnica v prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2025 (neprerekano), od 8.00 do 21.00. Pritožbeno sodišče ob primerjavi planov dela in evidence delovnega časa za januar 2021 ugotavlja, da je bila tožnica 1. in 2. 1. 2021 (praznika) ter 3. 1. 2021 (nedelja) razporejena v izmeno od 8.00 do 21.00, dejansko pa je delo opravljala: - 1. 1. 2021 od 7.59 do 21.09; - 2. 1. 2021 od 7.54 do 21.01; - 3. 1. 2021 od 7.58 do 21.00. 6. in 7. 1. 2021 je bila razporejena v popoldansko izmeno (od 14.45 do 22.45), pa 6. 1. 2021 dela ni opravljala, 7. 1. 2021 ga je opravljala od 13.43 do 22.07. 11., 12. in 13. 1. 2021 je bila razporejena v dopoldansko izmeno (od 7.30 do 15.30) in je delo opravljala: - 11. 1. 2021 od 7.05 do 15.54; - 12. 1. 2021 od 7.14 do 15.44; - 13. 1. 2021 od 7.13 do 15.43. Do sedaj povzete ure potrjujejo, da je tožnica opravljala delo v izmenah, pri čemer ni bistveno, da je tožnica kdaj na delo prišla prej ali kasneje, kot je bila razporejena, oziroma enako odšla z dela, kot je ugotovilo že (na splošno) sodišče prve stopnje. Tožnica je v januarju 2021 delo opravljala tudi za drugo uredništvo (oddaja H.), to je bilo 14. in 19. 1. 2021. Čeprav takrat ni dela opravljala v enakih izmenah, kot ga je ostale dni, to ne spremeni pravilne presoje, da je opravljala izmensko delo in je zato upravičena do vtoževane razlike v plači.

14.Toženka v pritožbi, enako kot v dosedanjem postopku, neutemeljeno poudarja, da je imela tožnica neenakomerno razporejen delovni čas; ugotovljeno (izmensko) delo ne ustreza opredelitvi neenakomerno razporejenega delovnega časa, kot je ob upoštevanju 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in 20. člena Pravilnika pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Poleg tega, kot je nadalje obrazložilo v izpodbijani sodbi, tožnica kljub določbi v pogodbi o zaposlitvi dodatka za takšno razporeditev delovnega časa v obdobju od maja 2019 do maja 2023 ni prejemala.

15.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

16.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo, in sicer glede na vrednost spornega predmeta upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) 250 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR.