Jedro

Načelo specialnosti v stvarnem pravu ne velja za posestne položaje.

Tožnika smeta uveljavljati posestno varstvo tudi (samo) na vodovodni napeljavi in vodovodnem priključku. Nobenega dvoma ni, da je napeljava s toženčevim dodatnim priklopom nanjo bolj obremenjena in se je spremenil dotedanji način izvrševanja posesti, saj napeljava s priključkom vred zdaj ne služi več samo tožnikoma, ampak tudi tožencu, zato je šlo za motilno dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora toženec v 8 dneh vzpostaviti prejšnje stanje tako, da preneha uporabljati vodo iz vodovodnega priključka in vodovodne napeljave tožnikov na zemljišču parc. št. 610/1 k.o. X. ter se v bodoče vzdržati vsakršnega priklopa na vodovodni priključek in vodovodno inštalacijo tožnikov ter vseh drugih podobnih ravnanj, ki preprečujejo mirno posest tožnikov na navedenem vodovodnem priključku in vodovodni inštalaciji. Kar sta tožnika zahtevala več, je zavrnilo. Sklenilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Toženec se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni pojasnilo, v čem se odraža motenje posesti vodovodne napeljave na parceli št. 610/1 k.o. X., če vodo iz te napeljave koristi tudi toženec na sosednji parceli št. 610/3. Vodovodna napeljava je namreč vkopana v zemljišču na globini enega metra in po njej z dovoljenjem tožnikov teče voda za potrebe parcele št. 610/4, ki je last J. B. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti. Uporaba vode iz navedene vodovodne napeljave pojmovno ne more predstavljati motilnega dejanja, saj v ničemer ne spreminja dotedanjega načina izvrševanja dejanske oblasti nad vodovodno napeljavo. Sodišče je napačno štelo uporabo vode iz vodovodne napeljave za motilno dejanje. Poleg tega je vodovodna napeljava vkopana v zemljišče in je torej sestavina zemljišča, zato bi tožnika lahko zahtevala le sodno varstvo posesti nad zemljiščem, ne pa nad vodovodno napeljavo.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Brez dvoma je vodovodna napeljava, ki je vkopana v določenem zemljišču, sestavni del tega zemljišča. Ob upoštevanju 16. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je sestavina nepremičnine vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo. Sestavina ob spojitvi z glavno stvarjo izgubi svojo pravno samostojnost in deli usodo glavne stvari, kar pomeni, da ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari. Tudi sporna vodovodna napeljava je z izgradnjo in vkopom postala del zemljišč, po katerih poteka. Kljub temu pa toženec neupravičeno očita tožnikoma, da bi lahko zahtevala sodno varstvo posesti le nad zemljiščem kot celoto. Načelo specialnosti v stvarnem pravu (7. člen SPZ) namreč ne velja za posestne položaje. Čeprav del stvari ne more biti predmet lastninske ali drugih stvarnih pravic, ker ni samostojna stvar, pa je lahko predmet delne posesti. Tožnika torej smeta uveljavljati posestno varstvo tudi (samo) na vodovodni napeljavi in vodovodnem priključku.

6. Res je voda naravna dobrina v splošni rabi, kar pa ne izključuje protipravnosti toženčevega posega. Kot je pokazal dokazni postopek na prvi stopnji, je namreč toženec prišel do vode tako, da se je samovoljno priklopil na vodovodno napeljavo in vodovodni priključek tožnikov. Sicer pa mu tožnika niti ne očitata motenja posesti vode, ampak motenje posesti njune vodovodne napeljave. Pri tem ni pomembno, da se stanje navzven ni spremenilo. Nobenega dvoma ni, da je napeljava poslej bolj obremenjena in da se je s toženčevim dodatnim priklopom nanjo spremenil dotedanji način izvrševanja posesti, saj napeljava s priključkom vred zdaj ne služi več samo tožnikoma, ampak tudi tožencu, zato je šlo tudi po presoji pritožbenega sodišča za motilno dejanje. O tem je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (33. točka obrazložitve) navedlo zadostne, jasne in razumljive razloge, tako da je sklep mogoče preizkusiti in očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

7. Po navedenem so bila v postopku na prvi stopnji v zvezi z izpodbijano odločitvijo pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva in pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker niti uradoma upoštevnih kršitev ni bilo, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo prvi sklep.

8. Odločitev o zavrnitvi pritožbe se nanaša tudi na priglašene pritožbene stroške. Ker je toženec s pritožbo propadel, jih mora kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP).