Jedro

Na poslovno prakso ni mogoče sklepati zgolj iz primerov plačil, ki jih sedaj s tožbo izpodbija tožnik. Nesprejemljivo bi bilo stališče, da se je poslovna praksa začela oblikovati med strankama glede roka izpolnitve šele s prvim izpodbijanim dejanjem.

Običajnost roka izpolnitve je moč presojati le na podlagi poslovne prakse, ki je med poslovnima strankama dolgotrajnejša in s tem ustaljena.

Ker pravne posledice uspešnega izpodbijanja tožnikovih pravnih dejanj po 1. odst. 278. člena ZFPPIPP nastanejo, ko postane sodba pravnomočna, po 2. odstavku 278. člena ZFPPIPP pa mora oseba, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje opravljeno, stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, se izkaže tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od celotne vtoževane glavnice za čas od 07. 11. 2009 dalje materialnopravno neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da glasi: „V razmerju med stečajnim dolžnikom L. d.d. - v stečaju in tožencem M. d.o.o. se razveljavi: - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 17. 02. 2009 po dokumentu številka 10 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 403/17346 in 403/19079 v skupnem znesku 19.000,00 EUR, - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 25. 2. 2009 po dokumentu številka 38 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 403/22698 v skupnem znesku 10.000,00 EUR.

Toženec mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun IBAN SI 000000 denarni znesek 29.000,00 EUR v 15 dneh.“

II. Pritožba se v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 170.380,40 EUR za čas od 07. 11. 2009 dalje zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. V preostalem nespremenjenem in nepotrjenem delu se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke na izpodbijanje sedmih denarnih nakazil toženi stranki v skupnem znesku 170.380,40 EUR, na plačilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 11. 2009 dalje do plačila ter povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (I. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.492,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Smiselno je uveljavljala pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka sklicevala na domnevo o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, tožena stranka pa je na podlagi 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP to domnevno izpodbijala.

6. Tožena stranka je domnevno izpodbojnosti spornih plačil iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP izpodbijala s trditvijo, da je bilo plačevanje tožeče stranke z zamudo ustaljena poslovna praksa med strankama. Po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP pa upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, zgoraj navedeno domnevo lahko izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Z zgolj pavšalnim sklicevanjem tožene stranke na tožnikovo plačevanje toženkinih terjatev z zamudo kot ustaljeno poslovno prakso med njima tožena stranka ne more uspeti. Na poslovno prakso ni mogoče sklepati zgolj iz primerov plačil, ki jih sedaj s tožbo izpodbija tožnik. Tožena stranka pa ni navedla nobenega konkretnega primera, s katerim bi pokazala na ustaljeno prakso tožnikovih plačil z zamudo, niti le te ni dokazala. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da je priča S. M., na izpovedbo katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo svoj zaključek o običajni zamudi plačil med 30 in 50 dni v preteklosti, izpovedala o poslovanju tožeče stranke z družbo M. d.d., ne pa o poslovanju s toženo stranko. Nesprejemljivo pa bi bilo stališče, da se je poslovna praksa začela oblikovati med strankama glede roka izpolnitve šele s prvim izpodbijanim dejanjem. Določba 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP navaja poslovno prakso, vzpostavljeno med strankama kot merilo za presojo običajnosti roka izpolnitve, pri čemer to merilo postavlja ob bok poslovnim običajem in uzancam, pri čemer so poslovni običaji ravnanja, ki so ustaljena in pričakovana med gospodarskimi subjekti, uzance pa veljajo za kodificirane poslovne običaje. Tako je moč običajnost roka izpolnitve presojati le na podlagi poslovne prakse, ki je med poslovnima strankama dolgotrajnejša in s tem ustaljena, kar pa poslovna praksa med pravdnima strankama v konkretnem primeru ni. Ker med strankama na podlagi navedenega ni moč govoriti o poslovni praksi, tožena stranka tudi ne more biti uspešna z izpodbijanjem domneve o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti, kar pomeni, da je ta izpolnjen glede vseh izpodbijanih pravnih dejanj. Temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je prvostopenjsko sodišče glede običajnega roka izpolnitve zmotno štelo zamudo pri izpolnitvi kot običajni rok. Samo dejstvo zamude pri izpolnitvi namreč izključuje običajnost in tako izpolnitev obveznosti, ko je stranka v zamudi, ni moč šteti kot običajno izpolnitev, s tem pa tudi rok, v katerem je bila takšna izpolnitev opravljena kot običajni rok izpolnitve. Posledično je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da zaradi tožnikove izpolnitve v običajnem roku ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Kadar pride do plačila dobavljenega blaga, se čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika res ne zmanjša, ker se s tem zmanjšajo obveznosti stečajnega dolžnika. Toda ZFPPIPP za obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti v 1. točki 1. odstavka 271. člena določa posledico, ki zaradi plačila posameznemu upniku nastane drugim upnikom stečajnega dolžnika – to je, da zaradi plačila drugi upniki lahko prejmejo plačila svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Taka posledica je v obravnavanem primeru evidentna, saj je stečajna masa za poplačilo upnikov za toženi stranki plačani znesek manjša, s tem pa bi bili drugi upniki v stečajnem postopku poplačani v manjšem deležu, kot če bi navedeni plačani denarni znesek prišel v stečajno maso. Le v primeru, če bi obseg stečajne mase kljub plačilu toženi stranki zadoščal za 100 % poplačilo drugih upnikov, do poplačila upnikov v manjšem deležu ne bi prišlo. Ni pa sporno, da obstoječa stečajna masa ne zadošča za popolno poplačilo upnikov stečajnega dolžnika (tožeče stranke).

7. Tožena stranka se je v prvostopenjskem postopku sicer sklicevala na 34. člen ZFPPIPP, ker je tožeči stranki dobavljala blago v okviru rednega poslovanja tožeče stranke, zaradi česar so bila plačila po citiranem določilu dopustna. Ta bi bila dopustna le v primeru, če bi tožeča stranka v času plačil toženi stranki enako obravnavala vse upnike, ki so v razmerju do tožeče stranke v enakem položaju (3. odstavek 34. člena v zvezi z 2. točko 4. odstavka 34. člena ZFPPIPP). Katere so tiste obveznosti, katerih plačila so nujna za redno poslovanje, pa določa 2. odstavek 34. člena ZFPPIPP. Tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke (list. št. 54), da tožnik ni plačeval davkov in prispevkov iz oziroma na plače delavcev vključno od marca 2008 dalje. Tako se pokaže, da tožeča stranka ni enakopravno obravnavala vseh upnikov s terjatvami iz 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP, zato ima poplačilo tožene stranke z nakazili, ki so predmet izpodbijanja, vse znake objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.

8. Izpodbijani nakazili denarnih zneskov z dne 17. 02. 2009 in 25. 02. 2009 v skupnem znesku 29.000,00 EUR sta bili, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, opravljeni znotraj trimesečnega roka pred uvedbo stečajnega postopka in tako glede navedenih dveh denarnih nakazil velja neizpodbitna domneva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti po 2. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Stečajni postopek je bil namreč uveden 14. 05. 2009. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu na podlagi 2. in 4. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke dispozitiva te sodbe.

9. Ker pa pravne posledice uspešnega izpodbijanja tožnikovih pravnih dejanj po 1. odst. 278. člena ZFPPIPP nastanejo, ko postane sodba pravnomočna, po 2. odstavku 278. člena ZFPPIPP pa mora oseba, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje opravljeno, stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, se izkaže tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od celotne vtoževane glavnice za čas od 07. 11. 2009 dalje materialnopravno neutemeljen. V obrestnem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP), toženi stranki pa skladno z 2. odstavkom 278. člena ZFPPIPP naložilo le plačilo na podlagi izpodbitih nakazil prejetega zneska 29.000,00 EUR in skladno s 313. členom ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti.

10. Po tem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da izpodbijana nakazila izpolnjujejo objektivni pogoj izpodbojnosti, je nadalje ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče pri presoji obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti po 2. točki 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izčrpalo vse trditvene podlage tožeče stranke (list. št. 27 in 28), ki se je sklicevala na konsolidirano letno poročilo M. G. in letno poročilo tožene stranke ter na vzpostavljen sistem obvladovanja tveganj z vrhunskim strokovnjakom na področju poslovnih financ. Teh trditev in dokazov prvostopenjsko sodišče ni presojalo. Dejansko stanje je zato v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker pritožbeno sodišče samo zaradi narave zadeve ne more odpraviti navedene pomanjkljivosti, je na podlagi 355. člena ZPP utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v nespremenjenem in nepotrjenem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

11. Odločitev o stroških postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).