Jedro

Revizija v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, s katero je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o višini tožniku prisojene odškodnine in glede pravdnih stroškov, ni dovoljena, ker v tem delu o tožbenem zahtevku ni bilo pravnomočno razsojeno.

Revident ni vložil pritožbe zoper zavrnilni del prvostopenjske odločbe in je vložil le revizijo, ta zoper vmesno sodbo ni dovoljena, ker niso izpolnjeni pogoji glede vrednosti, ki je predpisana za dovoljenost revizije. Vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe (540.000 SIT) namreč ne presega zakonsko določene meje 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbi tožeče stranke A. K. zoper toženo stranko M. B. in o nasprotni tožbi tožene stranke zoper tožečo stranko o plačilu odškodnine za škodo, ki sta jo pravdni stranki utrpeli v škodnem dogodku dne 15.5.1997 v Martinji vasi. Sodišče je ugotovilo, da je prispevek tožeče stranke k škodnemu dogodku 60 odstotkov, tožene stranke pa 40 odstotkov. Tako je glede zahtevka iz tožbe odločilo, da je tožena stranka M. B. dolžna plačati tožeči stranki K. A. odškodnino v višini 540.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, v presežku za 6,460.000 SIT s pripadajočimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede zahtevka iz nasprotne tožbe je odločilo, da je tožena stranka po nasprotni tožbi K. A. (v nadaljevanju tožeča stranka) dolžna plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi M. B. (v nadaljevanju tožena stranka) odškodnino v višini 120.000 SIT z zakonskimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v presežku za 2,480.000 SIT pa je- tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov v višini 2.689,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo z vmesno sodbo spremenilo glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti tako, da je odločilo, da znaša delež odgovornosti tožeče stranke A. K. za nastalo škodo 80 odstotkov, tožene stranke M. B. pa 20 odstotkov. Pritožbi tožene stranke je v delu, ki se nanaša na odločitev o višini tožniku prisojenega zneska iz tožbe in v delu glede pravdnih stroškov v celoti ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu v ponovno sojenje. Glede nasprotne tožbe je pritožbi ugodilo in odločitev glede zahtevka iz nasprotne tožbe spremenilo tako, da je znesek 120.000 SIT nadomestilo z zneskom 160.000 SIT (sodba drugostopenjskega sodišča z dne 10.10.2001 v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča z dne 12.12.2001), v presežku pa je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da vrhovno sodišče njeni reviziji ugodi, izpodbijani odločbi pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po mnenju revidenta podana, ker je v izreku sodišče prisodilo toženi stranki 220.000 SIT, v obrazložitvi pa je zapisalo, da gre toženi stranki 80 odstotkov od prisojenih 200.000 SIT, kar znaša 160.000 SIT. Zmotno pa je sodišče po mnenju tožeče stranke tudi uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo sokrivdo obeh pravdnih strank. Glede na dejstvo, da tudi pritožbeno sodišče opira svojo odločitev na ista dejstva, kot sodišče prve stopnje, je nelogično, da je sodišče druge stopnje spremenilo razmerje 60 odstotkov proti 40 odstotkov v 80 odstotkov proti 20 odstotkov. Ne glede na dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki je prišel na toženčevo dvorišče, ni mogoče reči, da bi bil tožnik v tako velikem deležu soodgovoren za nastanek škode. Tožeča stranka meni, upoštevaje dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je razmerje 60 odstotkov proti 40 odstotkov materialnopravno pravilno.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v svoji vlogi sicer navedla, da na revizijo ne bo odgovorila, je pa kljub temu opozorila, da je drugostopenjsko sodišče s popravnim sklepom že popravilo očitno pisno pomoto in znesek 220.000 SIT nadomestilo z zneskom 160.000 SIT, po tožbi tožene stranke revizija tako ni dovoljena, po tožbi tožeče stranke pa je glede njenega tožbenega zahtevka že izdana pravnomočna sodba opr. št. P 383/2001-38 z dne 3.12.2001, s katero je bil postopek končan. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka vlaga revizijo tako glede odločitve o tožbenem zahtevku iz tožbe, kot glede odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe.

Glede revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe: Revizija izpodbija odločitev višjega sodišča tako v delu, v katerem je z vmesno sodbo odločilo o deležu odgovornosti pravdnih strank za nastalo škodo, kot tudi v delu, s katerim je prvostopenjsko odločitev o višini tožniku prisojene odškodnine in glede pravdnih stroškov razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje. V nobenem primeru revizija ni dovoljena. Revizija v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, s katero je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o višini tožniku prisojene odškodnine in glede pravdnih stroškov, ni dovoljena, ker v tem delu o tožbenem zahtevku ni bilo pravnomočno razsojeno. Revizija je namreč dovoljena le zoper pravnomočno sodbo (prvi odstavek 367. člena ZPP), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Kar se tiče odločitve, ki je vsebovana v vmesni sodbi drugostopenjskega sodišča, pa revizija tudi v tem delu ni dovoljena. Vmesna sodba daje strankam le takšna upravičenja glede pravnih sredstev, kot jim jih bo omogočala končna sodba. V konkretnem primeru to pomeni, da je glede na pravnomočno odločitev (glede zahtevka nad vrednostjo 540.000 SIT) v revizijskem postopku mogoče izpodbijati le še odločitev glede vrednosti 540.000 SIT. Revident se namreč zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe (nad prisojenim zneskom 540.000 SIT od vtoževanih 7,000.000 SIT) ni pritožil, s tem pa je s potekom pritožbenega roka ta del sodbe postal pravnomočen (prvi odstavek 319. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer v nadaljnjem postopku, ko je ponovno odločilo o celotnem tožbenem zahtevku iz tožbe, "zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7,000.000 SIT", kar bi lahko kazalo, kot da je drugostopenjsko sodišče razveljavilo celotno prvostopenjsko odločitev o višini tožbenega zahtevka iz tožbe. Vendar pa to ne drži. Pritožbeno sodišče je v izreku prvostopenjsko odločitev o višini tožniku prisojene odškodnine (lahko) razveljavilo le v izpodbijanem delu. Sodbo sodišča prve stopnje je (lahko) preizkusilo le v njenem obsodilnem delu, kar pomeni, da jo je lahko razveljavilo le v tem delu. Ko torej revident ni vložil pritožbe zoper zavrnilni del prvostopenjske odločbe in je vložil le revizijo, ta tudi zoper vmesno sodbo ni dovoljena, ker niso izpolnjeni pogoji glede vrednosti, ki je predpisana za dovoljenost revizije. Vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe (540.000 SIT) namreč ne presega zakonsko določene meje 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Glede revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe: Drugostopenjsko sodišče je namesto s prvostopenjsko odločbo prisojenih 120.000 SIT, toženi stranki prisodilo 160.000 SIT odškodnine. Vrednost z revizijo izpodbijanega dela tako ne presega najnižjega zneska, predpisanega za dovoljenost revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP), zato tudi revizija glede odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe ni dovoljena.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo v celoti zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrženju revizije (165. člen ZPP).