Jedro

Na podlagi določbe, da ima oseba, napotena na misijo v tujino, pravico do vrnitve na ustrezno delovno mesto ali funkcijo, tožnik ni upravičen zahtevati, da se mu po vrnitvi z misije zagotovi pisarna, ki bi bila ustrezna njegovemu nazivu ter bi bila primerljiva s pisarno, ki jo je zasedal pred odhodom. Namen omenjene določbe je, da se delavcu, ki je napoten na misijo, ne poslabša delovnopravni položaj, kar pa se v tožnikovem primeru ni zgodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2009 in odločbe Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 14. 10. 2009 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki dodeliti pisarno, v kateri bo tožeča stranka delala sama, ki bo zdravstveno primerna za opravljanje dela in bo enakovredna pisarni, v kateri je tožeča stranka delala pred odhodom na delo v tujino ali vsaj primerljiva delovnim prostorom uslužbencev v istem nazivu, kot ga ima tožeča stranka. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka izkoristila 32 dni letnega dopusta za leto 2008 in se ji prizna pravica do izrabe preostalih dveh dneh letnega dopusta za leto 2008, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko razporediti na ekvivalentno delovno mesto, kot ga je tožeča stranka zasedala pred odhodom v tujino, tožeči stranki nalagati delovne obveznosti, ki po obsegu in zahtevnosti ne bodo presegale objektivnih in subjektivnih delovnih zmožnosti tožeče stranke ter ji omogočiti uporabo delovnih sredstev, običajnih za delo pri primerljivih javnih uslužbencih. Zavrnilo je tudi za povrnitev stroškov postopka pred Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja (vse I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 872,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka II. izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče sledilo le izpovedbam prič tožene stranke, prezrlo pa je izpoved tožnika in njegove priče dr. J.P.. Razlogov, zakaj njemu in priči ni verjelo, ni z ničemer obrazložilo. Glede neustreznosti pisarne navaja, da so zaključki sodišča v tem delu protispisni in nerazumljivi, saj sodišče zaključuje, da si je tožnik po vrnitvi iz tujine pisarno delil s sodelavcem. Ta je bila velika približno deset kvadratnih metrov, ni bilo ustrezno osvetljena in prezračena, vendar pa so se kasneje pogoji v pisarni bistveno izboljšali, predvsem glede osvetlitve in prezračenosti, nameščena je bila dodatna osvetlitev, tožnik pa v njej dela sam, kar gotovo vpliva tudi na prezračenost prostora. Glavne zahteve tožnika so torej že bile izpolnjene. Ti zaključki so v nasprotju s tem, kar je z izvedenimi dokazi in sicer z zaslišanjem tožnika in J.P., ki jih je sodišče v obrazložitvi celo povzelo, dokazoval tožnik. Prezračenost pisarne je kritična, zlasti kadar je vroče, celo če je samo ena oseba v pisarni, zato tožnik tudi navaja, da v času vložitve tožbe osvetlitev ni bila primerna in je pregledovalec zahteval dodatno luč. J.P. pa je izpovedal, da je prezračenost pisarne taka, da se celotni delovni čas ne da preživeti v njej in da je po tleh nameščen nizko kvaliteten tapison, ki ni primeren za pisarno. Ostale zahteve glede pisarne, velikosti, razporeditve opreme ipd. je sodišče zavrnilo, ker naj bi šlo za udobje, ki presega osnovne standarde oziroma minimalne pogoje za opravljanje dela, ki jih mora delodajalec zagotoviti svojemu delavcu. Tudi iz sporočila z dne 2. 2. 2009 naj bi izhajalo, da delovno mesto in delovni prostor ustrezata zahtevam Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Sodišče pritrjuje tudi toženi stranki, da se drugi odstavek 23. člena Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO) nanaša le na pravice osebe do vrnitve na ustrezno delovno mesto ali funkcije, ne pa na druge pravice, predvsem pa ne na pogoje za opravljanje dela. V tem delu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma uporabilo materialno pravo, saj je tožnik ugovarjal ugotovitvam iz poročila z dne 2. 2. 2009, češ da se ne skladajo z dejanskim stanjem. Tožnikov prostor je utesnjen, zrak v njem slab in zatohel, zaradi česar je tožnik že bil bolniško odsoten, osvetlitev je neprimerna, saj ob običajnem sedenju tožnika pada senca in manjka zdravstvena ocena primernosti delovnega prostora in delovnega mesta. Tega sodišče ni upoštevalo, iz obrazložitve pa tudi ni mogoče razbrati, zakaj ne. Tožniku je bila dodeljena miza z minimalnim standardom 80x120 cm, kar je glede na delo, ki mu ga je naložila tožena stranka (zahtevna analiza), veliko premalo. Sodišče se tudi ni opredelilo do fotografij, ki jih je predložil tožnik, iz katerih je razvidno, da je tako imenovana izboljšava še vedno nevarna (kabli, ki visijo z miz). Ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče izključno sledilo navedbam tožene stranke, ki jih je dobesedno povzemalo v obrazložitvi sodbe. Tolmačenje sodišča, da drugi odstavek 23. člena ZNOMCMO ne varuje tožnikovih pogojev za opravljanje dela, je v nasprotju z namenom navedene določbe, saj nedopustno oži namen te določbe.

Glede dopusta poudarja, da 20. člen ZNOMCMO določa, da napotena oseba izpolnjuje svoje pravice in obveznosti glede izrabe letnega dopusta in drugih oblik odsotnosti ter druge pravice in obveznosti, ki so vezane na opravljanje nalog v misiji ali mednarodni organizaciji, v skladu z notranjimi pravili mednarodne organizacije in navodili vodstva misije ali mednarodne organizacije. Če napotena oseba ne more izkoristiti letnega dopusta med delom v misiji ali v mednarodni organizaciji, ga lahko za tekoče leto izkoristi po vrnitvi v Republiko Slovenijo na podlagi potrdila mednarodne organizacije o neizkoriščenem letnem dopustu. Sodišče je zaključilo, da je bilo tožniku za leto 2008 s sklepom z dne 12. 3. 2008 odmerjeno 34 dni letnega dopusta, ki jih je glede na evidenco tožene stranke tudi v celoti izrabil. Tožnik naj v postopku ne bi dokazal, da je imel ob začetku 2008 še neizrabljen dopust za leto 2007 in ga je izkoristil v letu 2008. Tak zaključek sodišča je protispisen in v nasprotju z dokazi, izvedenimi oziroma predloženimi v tej zadevi.

Glede razporeditve na drugo delovno mesto se sklicuje na temeljni namen ZNOMCMO, ki se nanaša na zaščito pridobljenih pravic v zvezi z delom, kakor tudi drugih pravic povezanih z delom. Po napotitvi se taka oseba ne more znajti v slabšem položaju, kot je bila pred odhodom. Dejstvo je, da je bilo delovno mesto vodje sektorja za prometno politiko razdeljeno v dve delovni mesti vodij, od katerih še do danes ni zasedeno delovno mesto „vodja sektorja za cestne prevoze“, v aneksu št. 1 pa piše, da ni mogoča vrnitev na prejšnje delovno mesto, kar pa ne ustreza resničnemu stanju. Tožena stranka je s tem tožnika zavedla, da razporeditev na to delovno mesto ni več mogoče. Ker je delo na tem delovnem mestu tožnik obvladal, saj je pred odhodom v tujino opravljal delo vodje sektorja za prometno politiko, ni bilo nobenega razloga, da ga ne bi razporedili na eno od obeh razdeljenih delovnih mest. Tožnik ni mogel uveljavljati varstva pravic, saj ni imel dostopa do teh informacij v kritičnem trenutku, s citiranim določilom pogodbe pa ga je tožena stranka tudi zavedla, da to ni mogoče. Sedaj je tudi razporejen na delovno mesto podsekretarja, čeprav je pred napotitvijo dosegel delovno mesto sekretarja. Nerazumljiva je tudi odločitev sodišča glede ustreznosti delovnih nalog, saj je sodišče zaključilo, da pri izdelavi naloge – raziskave avtoprevozništva, tožnik res ni imel pomoči in podpore sodelavcev in nadrejenih, kar je izpovedal tožnik in sta potrdili tudi priči L.Z. in F.Č., vendar je tožnik kot podsekretar moral nalogo opraviti samostojno. V zvezi z očitkom tožnika, da pri izvedbi naloge ni dobil nikakršnih navodil, pa sodišče prve stopnje zaključuje, da pri toženi stranki ni bilo človeka, ki bi mu lahko ta navodila dal, saj je bil tožnik na tem področju, kamor je sodila analiza, strokovno najbolj usposobljen in izkušen. Tožnik je pojasnil, da se je počutil osamljenega pod pritiskom in da so mu namenoma dali tako težko nalogo ter ga nato negativno ocenili, da je moral pri 20.000 gospodarskih subjektih oceniti različne parametre od voznega parka, poslovanja, stroškov, elementov... Toženo stranko je opozoril, da ima po ZDR pravico do pisnih navodil, najmanj definiranja cilja in namena naloge, česar pa ni dobil. Zato so zaključki sodišča prve stopnje glede tega povsem nerazumljivi. Nepravilni so tudi zaključki o udeležbi seminarja v Leipzigu in glede odvzema službenega foruma (pravilno: mobilnega telefona).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko se ni opredelilo do navedb tožnika oziroma priče dr. J.P., temveč je upoštevalo le izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse bistvene dejanske ugotovitve in pravne zaključke in jo je mogoče preizkusiti.

Glede tožbenega zahtevka za zagotovitev pisarne, ki bi bila ustrezna tožnikovemu nazivu javnega uslužbenca ter bila primerljiva s pisarno, ki jo je tožnik zasedal pred odhodom na misijo v tujino, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno pravno razlago, da določbe 23. člena Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (Ur. l. RS, št. 20/2006; ZNOMCMO) ni mogoče razlagati kot podlage za to, da delavcu pripada po vrnitvi iz misije enakovreden oziroma povsem enak delovni prostor oziroma pisarna, kot ga je zasedal pred odhodom. Namen določbe je, da se delavcu ne poslabša delovnopravni položaj (prim. 1. odstavek 1. člena ZNOMCMO). ZNOMCMO namreč v 1. odstavku 23. člena (vrnitev na delovno mesto ali funkcijo) določa, da ima napotena oseba pravico, da se najpozneje v desetih dneh po prenehanju opravljanja nalog v misiji ali mednarodni organizaciji vrne na ustrezno delovno mesto ali funkcijo. Ustrezno delovno mesto je delovno mesto, za katero napotena oseba izpolnjuje predpisane pogoje. Po določbi 2. odstavka 23. člena pa delodajalec ne sme osebe, napotene v misijo ali mednarodno organizacijo, zaradi napotitve postavljati v manj ugoden položaj, kakršnega je imela pred napotitvijo. Med napotitvijo v misijo ali mednarodno organizacijo javnemu uslužbencu teče napredovalno obdobje. Kot bo navedeno v nadaljevanju, se tožniku delovnopravni položaj ni poslabšal. Ne glede na obrazloženo pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pisarna, v kateri je delal tožnik po prihodu z misije, ustrezala minimalnim pogojem po zgoraj navedenih pravilnikih in je torej ustrezala delovnemu mestu, kot ga zahtevajo predpisi s področja varstva in zdravja pri delu. Tožena stranka je namreč zahtevala poročilo o ogledu tožnikovega delovnega prostora in delovnega mesta (pisarna 427). Iz poročila o ogledu z dne 2. 2. 2009 izhaja, da delovni prostor in delovno mesto, ob upoštevanju tehničnih in organizacijskih ukrepov, zadostujeta zahtevam iz Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu s slikovnim zaslonom (Ur. l. RS, št. 30/2000 in 73/2005) in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 in 39/2005). Zatem je tožena stranka dne 20. 2. 2009 poskrbela za dodatno osvetlitev sobe ter prestavila pohištvo v sobi tako, da osvetlitev ni bila več nepravilna, kar izhaja iz sklepa o zavrnitvi zahteve za varstvo pravic iz delovnega razmerja z dne 10. 7. 2009 (A4). Ugotovljeno je bilo tudi, da je delovna miza ustrezna oziroma da zagotavlja minimalni standard oziroma je bila sprejeta ocena pooblaščene organizacije, da je delovni prostor primeren. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da so bile glavne zahteve tožnika glede pisarne (osvetlitev in prezračenost) že izpolnjene pred vložitvijo tožbe. V sodbi sicer ni citiralo pravilnikov, vendar se je sklicevalo na odločitev oziroma ugotovitev strokovne službe, ki pa je pojasnila, katere predpise je upoštevala pri oceni ustreznosti delovnega mesta. Zato sodbi v tem delu ni mogoče očitati, da nima razlogov oziroma da so ti protispisni. Ker je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi strokovnih ugotovitev o primernosti delovnega mesta, ni utemeljeno sklicevanje tožnika, da sodišče ni upoštevalo pričanja njegovega sodelavca dr. J.P..

V zvezi z zahtevkom za izrabo dveh dni letnega dopusta za leto 2008 je treba ugotoviti, da je tožnik uveljavljal izrabo dopusta dne 9. 7. 2009, torej v času, ko se je nesporno že vrnil z misije in ko so torej veljali za izrabo dopusta predpisi, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Po določbi 3. odstavka 163. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR), v zvezi s 1. odstavkom 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02; s spremembami, ZJU), ki se uporablja glede na to, da je tožnik javni uslužbenec, ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 30. junija naslednjega koledarskega leta. Ker je torej tožnik uveljavljal zahtevek za izrabo dopusta po 30. juniju naslednjega koledarskega leta, mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti izrabe dopusta, ne glede na to, ali je imel tožnik še dva dni neizrabljenega dopusta za leto 2008. Zato je za presojo odločitve sodišča prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, odločilno, da po preteku roka, v katerem se dopust lahko izrabi (30. 6. 2009) tožena stranka ni bila več dolžna zagotoviti tožniku izrabe letnega dopusta. Zato je bil tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen. Po določbi 4. odstavka 163. člena ZDR ima delavec, ki dela v tujini, pravico v celoti izrabiti letni dopust do konca naslednjega koledarskega leta, če je tako določeno s kolektivno pogodbo delodajalca. Kolektivna pogodba za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008, s spremembami; KPJS) pa nima takšne določbe.

Glede odločitve o neustreznosti funkcije, ki jo tožnik sedaj zaseda, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom z dne 4. 7. 2006 (B7) z dnem 1. 8. 2006 razporejen na delovno mesto podsekretar, ki se lahko opravlja v nazivu podsekretar in sekretar in ga bo tožnik opravljal v nazivu sekretar, v organizacijski enoti Sektor za p.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožnik zoper sklep ni ugovarjal in da je torej postal dokončen in pravnomočen, na podlagi tega sklepa pa so bili potem tudi sklenjeni aneksi k pogodbam o zaposlitvi. Ker je bil tožnik razporejen na delo, ki se lahko izvaja v nazivu podsekretar in sekretar, je bilo to delovno mesto enakovredno delovnemu mestu, ki ga je prej opravljal kot sekretar, v smislu 23. člena ZNOMCMO, saj se lahko izvaja v obeh nazivih. Razlogi, ki jih navaja tožnik in sicer da naj bi bil zaveden, ker naj ne bi imel informacij o tem, da je drugo delovno mesto, ki je po reorganizaciji nastalo iz delovnega mesta, ki ga je zasedal pred odhodom na misijo, prosto, niso pravno relevantni, saj se tožnik ne more sklicevati na to, da ni vedel za to, da je prosto še eno delovno mesto, ki bi ustrezalo nazivu sekretarja. Zato tožnik tudi ne more zahtevati razporeditve na drugo ekvivalentno delovno mesto, kot ga je zasedal pred odhodom v tujino.

Po zaslišanju prič L.Z., takratnega direktorja D. F.Č. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožniku, glede na tožnikov položaj oziroma naziv sekretar, oziroma na njegovo rangiranje znotraj kariernih razredov v sistemu javnih uslužbencev, upravičeno odrejena delovna naloga priprave zahtevne analize, ki je sodila v okvir tožnikovega delovnega mesta. Med naloge delovnega mesta sekretar namreč po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sodijo predvsem opravljanje najzahtevnejših nalog z delovnega področja, izdelava najzahtevnejših analiz, informacij in drugih gradiv, delovnega področja, vodenje najzahtevnejših projektnih skupin. Ker je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je moral tožnik nalogo opraviti samostojno, je bil utemeljeno zavrnjen tudi zahtevek, da delovne naloge, ki jih tožena stranka naloži tožniku, ne smejo presegati objektivnih in subjektivnih delovnih zmožnosti tožnika. Tožnik tudi ne pojasni, kakšno delo pa naj bi mu tožena stranka odrejala, razen to, da naj bi bilo to delo v manjšem obsegu in očitno tudi manj zahtevno oziroma manj naporno. Ker je tožena stranka tožniku utemeljeno odredila tako delovno nalogo, se ne more sklicevati na to, da ni imel zadostne podpore drugih delavcev oziroma da ni mogel tega dela opraviti brez pomoči ostalih sodelavcev. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik v bistvu najbolj usposobljen in izkušen za to področje, zato so tožnikove navedbe še toliko bolj neutemeljene, ko uveljavlja, da mu tožena stranka takih nalog v prihodnosti ne bi zaupala.

Glede udeležbe na strokovnem srečanju v Leipzigu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo predvsem za politično srečanje najvišjih predstavnikov ministrstva, torej za ministra in državnega sekretarja in da ni šlo toliko za strokovno srečanje, na katerega bi bilo utemeljeno poslati tožnika. Glede odvzema službenega mobilnega telefona pa je sodišče upoštevalo izpoved priče L.Z., da ni vedel o tem, da bi tožnik želel imeti službeni mobilni telefon. V stalni uporabi imajo takšne telefone poleg direktorja še vodja sektorja in pa začasno tisti, ki opravljajo naloge, pri katerih so izkazali potrebo, največkrat v primerih nalog, povezanih s predsedovanjem Slovenije v EU. Zato tožnik v tem delu neutemeljeno navaja, da naj bi šlo za mobbing oziroma diskriminacijo, ko ga tožena stranka ni poslala na to izobraževanje oziroma mu je odvzela službeni mobilni telefon.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.