Jedro

Ob smiselni uporabi 97. člena ZFPPIPP je upravitelj organ postopka prisilne likvidacije, tudi v postopku prisilne likvidacije pa je njegova naloga varovanje in uresničitev interesov upnikov. Je tudi zakoniti zastopnik dolžnika, ki je v prisilni likvidaciji. Ni pa pooblaščenec ali zastopnik delničarjev ali družbenikov, ki bi za svoje delo potreboval soglasje družbenikov.

Ko je postopek prisilne likvidacije pravnomočno začet, se lahko konča le s poplačilom vseh upnikov ali pa z začetkom stečajnega postopka. Prekiniti pa ga ni več mogoče. Stranke postopka prisilne likvidacije so družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek. To pa pomeni, da se je družbenica smela pritožiti zoper izpodbijani sklep in ni pravilno stališče upravitelja, da naj pritožnica zaradi pravnomočnosti sklepa o prenehanju pravne osebe ne bi več imela položaja družbenika.

Domneva iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je sicer izpodbojna, vendar pa ne z navajanjem, da ima dolžnik dovolj premoženja, iz katerega se bodo (nekoč) poplačale vse njegove obveznosti. Zatrjevanega dejanskega stanja pa pritožnica ne izpodbija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ustavilo postopek prisilne likvidacije in nad dolžnikom začelo stečajni postopek, (2.) odločilo, da upravitelj B. Š., ki je bil imenovan za upravitelja v postopku prisilne likvidacije, nadaljuje z delom kot upravitelj v stečajnem postopku, (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti, in (4.) odločilo o izplačilu začetnega predujma iz proračuna sodišča. 2. Zoper navedeni sklep sta se družbenika E. K. in A. O. pravočasno pritožila. Pritožbo A. O. je sodišče prve stopnje štelo za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse s sklepom z dne 29. 8. 2018, ki je postal pravnomočen 22. 9. 2018, zato je višje sodišče obravnavalo le pritožbo E. K. 3. Pritožnica v pritožbi navaja, da niso izpolnjeni pogoji za stečaj, ki tudi ni v interesu največjega upnika banka A., d.d., z izdajo sklepa pa je že nastala poslovna škoda. Upravitelj je začetek stečajnega postopka predlagal, vendar to ni bilo v soglasju z družbenikoma ali z glavnim upnikom, upravitelj deluje škodljivo in enostransko. Sodišče je sklep nekritično izdalo in zapisalo, da sploh ni preverjalo, ali je družba insolventna. Dolžnik ne sodi med podjetja, ki ne morejo tekoče poravnavati svojih obveznosti in imajo premalo premoženja za poravnavo svojih obveznosti. Dolžnik ni bil v likvidacijskem postopku po ZPPSL, ampak po ZGD. Sodišče ni sledilo namenu zakonodajalca, upravitelju pa je jasno, da dolžnik ne izpolnjuje pogojev za stečajni postopek in gre za nekritično uničevanje gospodarske osebe. Če sodišče ni moglo prekiniti likvidacijskega postopka, bi moralo predlog zavrniti ob hkratni zavrnitvi predloga za začetek stečajnega postopka. Dokler sodišče ni izdalo sklepa o začetku stečajnega postopka, ko pridejo v poštev določila ZPPSL, bi se moralo držati določil ZPP, ki dovoljujejo prekinitev postopka. Tako je umetno povzročilo uporabo specialnih predpisov ZPPSL. Upraviteljev predlog za začetek stečajnega postopka ne vsebuje vsega, kar določa ZPPSL, pogoj za začetek je rešiti situacijo insolventnih podjetij, ne pa solventnih. Gre za zlorabo procesnih pravic in prava. Družba sprotno plačuje tako upravnika kot obresti banke. Zato naj se likvidacija prekine, ker ni ne smiselna ne potrebna, saj je družba solventna in ima znatno več premoženja kot dolga. Sodišče bi lahko odredilo le prisilno poravnavo. Ker se s stečajem prekinejo tudi najemne pogodbe, bo družba utrpela vsaj 30 % upad strank. Sodišče ustvarja popolnoma nepotrebne stroške in grobo posega v premoženje družbe, stečaj pa bo družbenikoma povzročil nepopravljivo škodo. Cene nepremičnin tudi rastejo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi obvestila in sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru Srg ... z dne 19. 12. 2017, ki je postal pravnomočen 19. 1. 2018, začelo postopek prisilne likvidacije, in sicer s sklepom St ... z dne 30. 1. 2018. Ta sklep je postal pravnomočen, saj zoper njega ni bila vložena pritožba. V tem primeru gre za prisilno likvidacijo družbe, ki je urejena v 6. poglavju Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Pritožnica se sicer sklicuje na ZPPSL (Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji), ki pa že dolgo ne velja več, ZFPPIPP se v celoti uporablja že od oktobra 2008 dalje.

6. Za obravnavano zadevo se tako že od začetka uporabljajo določbe ZFPPIPP. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da so se določila ZFPPIPP začela uporabljati šele z izdajo izpodbijanega sklepa, torej sklepa o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka. Za postopek likvidacije pravne osebe, kadar zakon določa, da postopek likvidacije izvede sodišče, se uporabljajo določila 6. poglavja ZFPPIPP (419. člen ZFPPIPP). Po drugi alineji 2. točke 421. člena ZFPPIPP se za postopek prisilne likvidacije smiselno uporablja tudi oddelek 3.6 ZFPPIPP, torej oddelek, ki nosi naslov Upravitelj. Ob smiselni uporabi 97. člena ZFPPIPP je upravitelj organ postopka prisilne likvidacije, tudi v postopku prisilne likvidacije pa je njegova naloga varovanje in uresničitev interesov upnikov. Je tudi zakoniti zastopnik dolžnika, ki je v prisilni likvidaciji (ob smiselni uporabi 412. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, ki jo določa 1. točka 421. člena ZFPPIPP). Ni pa pooblaščenec ali zastopnik delničarjev ali družbenikov, ki bi za svoje delo potreboval soglasje družbenikov.

7. Če upravitelj, postavljen v postopku prisilne likvidacije, ugotovi, da je pravna oseba, nad katero je bil začet postopek prisilne likvidacije, insolventna, mora v njenem imenu sodišču predlagati, da začne stečajni postopek (prvi odstavek 423. člena ZFPPIPP). Zakon mu torej nalaga to obveznost in upravitelj je v obravnavani zadevi tako tudi ravnal. Ravnanje, ki ga upravitelju nalaga zakon, pa že pojmovno ne more biti "škodljivo in enostransko" ali zloraba "procesnih pravic in prava".

8. Iz spisa je razvidno, da sta družbenika sicer želela postaviti poslovodjo oziroma direktorja. Vendar pa to ne more biti razlog za prekinitev postopka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ko je postopek prisilne likvidacije pravnomočno začet, se lahko konča le s poplačilom vseh upnikov ali pa z začetkom stečajnega postopka. Prekiniti pa ga ni več mogoče. Res se tudi v postopku prisilne likvidacije smiselno uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku – ZPP, vendar le glede vprašanj, ki jih ZFPPIPP ne ureja drugače (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP v zvezi z drugo alinejo 2. točke 421. člena ZFPPIPP). Prekinitev že začetega postopka prisilne likvidacije zaradi postavitve poslovodje pa ni mogoča, tudi morebitna postavitev poslovodje ne more biti razlog za ustavitev postopke prisilne likvidacije.

9. Glede na pritožbene navedbe višje sodišče pritožnici še pojasnjuje, da niti v primeru, da bi se za obravnavano zadevo lahko smiselno uporabljala pravila ZPP glede prekinitve postopka, tudi po ZPP po nadaljevanju prekinjenega postopka ni podlage za ustavitev postopka, temveč se postopek nadaljuje in konča po pravilih zakona. Družba pa mora imeti poslovodjo, za kar družbenika nista pravočasno poskrbela, zato je tudi registrsko sodišče sprejelo sklep o prenehanju pravne osebe – dolžnika iz tega postopka. Sklepu o prenehanju dolžnika družbenika niti nista ugovarjala, zato je sklep postal pravnomočen, prav tako tudi sklep o začetku postopka prisilne likvidacije. Po pravnomočnosti teh sklepov pa je zagotovo prepozno za postavitev poslovodje. S tem, ko je imenovani upravitelj postal zakoniti zastopnik dolžnika, družbeniki nimajo več možnosti izvrševanja pravice (in obveznosti) do postavitve poslovodje. Če družbenika nista pravočasno poskrbela, da bi družba zakonito poslovala in tako imela delujoče poslovodstvo, tega po začetku postopka prisilne likvidacije ne moreta več storiti. Že z začetkom postopka prisilne likvidacije je jasno, da bo družba, tudi če ni insolventna, na koncu likvidacijskega postopka izbrisana iz sodnega registra (377. člen ZFPPIPP v zvezi z deveto alinejo 2. točke 421. člena ZFPPIPP) in bo s tem prenehala obstajati. Že najkasneje s (pravnomočnim) začetkom postopka prisilne likvidacije je tako jasno, da bo družba prenehala obstajati, pa najsi bo to s končanjem likvidacijskega postopka ali pa s končanjem stečajnega postopka, če je družba tudi insolventna. Sklep o prenehanju družbe pa je itak sprejelo registrsko sodišče, zakonita posledica pravnomočnosti takega sklepa pa je tudi začetek postopka prisilne likvidacije.

10. Če (likvidacijski) upravitelj predlaga, da naj se začne stečajni postopek, ker je ugotovil, da je družba insolventna, torej v skladu s prvim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, sodišče ustavi postopek prisilne likvidacije in začne stečajni postopek, ne da bi presojalo, ali je pravna oseba insolventna, saj tako določa drugi odstavek 423. člena ZFPPIPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je tako povsem pravilna in nikakor ni sklepa "nekritično izdalo", kot to zatrjuje pritožnica. Ob tem je upravitelj tudi dovolj razložil, zakaj ocenjuje, da je družba insolventna, njegov predlog pa vsebuje tako ugotovitev, da je dolžnik insolventen, kot predlog za začetek stečajnega postopka. Ni mogoče trditi, da predlog ne bi vseboval vsega, kar nalaga zakon.

11. Stranke postopka prisilne likvidacije so družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek (prvi odstavek 422. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da se je družbenica smela pritožiti zoper izpodbijani sklep in ni pravilno stališče upravitelja, da naj pritožnica zaradi pravnomočnosti sklepa o prenehanju pravne osebe ne bi več imela položaja družbenika. Zoper sklep o začetku stečajnega postopka se sme družbenik pritožiti tudi na podlagi drugega odstavka 242. člena ZFPPIPP. Nelogično bi namreč bilo, da bi se v primeru ustavitve postopka prisilne likvidacije in začetka stečajnega postopka (ki ga lahko predlaga le upravitelj, saj upniki niso stranke postopka prisilne likvidacije – drugi odstavek 422. člena ZFPPIPP) družbenik ne smel pritožiti. Taka razlaga ne bi bila ustavno skladna, v nasprotju pa bi bila tudi s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije.

12. Pritožba družbenice je zato dovoljena, izpodbija lahko tudi upraviteljevo navedbo o insolventnosti pravne osebe. To je pritožnica tudi storila. Vendar pa mora utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da družba ni insolventna (primerjaj četrti odstavek 234. člena v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZFPPIPP).

13. Pritožnica v obrazložitev svojih navedb, da dolžnik ni insolventen, navaja, da ima družba dovolj premoženja za poplačilo dolgov. S tem pa izpodbija le to, da naj družba ne bi bila dolgoročno plačilno nesposobna. Vendar pa je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, torej je trajneje nelikviden (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP), ali pa postane dolgoročno plačilo nesposoben (2. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Zadostuje torej že eden od teh položajev.

14. V predlogu za začetek stečajnega postopka je upravitelj navedel, da je dolžnik najverjetneje dolgoročno plačilno sposoben, saj je ocenjena vrednost njegovega premoženja višja od njegovih obveznosti. Insolventnost je ugotovil zaradi trajnejše nelikvidnosti dolžnika in se pri tem skliceval na domnevo iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej da dolžnik za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Ta domneva je sicer izpodbojna, vendar pa ne z navajanjem, da ima dolžnik dovolj premoženja, iz katerega se bodo (nekoč) poplačale vse njegove obveznosti. Zatrjevanega dejanskega stanja pa pritožnica ne izpodbija in niti ne trdi, da ne zamuja več kot dva meseca z izpolnitvijo obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njenih obveznosti. Višje sodišče pri tem še dodaja, kar sicer tudi izhaja iz upraviteljevih navedb, da je sklep o izvršbi za izterjavo terjatve največjega upnika – Banka A., d.d. postal pravnomočen že v januarju 2017, zamuda pa je zagotovo nastala že pred tem, saj sicer banka ne bi imela podlage za izvršbo. K izvršbi se je pridružil tudi drugi upnik – upravnik U. d.o.o., ki je prijavil terjatev v znesku 10.925,76 EUR in jo je upravitelj priznal v znesku 9.920,05 EUR, kar že samo po sebi pomeni, da dolžnik sprotno ne plačuje ne upravnika ne banke, kot to zatrjuje pritožnica.

15. Upravitelj je nadalje v predlogu za začetek stečajnega postopka tudi navedel, da ima dolžnik tudi negativen kapital, zaradi česar je izpolnjena domneva insolventnosti – dolgoročne plačilne nesposobnosti – iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki je pritožnica prav tako ne izpodbija. Poudariti je potrebno, da pritožnica navaja le, da je dolžnik solventen in da ima dovolj premoženja za poplačilo vseh obveznosti. Niti če bi to dokazala, pa s tem še ne bi dokazala dolžnikove trajnejše likvidnosti.

16. Pritožnica tudi navaja, da bi moralo sodišče začeti postopek prisilne poravnave. Tega postopka sodišče po uradni dolžnosti, brez predloga dolžnika ali osebno odgovornega družbenika (tega dolžnik kot družba z omejeno odgovornostjo niti ne more imeti), sploh ne more začeti (primerjaj 139. člen ZFPPIPP), prav tako tega postopka ne more predlagati niti upravitelj, postavljen v postopku prisilne likvidacije, saj mu zgoraj navedeni 423. člen ZFPPIPP ob ugotovitvi insolventnosti nalaga vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, ni pa upravičeni predlagatelj prisilne poravnave.

17. Glede bojazni pritožnice, da se s stečajem prekinejo najemne pogodbe (dolžnik razpolaga v več nepremičninami, ki so parkirni prostori), pa višje sodišče še pojasnjuje, da se zaradi začetka stečajnega postopka najemne pogodbe ne prekinejo. Z začetkom stečajnega postopka stečajni dolžnik pridobi zgolj pravico do odpovedi najemnih pogodb pod posebnimi pogoji iz 248. člena ZFPPIPP, kar pa zagotovo ni smotrno in upravitelji tega tudi ne storijo, ko najemniki plačujejo najemnino, ki povečuje stečajno maso.

18. Povsem deplasirana in najmanj nesramna pa je trditev pritožnice, da "so že iz Lune vidne določene enake prakse" kot v postopkih "prijatelji v stečaju". Iz spisa ni razvidno in tudi pritožnica ne navaja prav ničesar, iz česar bi izhajalo, da bi imel upravitelj kakšen osebni interes za predlog za začetek stečajnega postopka, upravitelj pa je ravnal tako, kot mu nalaga zakon; enako velja tudi za sodnico, ki zadevo obravnava. Pri tem pa pritožnica tudi ni izpodbila nobene od domnev obstoja insolventnosti. Ves postopek pa je zgolj posledica neaktivnosti pritožnice in drugega družbenika, ki nista pravočasno poskrbela za delovanje poslovodstva, prav tako pa tudi ne za pravočasno poplačilo dolgov dolžnika. Odgovornosti za svoja ravnanja, za svojo neaktivnost, pa družbenika ne moreta prelagati na tu postavljenega upravitelja ali sodišče. 19. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, ravnanje upravitelja je bilo zakonito, izpodbijani sklep pa je zakonita in pravilna posledica insolventnosti dolžnika, ki ni bila izpodbita. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.