Jedro

Okrepčevalnice v stanovanjskem naselju izven ožjega središča mesta Ljubljane lahko v dogovoru s krajevno skupnostjo določijo tudi daljši čas poslovanja, pri čemer pa morajo tak dogovor s krajevno skupnostjo skleniti v pisni obliki in ga priložiti k priglasitvi poslovnega časa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine z dne 12.2.1993. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno-pravne določbe. Določbe odloka o poslovnem času (Uradni list SRS, št. 11/89) je mogoče razumeti samo tako, da je z njim določen minimalni obvezni poslovni čas za gostinske obrate. To velja tudi za del besedila 7. alinee 12. člena, v katerem je navedeno, da okrepčevalnice poslujejo v stanovanjskih naseljih izven ožjega središča mesta poleti do 21. ure, v dogovoru s krajevno skupnostjo pa lahko tudi dalj časa. V povezavi z vsemi ostalimi deli te določbe, to lahko pomeni samo to, da morajo okrepčevalnice poslovati poleti najmanj do 21. ure in pozimi do 20. ure. Če pa se z njimi tako dogovori krajevna skupnost (in ne kot v nasprotju z besedilom zakona navaja izpodbijana odločba "ko si pridobi tudi soglasje krajevne skupnosti"), pa se lahko obvezni poslovni čas konča kasneje. Določbo 7. alinee 12. člena odloka je po mnenju tožnika možno razlagati samo tako, da smejo samostojni obrtniki poslovati več dni v tednu v podaljšanem poslovnem času, izpolnjevati pa morajo samo pogoj, da podaljšan poslovni čas priglasijo pristojnemu občinskemu upravnemu organu. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Poslovni čas gostinskih obratov v mestu Ljubljana ureja odlok o poslovnem času (Ur. list SRS, št. 11/89 - odlok). Okrepčevalnica - dnevni bar se nahaja torej v stanovanjskem naselju izven ožjega središča mesta Ljubljane. Odlok v 7. alinei 1. odstavka 12. člena določa, da okrepčevalnice v stanovajskem naselju izven ožjega središča določajo poslovni čas poleti do 21. ure in pozimi do 20. ure, v dogovoru s krajevno skupnostjo pa lahko tudi dlje. Trditev tožnika, da je to določbo odloka treba razlagati tako, da morajo okrepčevalnice poleti poslovati najmanj do 21. ure in pozimi do 20. ure, če pa se z njim tako dogovori krajevna skupnost, pa se lahko obvezni čas konča kasneje (dogovor pa ne pomeni soglasja krajevne skupnosti kot navaja izpodbijana odločba), po presoji sodišča ne drži. Ta določba po mnenju sodišča pomeni, da mora dogovor o podaljšanju obratovalnega časa s krajevno skupnostjo skleniti v pismeni obliki okrepčevalnica po svojem zastopniku in ga mora k priglasitvi poslovnega časa, če je želela podaljšanje tega časa priložiti. Tega pa tožnik kot zastopnik okrepčevalnice ni storil. Določba 3. člena odloka res določa, da glede na poslovne in turistične interese ter zaradi krajevnih potreb lahko samostojni obrtniki poslujejo vse dni v tednu v podaljšanem poslovnem času ter da so dolžni priglasiti podaljšani poslovni čas pristojnemu občinskemu upravnemu organu, razen če ni v tem odloku drugače določeno. Vendar prav glede podaljšanja poslovnega časa okrepčevalnic v stanovanjskih naseljih izven ožjega središča mesta odlok v 12. členu določa drugače. Zato je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravne določbe in zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega organa.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo zavrnilo.